Jedro

Presoja o tem, ali je neko kaznivo ravnanje dejanje majhnega pomena, je najprej dejansko vprašanje, v okviru katerega je treba ugotoviti obstoj dejstev in okoliščin, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 14. člena KZ in šele to predstavlja pravno presojo. V pravnomočni sodbi ugotovljene dejanske okoliščine, da sta bili pri dejanju udeleženi dve osebi, izvršene priprave na dejanje in obsojenčev angažma pri njegovi izvedbi ne dopušča ocene, da je šlo za dejanje majhnega pomena.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trebnjem je s sodbo z dne 17.3.2005 A.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je sodišče naložilo poseben pogoj, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu 162.197,50 SIT, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Pritožbi obtoženega A.P. in njegovih zagovornikov je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 5.4.2006 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo povprečnino 100.000 SIT.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v skladu s 1. in 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Po stališču vložnika je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker je izrek sodb nerazumljiv, nasprotuje sam sebi, v sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni, poleg tega pa so kršeni predpisi kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca oziroma ali je podan predlog oškodovanca. Pri tem vložnik poudarja, da oškodovanec ni predlagal uvedbe kazenskega postopka in tudi ni priglasil odškodninskega zahtevka, dokler ga sodišča prve stopnje ni k temu izrecno pozvalo. Vložnik pogreša prepričljive ugotovitve pri izračunu protipravne premoženjske koristi, pri katerem niso bili upoštevani stroški, ki jih je imel obdolženec v zvezi z vozilom. Vložnik tudi meni, da bi v poštev prišlo določilo 14. člena KZ, škodljive posledice so bile neznatne oziroma jih ni. Pri obdolžencu gre za nizko stopnjo kazenske odgovornosti, saj je s tem, ko oškodovancu ni povedal pravega števila prevoženih kilometrov le prikril nedovoljeno dejanje svojega sina. Obdolžencu ni šlo za to, da pridobi omembe vredno korist pač pa neznatno. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložena na način, ki bi omogočil preizkus obstoja uveljavljane kršitve. Izrek sodbe sodišča prve stopnje ima določno konkretizirane vse objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivih dejanj goljufije in še sestavine v skladu z 2. točko 1. odstavka 269. člena ZKP. Izpodbijani sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v obravnavanem primeru je zatrjevanje neresničnih okoliščin, glede katerih mu je oškodovanec verjel in prav zaradi takega zatrjevanja se je odločil za nakup vozila. Obsojenec je s takšnim zavajanjem zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi, kar je v obeh sodbah podrobno in obširno obrazloženo.

5. Ni mogoče upoštevati stališča vložnikov, da je oškodovanec ob sklenitvi posla menil, da je avto vreden ponujene cene. Tako mnenje si je ustvaril ravno zaradi lažnivega prikazovanja dejstev, ki so vplivala na njegovo odločitev. Dne 29.5.2001 je oškodovanec podal prijavo policijski postaji L.Š., kar se v skladu z 2. odstavkom 53. člena ZKP šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon.

6. Vprašanje ocene oškodovančevega ravnanja, da ni hotel kupljenega avta, v katerega je investiral dodaten denar, vrniti obsojencu zgolj za vrnitev dane kupnine, predstavlja vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja tudi za grajo izračuna protipravne premoženjske koristi.

7. Presoja o tem, ali je neko kaznivo ravnanje dejanje majhnega pomena, je najprej dejansko vprašanje, v okviru katerega je treba ugotoviti obstoj dejstev in okoliščin, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 14. člena KZ in šele to predstavlja pravno presojo. Iz ugotovitev sodišča prve in druge stopnje ni mogoče povzeti, da je obravnavano dejanje tako po svoji teži kot naravi neznatno ali da so bile škodljive posledice neznatne oziroma jih sploh ni bilo niti da okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in nizka stopnja obsojenčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine kažejo na neznatno nevarnost dejanja. Ravno nasprotno, okoliščina, da sta bili pri dejanju udeleženi dve osebi, izvršene priprave na dejanje in obsojenčev angažma pri njegovi izvedbi ne dopušča ocene, da je šlo za dejanje majhnega pomena.

8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavljajo vložniki, deloma pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je bilo treba zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti.

9. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 95. člena ter 98. in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ter njegovimi premoženjskimi razmerami (3. odstavek 92. člena ZKP).