Jedro

Obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu je nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za vozila.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev nima namena izterjave oziroma plačila davka, v tem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšna naznanitev sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi kumulativno določen pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 423-545/2013-2 z dne 17. 10. 2013 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Ljubljana odločila, da se družbi A., B.B. s.p., odmeri višina letne dajatve za vozila z registrsko oznako: ..., identifikacijska številka vozila VIN WDB9340321K945590, za obdobje od 30. 5. 2008 do 30. 5. 2009, v znesku 926,72 EUR (datum plačila 29. 5. 2008); ..., identifikacijska številka vozila VIN WDB9340321K913186, za obdobje od 6. 6. 2008 do 6. 6. 2009, v znesku 926,72 EUR (datum plačila 3. 6. 20108); ..., identifikacijska številka vozila VIN YV2ACEA95B384700, za obdobje od 3. 7. 2008 do 3. 7. 2009, v znesku 926,72 EUR (datum plačila 28. 7. 2008); ..., identifikacijska številka vozila VIN WDB9340321L083342, za obdobje 21. 8. 2008 do 21. 8. 2009, v znesku 926,72 EUR (datum plačila 12. 9. 2008); ..., identifikacijska številka vozila VIN YV2A4CEA25B401885, za obdobje 12. 10. 2008 do 12. 10. 2009, v znesku 926,72 EUR (datum plačila 8. 10. 2008); CEKL-333, identifikacijska številka vozila VIN WDB9340321K943120, za obdobje od 1. 12. 2008 do 1. 12. 2009, v znesku 926,72 EUR (datum plačila 28. 11. 2008) (točka 1 izreka). V 2. točki izreka je odločeno, da mora stranka plačati letno dajatev v znesku 5.560,32 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe na transakcijski račun, ki ga navaja, ker bo sicer Upravna enota Ljubljana izvršljivo odločbo odstopila Carinskem uradu v izvršitev. Točka 3 izreka določa, da v postopku niso nastali stroški.

2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da tretji odstavek 9. člena Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu (v nadaljevanju ZLDUVCP) določa, da lahko stranka vplača letno dajatev tudi neposredno na vplačilni račun, določen s predpisi o načinu plačevanja obveznosti dajatev. Sedmi odstavek tega člena določa, da upravna enota zavezancu z odločbo odmeri višino letne dajatve, če znesek obračunane letne dajatve ni plačan v pravilnem znesku. Ker letnih dajatev za vozila v cestnem prometu ni v evidenci vplačil, je odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe.

3. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega organa. Glede pritožbenih navedb o zastaranju terjatve navaja, da je Direkcija Republike Slovenije za ceste, kot organ v sestavi Ministrstva za infrastrukturo in prostor večkrat naznanil, skladno s svojimi obveznostmi iz 145. člena ZKP, sum storitve kaznivega dejanje goljufije. Pomen tega naznanila je bil tudi v tem, da bi se pretrgalo zastaranje po določbi 365. člena Obligacijskega zakonika, in da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev do pritožnika.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da so bile vse te dajatve plačane v celoti in ob registraciji predložena veljavna potrdila o plačilih. Zato je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka več ne razpolaga z dokumentacijo, to je plačilom zahtevanih zneskov, ker je treba dokazila hraniti pet let, kar je že preteklo.

5. Tožeča stranka ugovarja zastaranje terjatev, ker gre za terjatev iz gospodarske dejavnosti (razmerje med Direkcijo RS in tožečo stranko), kjer velja triletni zastaralni rok. Naznanitev kaznivega dejanja ni uradno dejanje, ki bi lahko tek zastaranja pretrgalo. Podredno pa uveljavlja splošni petletni zastaralni rok. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru odločitev obeh upravnih organov, ki se nanaša na odmero višine letne dajatve za vozila, temelji na določbi 9. člena ZLDUVCP, ki v prvem odstavku določa, da se letna dajatev plača pred registracijo vozila oziroma podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja, v enkratnem znesku za dvanajst mesecev vnaprej oziroma za obdobje, določeno v 10. členu tega zakona oziroma določbi sedmega odstavka istega člena, po kateri upravna enota, če znesek obračunane letne dajatve ni plačan v pravilnem znesku, zavezancu z odločbo odmeri višino letne dajatve.

9. Med strankama upravnega spora je sporno dejstvo ali je bila letna dajatev za vozila ... z dne 29. 5. 2008, … z dne 3. 6. 2008, ... z dne 28. 7. 2008, … z dne 12. 9. 2008, ... z dne 8. 10. 2008 in ... z dne 28. 11. 2008, plačana. Tožena stranka zatrjuje, da je bilo pri pregledu evidence plačil na Upravi Republike Slovenije za javna plačila ugotovljeno, da tožeča stranka letne dajatve ni plačala in da predloženi dokaz o plačilu ni verodostojen dokaz o plačilu. Sodišče v to ugotovitev, ki jo je drugostopenjski organ utemeljil z navedbo, da je bil v tej zvezi Generalni policijski upravi v Ljubljani naznanjen sum kaznivega dejanje goljufije in ponarejanja dokumentov (plačilnih nalogov), ne dvomi, vendar za odločitev v tej zadevi ta ugotovitev ne zadošča. Med strankama upravnega spora je namreč sporno vprašanje zastaranja odmere letne dajatve, ki je po zatrjevanju tožeče stranke, glede na datume nastanka obveznosti plačila in glede na datum izdaje izpodbijane odločbe, že nastopilo.

10. 14. člen ZLDUVCP z naslovom „Subsidiarna uporaba davčnih predpisov“ izrecno določa, da se glede obračunavanja zamudnih obresti, pravnih sredstev, postopka prisilne izterjave ter vseh drugih vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Tako mora v obravnavanem primeru upravni organ za vprašanje zastaranja uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Slednji predpis v določbi 125. člena ureja zastaranje in v določbi 126. člena pretrganje in zadržanje zastaranja.

11. Po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, po določbi tretjega odstavka istega člena pa pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Med strankama tega postopka ni sporno, da je obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila, sporno pa je, ali je Direkcija Republike Slovenije, ki je v zvezi s predloženimi dokazili o plačilih, na podlagi določbe 145. člena ZKP, pri Generalni policijski upravi v Ljubljani, naznanila sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja dokumentov, pretrgala tek zastaralnega roka.

12. Po določbi 126. člena ZDavP-2, tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Utemeljen je tako tožbeni ugovor, da naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev nima namena izterjave oziroma plačila davka, v tem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšna naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi kumulativno določen pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.

13. Ker v obravnavani zadevi upravna organa pri odločitvi nista upoštevala določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zastaranje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje na podlagi tretjega odstavka tega člena v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo v ponovnem postopku ugotovil, v katerih primerih je odmera zastarala in v katerih ni in o tem izdal novo odločbo.

K točki II izreka:

14. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška družba, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.