Jedro

Uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge v carinski deklaraciji (v obravnavanem primeru uveljavljanje ugodnosti na podlagi porekla blaga (s predložitvijo potrdila v pritožbenem postopku) namesto ugodnosti na podlagi preferenčnih kvot) pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ta pa po 3. točki drugega odstavka 50. člena CZ v obravnavani zadevi ni več mogoča, ker je bilo blago že sproščeno izpod carinskega nadzora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 944/200-2 z dne 14.4.2004, v novem odločanju po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 27.1.1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki po uradni dolžnosti naknadno obračunal carinski dolg iz naslova carine po carinski stopnji 7% v znesku 186.027,00 SIT za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo Carinske izpostave Ljubljana (ECL) z dne 7.3.1997, na podlagi 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) v povezavi s 1. odstavkom 151. člena CZ, ker je bilo ob naknadnem preverjanju deklaracije ugotovljeno, da je bilo blago prijavljeno za sprostitev v prost promet z napačno tarifno oznako "prosto" namesto v postavki s carinsko stopnjo 7%.

V obrazložitvi odločbe, izpodbijane s tožbo, tožena stranka navaja, da tožeča stranka ob uvoznem carinjenju ni predložila ustrezne listine za uveljavljanje ugodnosti iz naslova preferencialne carinske stopnje in je bilo blago sproščeno izpod carinskega nadzora brez opravljenega pregleda glede porekla blaga, z naknadno predloženim potrdilom o poreklu blaga EUR.1 pa tožeči stranki tudi ni uspelo dokazati, da se to potrdilo nanaša na predmetno blago, saj se podatki, ki izhajajo iz fakture in so vpisani v ECL, ujemajo s podatki v predloženem potrdilu samo po teži. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke, izpodbijana s tožbo, utemeljena, vendar iz drugačnih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka. V obravnavanem primeru je bil namreč carinski postopek uveden z vložitvijo ECL, v kateri je tožeča stranka z vpisom črke "O" v polju 36 ("ugodnost") izrecno zahtevala ugodnosti kot "druge preferenčne kvote, ki niso zajete v G in P" in ne ugodnosti, ki izhajajo iz Protokola 4 Začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo ter Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Uradni list RS, št. 67/96 in 74/96; v nadaljevanju: Protokol) in se priznavajo na podlagi porekla blaga, kar bi predstavljal vpis črke "P" v polje 36. Zaradi navedenega poreklo blaga ni bilo preverjeno, saj za uveljavljanje zahtevane ugodnosti (ugodnosti na podlagi preferenčnih kvot) izvor blaga ni pomemben. Tožeča stranka je namreč šele v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega carinskega organa z naknadno predložitvijo dokaza o poreklu blaga spremenila svojo zahtevo za izvedbo carinskega postopka in na tej podlagi uveljavljala carinsko stopnjo "prosto". V skladu s 3. točko 2. odstavka 50. člena CZ pa navedena sprememba zahteve za izvedbo carinskega postopka ni dovoljena, saj je bilo blago že sproščeno v prost promet in izpod carinskega nadzora.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke, sodbo pa je izdalo na tajni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo. Uveljavlja, da je postopek začel Preiskovalni sektor pri Carinski upravi RS, ki je krajevno in stvarno nepristojen. Nadalje še dodaja, da fizična oseba, ki je izpolnila posamezne deklaracije za tožečo stranko, ni imela ustreznega pooblastila. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 113/95 z dne 25. 3. 1998. Prav tako pooblastilo uradne osebe prvostopenjskega carinskega organa, ki je sprejela ECL, izhaja iz neobjavljenega internega akta (pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest), v skladu z 68. členom Zakona o upravi (ZUpr; Uradni list RS, št. 67/94) pa lahko v upravnih stvareh odloča samo uradna oseba, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za opravljanje teh zadev. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-87/96 z dne 16.7.1998. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Carinska deklaracija pomeni vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka (10. točka 1. odstavka 3. člena CZ); carinski deklarant izpolni deklaracijo tako, da ta vsebuje tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek (48. člen CZ). Sprememba podatkov v carinski deklaraciji, ki jo je carinski organ že sprejel, je sicer možna in dopustna (1. odstavek 50. člena CZ), njen namen pa je, da se na čimbolj enostaven način popravijo posamezni podatki v deklaraciji. Spreminjanja carinske deklaracije pa (med drugim) ni več mogoče dovoliti potem, ko je carinski organ sprostil blago izpod carinskega nadzora (3. točka 2. odstavka 50. člena CZ).

Vsebina obravnavane zadeve se nanaša na vprašanje, ali ima carinski deklarant po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka, kot jo je uveljavljal v carinski deklaraciji (v obravnavani zadevi namesto ugodnosti na podlagi preferenčnih kvot ugodnosti na podlagi porekla blaga).

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožeča stranka z vložitvijo ECL (v kateri je v polju 36 - "ugodnosti" vpisala oznako "O", kakor izhaja iz dejanskega stanja, ki ni predmet revizijske presoje) ni zahtevala ugodnosti na podlagi porekla blaga (torej ugodnosti, ki izhajajo iz Protokola 4), ampak je zahtevala ugodnosti na podlagi preferencialnih kvot, pri uveljavljanju katerih samo poreklo blaga ni pomembno, zato le-to med carinskim postopkom tudi ni bilo preverjeno. Šele v pritožbenem postopku, po tem, ko je bilo blago že sproščeno izpod carinskega nadzora, je tožeča stranka nato s predložitvijo potrdila EUR.1 uveljavljala ugodnosti na podlagi porekla blaga. Uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge v carinski deklaraciji tudi po presoji vrhovnega sodišča pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, te pa carinski organ glede na 3. točko 2. odstavka 50. člena CZ ne more več dovoliti po tem, ko je sprostil blago izpod carinskega nadzora. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse njene dokazne predloge, saj je sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva in ostalih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati, glede na 2. odstavek 51. člena ZUS oziroma ZUS-1, ki določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega pravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Ugovorov, ki so po naravi bodisi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ali ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava (1. odstavek 85. člena v zvezi s 1. odstavkom 75. člena ter 2. odstavek 85. člena ZUS-1). Zato niso relevantne navedbe tožeče stranke, o tem, da fizična oseba tožeče stranke ni imela pooblastila za izpolnitev deklaracije. Neutemeljen je tudi v zvezi s tem zatrjevani očitek odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča v sodbi, št. U 113/95 z dne 25.3.1998, iz katere ne izhaja, da bi bilo potrebno posebno pooblastilo, ampak je bilo tožbi ugodeno, ker tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke glede pooblastila za zastopanje. Prav tako niso relevantne navedbe tožeče stranke o tem, da uradna oseba prvostopenjskega carinskega organa ni imela pooblastila za sprejem deklaracije in v zvezi s tem njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-87/96, s katero je ustavno sodišče odločilo, da se ne sme uporabljati Pojasnilo Carinske uprave RS z dne 27.12.1995, ki v obravnavanem postopku sploh ni bilo uporabljeno.

Ugovor, da je Preiskovalni sektor Carinske uprave RS kot krajevno in stvarno nepristojen organ začel postopek, je protispisen, zato se vrhovno sodišče do njega ni opredeljevalo. Prav tako tudi ni presojalo ugovora tožeče stranke o odločanju sodišča prve stopnje na tajni seji zaradi njegove pavšalnosti oziroma pravne nepomembnosti.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.