Jedro

Ker je bila tožena stranka dolžna tožnika - invalida II. kategorije zadržati na delu, ga je na podlagi ugotovitve, da zanj nima ustreznega dela, pravilno razporedila na čakanje ter mu izplačevala nadomestilo plače v višini, ugotovljeni s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku skupaj 5.633,45 EUR, oziroma 45 krat po 125,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače od 5. 5. 2003 do 13. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo in da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške 554,21 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj gre v sodbi za nasprotje v odločilnih dejstvih, navedenih v razlogih sodbe in med vsebino listin. Meni, da je tožena stranka zlorabila procesne pravice, saj je sodišču prve stopnje zamolčala, da je bila izdana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Enota X, s katero se ji je naložilo, da tožnika, invalida II. kategorije, razporedi na drugo ustrezno delo v skladu s 101. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) z rokom od 25. 4. 2003 dalje in da je dolžna poročati o odpravljeni nepravilnosti, na pritožbo sedaj tožene stranke pa je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z odločbo št. 02046/000026/2003-002 z dne 23. 6. 2003 odločilo, da se ob reševanju te pritožbe odločba inšpektorja Republike Slovenije za delo, Enota X št. 08154-3/2003-010701 z dne 11. 4. 2003 spremeni tako, da se glasi, da je dolžna tožena stranka delavca invalida II. kategorije razporediti na drugo ustrezno delo v skladu s 93. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ). Zoper to odločbo je sedaj tožena stranka vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki pa je s sodbo opr. št. U 324/2003-13 z dne 10. 1. 2006 tožbo v celoti zavrnilo. Tožnik zaradi svoje neukosti pooblaščenca ni seznanil s temi dejstvi, da bi jih bilo možno uporabiti že v postopku pred prvostopnim sodiščem. Bistvo teh postopkov je, da ima delavec invalid po določbi 93. člena ZPIZ-92, v zvezi z 48. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije in dokvalifikacije, do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen ter pravico do ustreznega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo, tako z dejanskimi ugotovitvami, kot pravnimi zaključki, zato jo je mogoče preizkusiti.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku dne 25.3.2002 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo in mu je bilo v skladu z 126. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, 12/92,s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92), v zvezi z določilom 1. odstavka 391. člena (Uradni list RS, št. 106/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), odmerjeno nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem delu, v višini 80% osnove.

Ker je bila tožena stranka v smislu določila 139. člena ZPIZ/92 dolžna tožnika - invalida II. kategorije, zadržati na delu, ga je na podlagi ugotovitve, da zanj nima ustreznega dela, pravilno z odločbo z dne 25.4.2003 (priloga A/2) razporedila na čakanje ter mu izplačevala nadomestilo za čakanje na drugem ustreznem delu v višini, kot jo je ugotovil ZPIZ. Ker tožniku na podlagi določila 126. člena ZPIZ/92 pripada nadomestilo v višini 80 % osnove, kot mu je tožena stranka nesporno izplačevala, ni pravne podlage za priznanje nadomestila v višini plače, kot bi jo prejemal, če bi delal. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj bi bilo v inšpekcijskem postopku toženi stranki odrejeno, da tožnika razporedi na drugo ustrezno delo. Te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, glede katere je tožnik v skladu z 286. členom ZPP prekludiran in je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ne glede na navedeno pa je za pritožbeno rešitev zadeve odločila le zgornja ugotovitev, da je bilo tožniku izplačevano nadomestilo v skladu z določili ZPIZ/92, ter da tudi ZPIZ-1 ne daje podlage za višjo odmero nadomestila (92. in 94. člen ZPIZ-1).

Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200358&stevilka=2936

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.