Jedro

Če je bil otrok ob vložitvi vloge za sprejem v državljanstvo po 4. odstavku 40. člena ZDS mladoleten, tožena stranka pa ni rešila vloge v 60 dneh, temveč šele po preteku tega roka, ko je postal polnoleten in je njegovo vlogo zavrnila, ker ni izpolnjeval enega pogoja iz 1. odstavka 40. člena, so bile kršene ustavne pravice otroka in določbe Konvencije združenih narodov o pravicah otrok, da je v postopkih treba upoštevati predvsem pravice otrok, če sta oba starša pridobila državljanstvo RS. Določbe ustave (56. člen) in Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah imajo prednost pred določbami ZDS in sklicevanjem na načelo zakonitosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 21.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki sta jo pri Oddelku za notranje zadeve občine vložila dne 19.11.1991 za takrat mladoletnega tožnika njegova starša. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob izdaji izpodbijane odločbe (21.1.1993) bilo ugotovljeno, da je tožnik že dopolnil 18 let in da zato zanj ni več možno odločati v skladu s pogoji, ki so za pridobitev državljanstva Republike Slovenije za otroka do dopolnjenega 18. leta starosti predpisani v 14. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ampak mora prosilec, ki je postal polnoleten, izpolnjevati pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ti pogoji so, da je imel prosilec na dan plebiscita v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da v Sloveniji dejansko živi. V postopku je bilo ugotovljeno, da N.A. dejansko ne prebiva v Republiki Sloveniji, pač pa živi pri sorodnikih na Kosovu. Zato enega od navedenih pogojev ne izpolnjuje in tožena stranka vlogi za sprejem tožnika za pridobitev državljanstava Republike Slovenije ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita. Tožnik živi v Sloveniji že 12 let in vsa njegova družina (starši, dva brata in sestra) je pridobila državljanstvo Republike Slovenije. Navaja, da je 30.11.1991 družina odšla na pogreb deda na Kosovo, nakar se tožnik ni mogel vrniti v Slovenijo, ker ni imel potnega lista ter je zaradi tega celo bil 25 dni v zaporu. Od tedaj sicer res živi na Kosovu, vendar se ne more vrniti v Slovenijo. V Sloveniji je šest let obiskoval osemletko, bil je vpisan v vojaško evidenco v Sloveniji in je stalno prijavljen v Sloveniji. Njegovi starši so zanj vložili vlogo za pridobitev državljanstva z njegovo privolitvijo dne 19.11.1991, ko je bil star 17 let in torej še mladoleten, zato izpolnjuje pogoje po 14. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Meni, da bi tožena stranka morala upoštevati stanje, kot je bilo ob vložitvi vloge, in ne stanje ob izdaji odločbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 8. člena ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo; ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Po 1. odstavku 56. člena ustave Republike Slovenije (pravice otrok) uživajo otroci posebno varstvo in skrb s tem, da človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.

Po določbah 3., 8. in 9. člena konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija - sprejete 20.11.1989 na 44. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku - zakon o ratifikaciji konvencije - Uradni list SFRJ - mednarodne pogodbe, št. 15/90 - ki se po določbah citiranega 8. člena ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I - smiselno uporablja kot republiški predpis - akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, št. 9/92 - mednarodne pogodbe) so otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa (1. odstavek 3. člena konvencije); države podpisnice se zavezujejo, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, vštevši državljanstvo, ime in družinska razmerja, v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmešavanja; če je otrok nezakonito prikrajšan za nekatere ali za vse elemente svoje identitete, naj države podpisnice zagotovijo ustrezno pomoč in varstvo, da bo svojo identiteto čimprej znova vzpostavil (1. in 2. odstavek 8. člena konvencije); države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim zakonom in postopki pristojne oblasti v sodnem postopku odločijo, da je takšna ločitev nujna za otrokovo korist; države podpisnice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (9. člen konvencije).

