Jedro

Glede na vsebino posojilnih pogodb in trditveno podlago pravdnih strank ni nobenega dvoma, da terjatev tožnika dokazana s (z visoko) stopnjo verjetnosti, ugovorni razlogi se zato izkažejo kot povsem neutemeljeni. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožencev, ker izvedba tega dokaza ne bi mogla s stopnjo verjetnosti spremeniti ugotovitev sodišča prve stopnje, tudi če bi toženci izpovedovali natančno tako, kot zatrjujejo v ugovoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo z dne 27. 9. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnika za zavarovanje z začasno odredbo in tretjetožencu prepovedano odtujitev in obremenitev sedmih nepremičnin(1). Sodišče ugotavlja, da je tožnik dokazal verjetnost terjatve iz naslova sklenjenega posojilnega in poroštvenega razmerja s toženci, s tem, da je terjatev že zapadla v plačilo, ker toženci niso ravnali v skladu s pogodbenim dogovorom, ki v 9. členu v posojilnih pogodbah določa, da so toženci najkasneje v sedmih dneh po vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice, dolžni zavarovati posojilo tako, da pri notarju sklenejo neposredno izvršljiv notarski zapis o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke pri njihovih celotnih solastniških deležih, opustitev te zaveze pa predstavlja razlog za takojšnjo predčasno zapadlost posojila, ne glede na roke, ki so določeni v pogodbi za vračilo posojil. Toženci dogovorjenega zavarovanja tožniku niso zagotovili, nepremičnine so obremenili s hipotekami, terjatve upnikov pa presegajo celotno vrednost nepremičnin. Nepremičnine toženci tudi prodajajo, zato sodišča ugotavlja, da je izkazana subjektivna nevarnost iz drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(2). Sodišče glede neznatnostne škode in sorazmernosti odrejene omejitve razpolaganja z nepremičninami še pojasnjuje, da so toženci prevzeli obveznost, da na nepremičninah ustanovijo hipoteke z učinkom neposredne izvršljivosti, zato je izpolnjen tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

2. Toženci vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da ugovoru tožencev ugodi in sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo z dne 27. 9. 2016 razveljavi oziroma podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženci zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navajajo, da so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zadnji obrok posojila zapadel v plačilo, ker ni bil izpolnjen dogovor, kot ga določa 9. člen v posojilnih pogodbah, saj sodišče ni upoštevalo navedb tožencev, da so pravdne stranke razveljavile dogovor, kot ga določa 9. člen, kar izhaja iz njihovih konkludentnih dejanj. Tožnik ni pozival tožencev na vrnitev posojila, temveč da se ustanovi hipoteka. Določilo zadnjega odstavka 9. člena iz posojilnih pogodb je zato razvezano, ker so ga pravdne stranke spremenile. Sodišče je poseglo v ustavno pravico tožencev do sodnega varstva iz 23. člena URS in v ustavno pravico tožencev do izjave pred sodiščem. Sodišče ni zaslišalo tožencev, v sklepu pa zmotno navaja, da toženci niso substancirali svojih dokaznih predlogov glede zaslišanja strank. Zaslišanja stranke ni potrebno substancirati, toženci pa bi lahko izpovedali, da je med pravdnimi strankami prišlo do spremembe dogovora. Čeprav hipoteka ni bila ustanovljena, so pogodbene stranke želele, da pogodba ostane v veljavi, saj so iskale ustrezne termine, da bi lahko podpisale sporazum o ustanovitvi hipoteke. Sodišče ni upoštevalo, da se zavarovanje nanaša na sedem nepremičnin, upnik pa ni navedel, zakaj je potrebno zavarovanje na vseh nepremičninah in zakaj zavarovanje na eni izmed nepremičnin ne bi doseglo namena zavarovanja. Sodišče zmotno ugotavlja, da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, da bodo toženci s takšnim zavarovanjem pretrpeli le neznatno škodo, s tem, da sodišče razlogov v tem delu ni navedlo. Toženci se sklicujejo na sodno prakso in citirajo sklepa VSL II Cp 2459/2015 in VSM I Cp 287/2015(3). Zaradi začasne odredbe dolžniki ne bodo mogli po vsej verjetnosti dolga vrniti tožniku, ker ne morejo pretopiti nepremičnega premoženja v denarna sredstva, ki so potrebna za vračilo posojila, onemogočeni bodo dogovori z banko za reprogramiranje posojil, s takšno odločitvijo pa je sodišče grobo poseglo v pravico do zasebne lastnine tožencev. Terjatev upnika predstavlja zgolj manjši del danega posojila, sodišče pa je izdalo začasno odredbo na vseh nepremičninah(4).

