Jedro

Pravdni stranki sta se sporazumeli o odpovednem roku (tožnica je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da odpoved podaja šele z določenim dnem in da naj se upošteva 30-dnevni odpovedni rok; tožena stranka pa je to sprejela in tožnici delovno razmerje tako tudi zaključila), zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, da se je delovno razmerje tožnice po volji obeh strank nadaljevalo tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica (delavka), pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica posledično ni upravičena do vtoževane odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji iz naslova odpravnine plača znesek 22.196,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje in od tega zneska odvede pripadajoče prispevke in davke (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 1.381,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je upravičena do odpravnine v višini določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razlogov, navedenih v 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ki je začel teči, ko je poteklo 8 dni od pisnega opomina, ki ga je tožnica poslala toženi stranki. Tožnica je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 6. 5. 2009, to je istočasno, ko je o kršitvah obvestila inšpektorja za delo, zato je navedla, da odpoved daje z 11. 5. 2009, ko bi se po njenem izračunu iztekel 8 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Znotraj 30-dnevnega roka, kot ga določa 112. člen ZDR, je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki tudi prenehalo. Ni šlo za sporazumno prenehanje, temveč za izredno odpoved delavca, to je tožnice. V kolikor bi šlo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, tožnica predhodno ne bi pozivale tožene stranke, da preneha s kršitvami in o kršitvah ne bi obveščala inšpektorja za delo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nepopolno zavrže oziroma podrejeno, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica s pritožbo sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugodilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je 23. 4. 2009 na toženo stranko naslovila opomin na izpolnitev obveznosti zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja in kolektivne pogodbe; - tožena stranka je navedeni pisni opomin prejela istega dne t.j. 23. 4. 2009, tega dne je tožnica o kršitvah pisno obvestila tudi inšpektorja za delo; - tožnica je 6. 5. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca; - v izredni odpovedi je tožnica navedla, da odpoved podaja z 11. 5. 2009 z odpovednim rokom 30 dni, ki se izteče 30. 5. 2009; - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila toženi stranki vročena 7. 5. 2009; - tožena stranka je na podlagi takšne odpovedi tožnici delovno razmerje zaključila z 30. 5. 2009; - tožnica je tožbo za plačilo odpravnine vložila 14. 7. 2010. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta se stranki dejansko sporazumeli o odpovednem roku (tožnica je v odpovedi navedla, da odpoved podaja šele z 11. 5. 2009 in da naj se upošteva odpovedni rok, ki se izteče 30. 5. 2009; tožena stranka pa je to sprejela in tožnici delovno razmerje tako tudi zaključila), zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom 112. člena ZDR je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj, ki so našteta v 1. odstavku istega člena, sicer upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vendar pa to velja le v primeru, če je bila izredna odpoved delavca zakonita. Delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo da delavec, lahko pa v sporu, ki ga delavec sproži zaradi plačila odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, uveljavlja, da odpoved ni bila zakonita. Tožena stranka je v tem sporu to tudi storila. Tožena stranka je ugovarjala tako temu, da niso bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi da ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, t.j. da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Ob obstoju razlogov določenih v ZDR je temeljni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor izhaja iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ta da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ta določba velja tako za izredno odpoved, ki jo poda delodajalec, kot tudi za izredno odpoved, ki jo poda delavec. Navedeno pomeni, da bi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, morala učinkovati že z njeno vročitvijo toženi stranki, t.j. z 23. 4. 2009. Vendar pa je tožnica v izredni odpovedi sama navedla, da jo podaja šele z 11. 5. 2009, z odpovednim rokom 30 dni, ki se izteče 30. 5. 2009. Navedeno pomeni, da je tožnica sama predlagala, da ji delovno razmerje ne preneha že z učinkovanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč kasneje, tožena stranka pa je ta njen predlog sprejela. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah, ki so se sicer res nanašale na izredne odpovedi, ki jih je podal delodajalec, zavzelo stališče, da v kolikor delodajalec kljub podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavca še naprej obdrži v delovnem razmerju (lahko tudi do izteka odpovednega roka), s tem negira obstoj pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR (npr. sodbi VIII Ips 18/2013 z dne 26. 11. 2013 in VIII Ips 146/2013 z dne 25. 11. 2013). Razumljivo je, da enako stališče velja tudi za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec. Prvi odstavek 110. člena ZDR namreč izrecno določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Dejstvo, da se je delovno razmerje tožnice po volji obeh strank nadaljevalo tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, in da tožnica posledično ni upravičena do vtoževane odpravnine.

Povsem zmotno je pravno stališče tožnice, da ima delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga na strani delodajalca na izbiro, da bodisi izrabi odpovedni rok ali pa zahteva odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ravno zaradi temeljne značilnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, delavec (pa tudi delodajalec) takšne izbire nima, temveč je delavec v kolikor je podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga na strani delodajalca ob odpravnini upravičen tudi do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Zmotno je stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, češ da pritožba ne vsebuje pritožbenih razlogov in jo je zato potrebno zavreči. V skladu s 3. odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna in se zavrže le v primeru, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga in podpisa pritožnika, ne pa tudi v primeru, če ne vsebuje pritožbenih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.