Po določbi 4. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) pridobi otrok do dopolnjenega 18 leta starosti državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona. Po 1. odstavku 14. člena navedenega zakona na prošnjo staršev, ki sta pridobila državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, pridobi državljanstvo Republike Slovenije tudi njun otrok, ki še ni star 18 let; če je otrok star več kot 14 let, se zahteva za pridobitev državljanstva po določbah tega člena tudi njegova privolitev (4. odstavek 14. člena). Po 1. odstavku 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona uporablja kot republiški predpis, kadar se uvede postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek in tudi ni drugih razlogov, da se ne bi mogla odločba takoj izdati (predhodno vprašanje idr.), mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v 1 mesecu od dneva, ko je stranka izročila pravilno sestavljeno zahtevo, oziroma od dneva, ko je bil uveden postopek po uradni dolžnosti, če ni s posebnim predpisom določen krajši rok; v drugih primerih, ko se uvede postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih, če ni s posebnim predpisom določen krajši rok.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijano odločbi kršila citirane določbe ustave Republike Slovenije, konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, določbo 4. odstavka 40. člena v zvezi s 14. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije in določbo 1. odstavka 218. člena ZUP.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da sta tožnikova starša za takrat še mladoletnega tožnika vložila vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva dne 19.11.1991. Iz podatkov o mladoletnem tožniku v tej vlogi je bilo razvidno, da je tožnik rojen 10.2.1974 in da bo postal polnoleten 10.2.1992. Glede na citirano določbo 1. odstavka 218. člena ZUP in glede na navedeni podatek v tej vlogi bi morala tožena stranka v roku dveh mesecev, to je do 19.1.1992, odločiti o vlogi tožnikovih staršev za pridobitev državljanstva takrat še mladoletnega tožnika, kar bi bilo v skladu z vlogo staršev, podano po določbi 4. odstavka 40. člena, v zvezi z določbami 14. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V konkretnem primeru bi morala tožena stranka ugoditi tej vlogi v skladu s citiranimi določbami zakona o državljanstvu Republike Slovenije (4. odstavek 40. člena, v zvezi s 14. členom), saj sta tožnikova oče in mati pridobila državljanstvo Republike Slovenije, kot to izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 6.1.1993, ki jo je tožbi priložil tožnik.

Tožnik je bil ob izdaji izpodbijane odločbe 21.1.1993 polnoleten. Glede na določbe 4. člena ZUP (načelo zakonitosti) odločajo upravni organi v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe. Po presoji sodišča pa se tožena stranka v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na to načelo. Z navedenim ravnanjem je namreč tožena stranka kršila citirane določbe ustave, navedene konvencije, zakona o državljanstvu Republike Slovenije in določbo 1. odstavka 218. člena ZUP, predvsem določbo navedene konvencije o tem, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki tudi upravni organi upoštevajo otrokove koristi kot glavno vodilo. S tem, ko tožena stranka po določbi 1. odstavka 218. člena ZUP v dveh mesecih po vloženi vlogi tožnikovih staršev za takrat še mladoletnega tožnika ni rešila te vloge in je tožnik med upravnim postopkom postal polnoleten (10.2.1992) in je nato polnoletnemu izdala negativno odločbo v zvezi s pridobitvijo slovenskega državljanstva, zato ker ne izpolnjuje pogoja stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji (1. odstavek 40. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije), je po presoji sodišča obšla navedene predpise oziroma ravnala v nasprotju z njimi in s tem prizadela tožnikove pravice kot otroka, kar je bil ob vložitvi vloge staršev za pridobitev njegovega državljanstva. Po presoji sodišča imajo te pravice, ki jih tožena stranka v upravnem postopku ni upoštevala, v konkretnem primeru prednost pred sklicevanjem na načelo zakonitosti. Ker je torej tožena stranka kršila tožnikove pravice kot otroka po citiranih določbah navedenih predpisov, v zvezi z zahtevo njegovih staršev, ki sta oba pridobila slovensko državljanstvo, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na načelo zakonitosti v izpodbijani odločbi, ki jo je izdala po tem, ko je med upravnim postopkom tožnik postal polnoleten. Tožena stranka ni smela reševati vloge tožnikovih staršev ob tožnikovi izpolnitvi polnoletnosti po drugi določbi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (1. odstavek 40. člena), ki velja za polnoletne osebe, ampak po določbi tega zakona, ki velja za otroka do dopolnjenega 18. leta starosti (4. odstavek 40. člena, v zvezi z določbami 14. člena tega zakona), kar bi tožena stranka morala storiti glede na prvotno vlogo v dvomesečnem roku po 1. odstavku 218. člena ZUP, zlasti glede na pridobitev slovenskega državljanstva obeh tožnikovih staršev.

Ker je torej izpodbijana odločba nezakonita, jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).