Jedro

V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obdolženi državljanstvo Gruzije ter ob odsotnosti osebnih naveznih okoliščin obdolženega na Republiko Slovenijo, je zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti povsem na mestu. Ob tem tudi pritožba ne ponudi nobenega konkretnega razloga zaradi katerega naj bi se obdolženi nahajal na ozemlju Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju obdolžencu iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju: ZKP) podaljšal pripor za dva meseca, to je do vključno dne 29. 3. 2024 do 22:25 ure.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Predlaga odpravo pripora oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb zagovornika obdolženega, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, da sta še vedno podana oba priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep. V zvezi z zgoraj navedenim je senat navedel tudi konkretne, celovite, jasne in skladne razloge, in sicer glede begosumnosti v 9 točki obrazložitve, glede ponovitvene nevarnosti v točki 10 obrazložitve, glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora pa v točki 11 izpodbijanega sklepa in tako pritožbena graja ne more biti utemeljena.

5. Pritožnik izpodbija razloge, na katerih sodišče prve stopnje gradi svoj zaključek o obstoju razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti kot pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj le-te utemeljujejo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu še vedno izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, kar izhaja iz (objektivnih okoliščin) načina in okoliščin storitve očitanega kaznivega dejanja. Kot subjektivne okoliščine je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo negativne osebne lastnosti, nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, obdolženčevo osebnost in vedenjske lastnosti, ko naj bi kljub vedenju, da je takšno ravnanje zakonsko prepovedano, in v nasprotju z moralo, izkoristil stisko tujih državljanov. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bil obdolženec vključen v dobro organizirano združbo, ki naj bi delovala premišljeno, in usklajeno, njegova pot pa je zahtevala vnaprejšnjo pripravo v zvezi z pridobitvijo vozila, kar nakazuje na to, da je povezan s kriminalno dejavnostjo in motiviran za ponovitev dejanja iz koristoljubnosti.

7. Zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pritožnik izpodbija s trditvami, da naj bi obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v posebnih okoliščinah in naj bi bil v takšno ravnanje zaveden oziroma celo prisiljen, saj da je prišel v Budimpešto v dobri veri, da bo dobil delo kot mehanik, za kar naj bi se tudi dogovarjal. Tako naj bi se znašel v tuji državi brez sredstev za življenje. Pritožbenega sodišča takšne pritožbene trditve, kljub dejstvu, da obdolženec sicer še ni bil obsojen, da naj bi ga vodile osebne okoliščine, in da naj bi bil zaveden in da naj ne bi vedel, da je takšno ravnanje nezakonito, ne prepričajo. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje glede subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, da naj bi obdolženec dejanje storil iz koristoljubnosti, pri tem pa izkazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti izvršiti tovrstno kaznivo dejanje, kljub zavedanju, da je lahko pri tem zaloten s strani policije, kar ga naj ne bi odvrnilo od prepovedanega ravnanja. Na izvršitev dejanja naj bi se skrbno pripravil in v ta namen prišel v Slovenijo, pridobil vozilo z vinjeto, sicer registrirano v Litvi. Pri izvršitvi kaznivega dejanja naj bi izkazal veliko predrznost, saj je pred policisti z vožnjo pospešil, s čimer naj bi bilo ogroženo zdravje in življenje tujcev, ki naj bi jih prevažal v pogojih, ki ogrožajo njihova življenja in zdravje. Obdolženca kot samozaposleno osebo z nizko plačo (300 do 400 EUR) in brez premoženja, naj bi pri izvršitvi dejanja vodilo koristoljubje, zaradi česar tudi po sodbi pritožbenega sodišča obstaja konkretna nevarnost, da bi dejanja še ponavljal. 8. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom o še vedno podanem pripornem razlogu begosumnosti, da je obdolženec tujec, državljan Gruzije, kjer ima prijavljeno bivališče, V Republiki Sloveniji pa nima niti stalnega niti začasnega bivališča, prav tako nima družine, sorodnikov niti premoženja in ne zaposlitve, kažejo, da obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina, zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da obstaja bojazen, da bi v primeru izpustitve na prostost državo zapustil. Obenem pa bi ob njegovi izpustitvi obstajal tudi interes njegove zaščite z namenom preprečitve razkritja drugih članov hudodelske združbe. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri obdolženemu ni mogoče z nobenim drugim ukrepom doseči zagotovitve varnosti javnega reda in miru in varnosti ljudi, tudi tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem, saj bi se obdolženec ob uporabi drugega ukrepa vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kar bi mu omogočilo nadaljnje izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je poseg v pravico obdolženca do njegove osebne svobode sorazmeren z zagotavljanjem varnosti ljudi tudi v smislu varnosti pred ekonomskim izkoriščanjem.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženca niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.