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(5) v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno s stopnjo verjetnosti ugotovilo predpostavke iz prvega, drugega in tretjega odstavka 270 člena ZIZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je tožnikova terjatev zapadla in da je izkazana subjektivna nevarnost, da bo zaradi ravnanja tožencev uveljavitev terjatve tožniku onemogočena ali precej otežena, če ne bo zavarovana z začasno odredbo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bila tožencem kratena ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do izjave, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožencev. Tudi v postopkih zavarovanja praviloma velja, da mora sodišče izvesti dokaze, ki jih predlagajo stranke v postopku zavarovanja, pa vendar je sodišče tisto, ki oceni katere dokaze bo izvedlo v postopku zavarovanja, ki bodo s stopnjo verjetnosti potrjevali (ne)obstoj predpostavk iz 270. člena ZPP. Glede na vsebino posojilnih pogodb in trditveno podlago pravdnih strank ni nobenega dvoma, da je terjatev tožnika dokazana s (z visoko) stopnjo verjetnosti, ugovorni razlogi se zato izkažejo kot povsem neutemeljeni. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožencev, ker izvedba tega dokaza ne bi mogla s stopnjo verjetnosti spremeniti ugotovitev sodišča prve stopnje, tudi če bi toženci izpovedovali natančno tako, kot zatrjujejo v ugovoru, da je prišlo do spremembe posojilnih pogodbe in ne velja določba drugega odstavka 9. člena. Teza tožencev je, da s tem, ko je tožnik pozval tožence, da posojilo zavarujejo s hipoteko in ni zahteval takojšnjega plačila, je prišlo do spremembe pogodbe, na podlagi katere ne velja več določba iz pogodbe(6), če toženci v roku sedmih dni po vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah v zemljiško knjigo ne zavarujejo posojila tožnika s hipoteko, potem zapade posojilo takoj v plačilo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da celo v pravdnem postopku velja, da ni nujno nedopustna zavrnitev dokaza z argumentacijo, da predmetni dokaz tudi če bi v celoti uspel, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča(7). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da v postopku zavarovanja zadošča, da se odločilna dejstva ugotovijo s stopnjo verjetnosti, da je predlog utemeljen in ni potrebno prepričanje o utemeljenosti predloga, kot je to dokazni standard pri odločanju utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče seveda ne sme izdati začasne odredbe, ne da bi ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji zanjo in ne da bi svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložilo, kar pa ne velja za konkretni primer, saj je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov prepričljivo utemeljilo razloge, zaradi katerih so izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče šteje, da so bili izvedeni dokazi, ki so bili potrebni za odločitev v postopku zavarovanja tožnikove terjatve oziroma odločanja o utemeljenosti ugovora tožencev.

7. Toženci so bili v dolžniški zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, da terjatev tožnika zavarujejo s hipoteko. S tem, ko je tožnik pozval tožence, da pri notarju podpišejo izvršljiv notarski zapis o zavarovanju terjatve, je tožnik dal tožencem le dodatni rok, da izpolnijo dogovorjeno obveznost in s tem ohranijo v veljavi časovno dogovorjen način odplačila posojila, ne pa, kot to zmotno trdijo toženci, da je zaradi takšnega postopanja tožnika prišlo do spremembe pogodbenega dogovora. Ker toženci pogodbene obveznosti v naknadnem roku niso izpolnili, je stopila v veljavo določba drugega odstavka 9. člena iz posojilnih pogodb, ki določa takojšnjo oziroma predčasno zapadlost posojila. Toženci ne zatrjujejo, da so podpisali neposredno izvršljiv notarski zapisa o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke, zato je terjatev v skladu s pogodbenim dogovorom predčasno zapadla, zato je verjetnost terjatve izkazana.

8. Začasna odredba je bila potrebna zaradi zavarovanja terjatve na vseh nepremičninah, saj je tožnik izkazal, da so toženci obremenili nepremičnine s hipotekami, terjatve teh upnikov pa presegajo vrednost nepremičnin, zato je bilo takšno zavarovanje na vseh nepremičninah potrebno za učinkovito zavarovanje terjatve tožnika. Toženci v pritožbi ne pojasnijo razlogov, zaradi katerih niso zavarovali tožnikove terjatev s hipoteko, ob tem, da so nepremičnine po sklenitvi prodajne pogodbe obremenili s hipotekami preko njihove celotne vrednosti. Toženci nepremičnine prodajajo, zatrjujejo še, da s tem, ko jim je prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnin, posledično ne bodo mogli vrniti posojila, saj jim bo onemogočeno reprogramiranje bančnih posojil. S tem toženci le potrjujejo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je začasna odredba nujno potrebna, ker bo v nasprotnem uveljavitev terjatve tožnika onemogočena ali precej otežena.

9. Izpolnjeni so tudi pogoji za začasno odredbo iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo bo utrpel le neznatno škodo. Pravilne so ugotovitve prvega sodišča, da so se toženci že v pogodbah zavezali ustanoviti hipoteko za zavarovanje tožnikove terjatve, zato že iz tega razloga tožencem lahko z začasno odredbo nastane le neznatna škoda. Sodna praksa, ki jo navajajo toženci v pritožbi ni primerljiva, ker so v obravnavanem primeru nepremičnine že obremenjene s hipotekami, zato v takšnih primerih ne gre za nedovoljen poseg v tujo lastnino, hkrati pa obstoječe hipoteke in pogodbeni dogovor o ustanovitvi hipoteke v korist tožnika verjetnostno potrjujejo, da tožencem zaradi začasne odredbe lahko nastane le neznatna škoda. Toženci zatrjujejo, da zaradi začasne odredbe nepremičnega premoženja ne bodo mogli pretopiti v denarna sredstva, s tem pa se bo otežilo vračilo posojila tožniku, hkrati pa bodo oteženi dogovori z bankami o reprogramiranju posojil. Takšne nedoločne in dokazno nepodprte navedbe pa ne morejo izpodbiti že obrazloženih verjetnostnih ugotovitev, da bo tožencem zaradi začasne odredba lahko nastala le neznatna škoda.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (350. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Podrobneje glej zemljiškoknjižne oznake nepremičnin na strani (2) sodnega spisa oziroma na strani 2 sklepa sodišča prve stopnje P 2012/2016-II z dne 27. 9. 2016. Op. št. (3): V nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (4): Podrobneje povzemajo tudi dele obrazložitve teh sklepov; glej stan 5 pritožbe.

Op. št. (5): Pritožba se sklicuje na sodno prakso višjih sodišč in sicer na sklep VSL I Cpg 1023/2015 in na sklep VSL I Cpg 924/2014. Op. št. (6): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (7): 9. člen posojilnih pogodb.

Op. št. (8): Glej sklep VS RS II Ips 554/99.