Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in regresa za letni dopust za leto 2011, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičena do odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev tožnice iz naslova premalo obračunane plače za avgust 2011 v znesku 84,93 EUR bruto, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov ter plačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011; odpravnine v znesku 1.020,00 EUR bruto, z odvodom in plačilom predpisanih prispevkov in davkov in izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obresti od 27. 8. 2011 in regresa v bruto znesku 600,00 EUR, z odvodom davkov in izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice iz pobotnega ugovora v višini 84,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011, 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 in 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011, (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna premalo izplačano plačo za avgust 2011 v znesku 84,93 EUR, od tega zneska plača pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 (prvi odstavek točke III izreka); ji obračuna odpravnino v znesku 1.020,00 EUR, odvede in plača predpisane davke in prispevke in ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres v znesku 600,00 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in nato izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (tretji odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 416,38 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica pri svojem delu samostojna in da svojega dela ni opravljala v skladu z navodili zakonitega zastopnika tožene stranke, niti v skladu z navodili drugih zaposlenih. Tožnica je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala enakovrstna dela. Priči A.A. in B.B. sta izpovedala, da je bilo plačilo variabilnega dela plač odvisno izključno od zaposlenih, ki so zakonitega zastopnika tožene stranke obveščali o opravljenem delu. Tožnica je zakonitemu zastopniku tožene stranke predstavila, da je bilo delo opravljeno. Vsi zaposleni pri toženi stranki so geodetske storitve opravili samostojno in brez nadzora, zato je bila tožena stranka utemeljeno prepričana, da je tudi tožnica svoje delo opravila v skladu s pravili stroke. O tem, da tožnica dela ni opravila je toženo stranko obvestil šele naročnik ob zavrnitvi računa. Tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi zakonitega zastopnika ni obvestila o tem, da delo na projektu C. - D. ni opravljeno, zato je ta utemeljeno štel, da je tožnica delo opravila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat ugotovilo obstoj terjatve tožnice in neobstoj terjatve tožene stranke ter toženi stranki naložilo plačilo enakih zneskov kot z izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje ugotovitev, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev, oprlo zgolj na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj. Iz trditvene podlage tožene stranke in dokaznega postopka ni izhajalo, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plače plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Iz trditev tožene stranke izhaja, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve, ker je tožnica toženo stranko spravila v zmoto, da je opravila delo, za katerega ji je bil obračunan variabilni del plače. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da izvede dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z v pobot uveljavljeno terjatvijo.

6. Pritožba sicer zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Na obstoj te bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Na podlagi takšnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

7. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo izključno na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa še to le glede v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke. Ob upoštevanju trditvene podlage tožene stranke in predlaganih ter izvedenih dokazov sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev, ki naj bi jo imela napram tožnici, zaradi neutemeljenega izplačila variabilnega dela plače, ki naj bi bil tožnici izplačan, ker je direktorja tožene stranke spravila v zmoto glede obsega opravljenega dela. Po stališču tožene stranke, naj bi okoliščina, da je Direkcija E. zavrnila račun tožene stranke, dokazovala, da tožnica svojega dela ni opravila.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka z ničemer ni dokazala, da bi Direkcija E. račun tožene stranke zavrnila zaradi tega, ker tožnica ni opravila svojega dela. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica direktorja spravila v zmoto glede opravljenega dela. Glede na to, da je tožena stranka trdila, da je bil variabilni del plače tožnici izplačan na podlagi neresničnih mesečnih poročil tožnice o opravljenem delu, bi tožena stranka te trditve morala dokazovati tako, da bi predložila ta poročila in navedla kateri so tisti podatki, ki so v njih neresnično prikazani. Tožena stranka niti ni postavila trditev, s katerimi bi konkretizirala splošno navedbo o zavajanju in neresničnem prikazovanju opravljenega dela. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na toženi stranki in da bi ta morala dokazati kdaj in s katerimi dejanji je tožnica toženo stranko spravila v zmoto glede opravljenih del. 9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka, v kolikor bi želela biti uspešna s pobotnim ugovorom, morala predložiti tudi obvestila direktorja službi za obračun plač o višini realiziranih prihodkov na podlagi opravljenega dela tožnice in predstaviti višino realiziranih prihodkov ter izkazati izračunano višino variabilnega dela plače tožnice. Ob tako splošnih in nekonkretiziranih navedbah tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom, sodišču prve stopnje ni ostalo drugega kot da ugotovi, da v pobot uveljavljanje terjatev ne obstoji. Dejansko pobotni ugovor temelji zgolj na zavrnjenem računu, kar pa ne more biti podlaga za zahtevek, da tožnica vrne variabilni del plače v višini terjatve, ki jo sama uveljavlja zoper toženo stranko.

10. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožnica o opravljenem delu vodila poročila v obliki tabele (tabelo je v spis vložila tožena stranka) in da je tožnica v elektronskem sporočilu z dne 21. 9. 2011 direktorja tožene stranke obvestila, kaj je na projektu že opravljeno in kaj je še potrebno storiti. Iz tega obvestila nikakor ne izhaja, da bi tožnica zatrjevala, da je projekt končan in da je svoje delo na njem v celoti zaključila.

11. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica pri svojem delu samostojna. Tožena stranka bi za uspešnost svojega pobotnega ugovora morala dokazati ne le to, da je bila tožnica samostojna pri delu, temveč predvsem to, da je toženo stranko spravila v zmoto glede opravljenega dela in da ji je ta zaradi takšne zmote izplačala variabilni del plače do katerega tožnica sicer ne bi bila upravičena. V dokaznem postopku ni bilo v ničemer dokazano, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili zakonitega zastopnika in drugih zaposlenih, zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo.

12. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi zakonitega zastopnika ni obvestila o tem, da delo na projektu C. - D. ni opravljeno, saj je takšno obvestilo nedvomno razvidno iz elektronskega sporočila z dne 21. 9. 2011. To sporočilo pa je bilo toženi stranki poslano pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnici je bila namreč pogodba o zaposlitvi odpovedana 26. 8. 2011, s 30 dnevnim odpovednim rokom.

13. Pritožba niti ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo razlike v plači za avgust 2011, plačilo odpravnine in regresa za letni dopust. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. Ob ugotovitvi, da je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena osnovna plača tožnice v višini 834,00 EUR bruto in da je tožena stranka tožnici za avgust 2011 obračunala plačo v višini 749,07 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo 42. in 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ugotovilo obstoj terjatve tožnice iz tega naslova in ugodilo zahtevku, da se toženi stranki naloži, da tožnici obračuna razliko v plači za avgust 2011 v znesku 84,93 EUR bruto, od tega zneska plača pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011. V skladu z 42. členom ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova odpravnine in ko je nato toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna odpravnino v znesku 1.020,00 EUR, odvede in plača predpisane davke in prispevke in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 109. člena ZDR. Ta določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 2. 2008, to je 3 leta, je sodišče prve stopnje na podlagi prve alineje drugega odstavka 109. člena ZDR pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini ene petine osnove, ki jo predstavlja njena povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu, kar znaša vtoževanih 1.020,00 EUR.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je tožnica pridobila pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2011 in da tožnici regres za letni dopust za to leto ni bil izplačan, najprej ugotovilo obstoj terjatve v vtoževanem znesku in nato tožnici tudi dosodilo vtoževani znesek 600,00 EUR bruto, kar je manj od regresa, ki bi tožnici sicer šel na podlagi Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami). V prvem odstavku točke 2 tarifne priloge k tej kolektivni pogodbi je določeno, da delavcu pripada regres za letni dopust najmanj v znesku 800,00 EUR.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.