Jedro

Delež se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka, tako, da izrek v I. točki na novo glasi: „Ugotovi se, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje št. 21, na naslovu K. 9, R. (posamezni del 21, v stavbi 376, k.o. Š.), ID znak del stavbe X 376-21.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje št. 21 na naslovu K. 9, R. (X 376-21), pri čemer znaša delež tožnice 3/10 in delež toženca 7/10 (I. točka izreka) ter tožencu naložilo povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 722,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da pretežna sodna praksa zavrača transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje ter se zavzema stališče, da pravne učinke ustvarja zavezovalni pravni posel in da se konstitutivni elementi pridobivanja skupnega premoženja navezujejo na trenutek pridobitve obligacijske pravice in ne stvarne pravice. Tožnica ni sodelovala pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe in pri plačilu začetnih obveznosti. Prav tako je obveznosti plačevanja obrokov v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) bremenila in obvezovala izključno toženca. S sklenitvijo pogodbe je toženec pridobil vse pravice, ki gredo lastnikom stanovanj po zakonu. Prav tako je toženec dokazal, da sta imela otroka iz prvega zakona pokojnino po materi, ki je predstavljala njihovo posebno premoženje, ki je zadoščalo za plačilo mesečnih obrokov. Nadalje opozarja na dejstvo, da je bilo stanovanje kupljeno po posebnih ugodnostih nakupa po stanovanjskem zakonu, zaradi česar 30 % popust in razmeroma nizka cena gresta lahko samo v prid tožencu. V kolikor je predmetno stanovanje dejansko skupno premoženje, pa pritožba meni, da je potrebno upoštevati celotno pogodbeno vrednost stanovanja in od tega 30 % vrednosti stanovanja kot posebno premoženje toženca. Tako je bil plačan le preostanek 70 %, od katere je toženec pred obstojem zunajzakonske skupnosti plačal 10 %, zato ostane neplačan del še 60 % pogodbene vrednosti, ki se deli 20 % proti 80 % v korist toženca. Graja tudi odločitev o deležih na splošno, ker se ne strinja s presumpcijo deležev 50 % : 50 %, ki veljajo, dokler se domneva ne uspe izpodbiti. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo glede ugotovitve, ali spada sporno stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank.

6. V obravnavanem primeru je bistveno vprašanje ali sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdni strank. Kot izhaja iz podatkov v spisu je toženec sklenil prodajno pogodbo za stanovanje dne 21. 5. 1993 in v 60 dneh od podpisa pogodbe plačal 10 % kupnine, preostanek kupnine pa se je zavezal plačati v 240 obrokih, po plačilu katerih mu je prodajalec v letu 2013 izdal zemljiškoknjižno dovolilo. V avgustu 1993 pa sta pravdni stranki začeli živeti skupaj, potem ko sta se spoznali poleti 1993 leta. Dokazni postopek je pokazal, da sta pravdni stranki plačevali obroke za stanovanje iz skupnega premoženja, torej tistega, ki sta ga pridobili s svojim delom.

7. Z zavezovalnim pravnim poslom nastane zgolj obligacijska zaveza odsvojitelja, da prenese lastninsko pravico na pridobitelja, kar realizira z izdajo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Lastninska pravica preide šele z zemljiškoknjižnim dovolilom, saj zavezovalni posel zaradi svoje relativne narave učinkuje zgolj med strankama, razpolagalni posel pa je absolutne narave in učinkuje tudi proti tretjim. Ker prodajna pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, je toženec razpolagal zgolj z zavezovalnim pravnim poslom, zato ni prišlo do prenosa lastninske pravice na njega in s tem nastanka posebnega premoženja v razmerju do tožnice. Razpolagalni pravni posel je pridobil šele v letu 2013, po plačilu vseh obrokov, ki so bili plačani iz skupnega premoženja obeh pravdnih strank. Iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je s plačilom obrokov in izdajo zemljiškoknjižnega dovolila v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, stanovanje postalo skupno premoženje. Da bi toženec plačeval obroke za stanovanje iz svojega posebnega premoženja pa ni uspel dokazati, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8. Ker torej zaradi izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ni prišlo do prenosa lastninske pravice pred nastankom življenjske skupnosti pravdnih strank in ker je bila večina obrokov plačana iz skupnega premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da spada sporno stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank.

9. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z določitvijo deležev na stanovanju. Kot izhaja iz listin v spisu je namreč v teku nepravdni postopek, v sklopu katerega pravdni stranki zahtevata delitev skupnega premoženja in iz katerega je bila tožnica napotena na vložitev tožbe, da spada v skupno premoženje, poleg hiše, v kateri sta pravdni stranki do razveze živeli, tudi sporno stanovanje. V tej fazi postopka, ko je torej sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ugotavljalo ali stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri tem pa ni obravnavalo vsega skupnega premoženja, ni imelo podlage za določitev deležev zgolj na stanovanju. Skupno premoženje je namreč celota in se določajo deleži samo na celotnem premoženju in ne na posameznih delih premoženja.

10. Napačen je torej pristop sodišča prve stopnje, da je v primeru, ko je predmet tožbenega zahtevka ena nepremičnina, za presojo deležev pravdnih strank odločilen le njun prispevek za pridobitev te nepremičnine. Pristop sodišča prve stopnje temelji na napačnem izhodišču, da se delež določa na posamezni stvari, ki sodi v skupno premoženje. Delež se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje.1 O deležih na skupnem premoženju se zato odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR). S tem se skuša preprečiti parcialno uveljavljanje zahtevkov in določanje različnih deležev na posameznih objektih skupnega premoženja ter dosledno uveljaviti načelo enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja.

11. Glede na navedeno je odločitev o določitvi deležev na spornem stanovanju preuranjena, v posledici česar je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi toženca in spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako, da je določitev deležev izpustilo iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP). O tem se bo namreč, v kolikor bo ena izmed strank uveljavljala večji delež od domnevanih 50 %, odločalo v nepravdnem postopku, ki mora v tem primeru stranko, ki bo uveljavljala večji delež, v primeru spora o višini deležev, napotiti na pravdo, v kateri se bo določalo deleže na celotnem skupnem premoženju. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje pripominja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri določitvi deležev na stanovanju prispevek obeh pravdnih strank k skrbi za otroke, njune prihodke in dejstvo, da je toženec za predmetno stanovanje plačal ob podpisu pogodbe 10 % pogodbene vrednosti. To bo potrebno upoštevati tudi pri ugotovitvi deležev na celotnem skupnem premoženju.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v točki II. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec je sicer delno uspel s pritožbo, ki pa ni vplivala na glavno odločitev, da spada stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank, ampak zgolj na delež, ki bi ga naj imela vsaka od stranka na spornem stanovanju, o čemer pa, kot je bilo že navedeno, je bilo odločeno preuranjeno, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

14. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP) odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Več o tem v 6. razdelku članka J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1/2 (2011), str. 39-41.