Jedro

Pri tehtanju neugodnih posledic oziroma položajev pravdnih strank je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka finančna institucija, ki ima terjatev zavarovano s hipoteko na dveh nepremičninah in ki ji začasen odlog plačevanja glede na obseg njenega finančnega kapitala ne bo povzročil večjih finančnih izgub. Premoženjski položaj tožnice ni odločilen, pomembne so neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe lahko nastale tožnici, in ki so povezane predvsem s sodnimi postopki za uveljavitev njenih povračilnih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi.

2.Zoper ta sklep se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izdaja regulacijske začasne odredbe dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje (2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Hkrati mora biti izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Direktiva 93/13/EGS ne velja neposredno. Sodišče EU ustaljeno poudarja, da celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe svojega nacionalnega prava, ki je v nasprotju z navedeno določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost. Slovenska nacionalna zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih Sodišče EU izpostavlja kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Sodišče spregleda 48. odstavek sodbe C-287/22, iz katerega izhaja, da je poljska ureditev drugačna od te v Sloveniji (sodišče tam odloča o predlogih, navedenih v tožbi, torej brez razširitve obsega te tožbe, o zneskih, plačanih do vložitve predloga, o katerem odloča, sicer bi odločalo ultra petita). Pogoji za predlagani začasni ukrep morajo biti podani in concreto. Sodišče EU v zadevi C-287/22 ne omenja glavnice. Sodišče se neutemeljeno osredotoča zgolj na primerjavo med zneskom izplačane glavnice kredita in pa vsoto odplačil tožnice, ne upošteva pa, da veljavna kreditna pogodba določa, da tožnica v zameno za uporabo denarja toženke plačuje tudi pogodbene obresti. Sodišče spregleda, da je pri kreditni pogodbi upravičenje do uporabe denarja tisto, kar je obogateni primarno prejel in že dejstvo, da je denar dejansko uporabljal, vzpostavlja domnevo, da je dosegel korist v višini običajnega nadomestila za najem kredita. Toženka je že v ugovoru izpostavila pomen nacionalnih pravil posledic ničnosti in nujnost presoje, ali je v kontekstu 87. člena OZ res z verjetnostjo izkazan domnevni kriterij "preplačila" kredita, do česar se je sodišče opredelilo zgolj navidezno in s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Mesečna obveznost tožnice okoli 570 EUR je zgolj okoli 170 EUR višja kot pred približno 18 leti. Navedb o svojih mesečnih prihodkih pri tem tožnica sploh ni podala, zato izkustveno ni mogoč neposreden zaključek, da navedena mesečna obveznost predstavlja finančno obremenitev, ki bi utemeljila izdajo nujne regulacijske začasne odredbe. Potreba prilagoditve tožbenega zahtevka tekom pravdnega postopka sama po sebi ne utemeljuje izdaje začasne odredbe. Od leta 2006 do 2023 je povprečna mesečna neto plača v RS višja skoraj 2x, zato je tožničino finančno breme relativno manjše, kot leta 2006. Vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo te pogodbe, pa ne pomeni, da lahko potrošnik obdrži koristi iz naslova neupravičeno pridobljenega. V tem primeru bi šlo za obogatitev potrošnika na račun banke.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6.Neutemeljeni so očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,(2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek,(3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

7.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnica toženki že plačala več kot je od nje prejela. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnice zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.

8.Ni verjetno izkazano, da bi tožnica toženki v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi. Sodišče prve stopnje se je do trditev toženke v zvezi s preplačilom kredita zadostno opredelilo, tako da nista podani zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

9.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.

Sodišče prve stopnje je opravilo presojo (tudi) glede obeh pogojev, ki ji pritožba nasprotuje, zato pritožbeno sodišče obrobno odgovarja še na te pritožbene očitke.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/2-3, 273

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.