Jedro

128. člen ZPP določa, da sodišče izda odločbe v obliki sodbe ali sklepa, o tožbenem zahtevku pa odloči s sodbo. Le v postopku za izdajo plačilnega naloga sodišče izda sklep, s katerim ugodi tožbenemu zahtevku v obliki plačilnega naloga. Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo, kateremu je sodišče s sklepom ugodilo, glede na obrazložen ugovor tožencev, pa je ta sklep razveljavilo v izvršilnem dovolilu in odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Zato bi moralo sodišče v primeru meritorne odločitve, odločitev sprejeti na podlagi sodbe in ne sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sklep o izvršbi opr. št. I 2003/1583 z dne 9. 10. 2004 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati glavnico v znesku 1.349,22 EUR s pripadki. Odmerilo je tudi stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeni sklep sta se po svojem pooblaščencu pritožila toženca zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sodišče z izpodbijanim sklepom sprejelo meritorno odločitev, čeprav bi po 128. členu ZPP o zahtevku moralo odločati s sodbo. Napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na 190. člen OZ, pri tem pa prezrlo določilo 191. člena OZ, na podlagi katerega bi tožeča stranka morala navesti in dokazati, da si je zadržala pravico zahtevati nazaj, oziroma da je stroške za toženo stranko založila, da bi se ognila sili, vendar tega ni storila. Poleg tega je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, opr. št. I Cpg 326/2008 z dne 3.7.2008, zavzelo stališče, da imajo morebitno korist od opravljenih storitev, če upravnik iz lastnih sredstev plača stroške dobaviteljev, zgolj etažni lastniki, korist na strani tožene stranke pa bi bila podana samo pod predpostavko, da bi tožena stranka v okviru svojega pogodbenega razmerja z etažnimi lastniki že prejela namensko zbrana sredstva za poravnavanje teh storitev. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlagata, da s sodbo spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba sicer neutemeljeno trdi, da bi morala tožeča stranka v tem postopku zatrjevati, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj vplačane zneske oziroma da jih je plačala zato, da bi se ognila sili. Tožeča stranka je namreč vtoževala delna plačila na podlagi verzijskega zahtevka, navedla je, da je storitve opravljala na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila z lastnimi večstanovanjske hiše, vtoževani stroški pa so stroški upravljanja, kot jih opredeljuje Stanovanjski zakon. Navedla je, da je poravnavala račune dobaviteljev storitev, blaga in energije, kar predstavlja stroške upravljanja, namesto etažnih lastnikov in najemnikov v hiši. Zato so ti za ta plačila obogateni, tožeča stranka pa prikrajšana. Tožeča stranka zahteva vrnitev plačanih zneskov na podlagi verzije in zato je sodišče pravilno uporabilo določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). 191. člen OZ pa ureja situacijo nezmožnosti vračanja koristi, ki izhaja iz plačila, torej denarne obveznosti, za katero ni podane podlage. Tožeča stranka pa se je sklicevala na to, da je storitve upravljanja opravljala na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju. Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi, opr. št. I Cpg 326/2008, res zapisalo, da so morebitno korist od opravljenih storitev lahko imeli zgolj etažni lastniki in ne tožena stranka, vendar pri tem pritožba spregleda, da je bila v tistem postopku tožena stranka upravnik kotlovnice, v predmetnem postopku pa sta tožena etažna lastnika. Nobenega dvoma zato ni, da sta toženca kot etažna lastnika tista, ki imata od plačanih zneskov korist. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer kršitev 14. točke. Sodišče je namreč s sklepom meritorno odločilo o zahtevku, to pa pomeni, da je izrek sam s seboj v nasprotju in tudi z obrazložitvijo. 128. člen ZPP namreč določa, da sodišče izda odločbe v obliki sodbe ali sklepa, o tožbenem zahtevku pa odloči s sodbo. Le v postopku za izdajo plačilnega naloga sodišče izda sklep, s katerim ugodi tožbenemu zahtevku v obliki plačilnega naloga. Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo, kateremu je sodišče s sklepom ugodilo, glede na obrazložen ugovor tožencev, pa je ta sklep razveljavilo v izvršilnem dovolilu in odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, v primeru meritorne odločitve, odločitev sprejeti na podlagi sodbe in ne sklepa. To pa je kršitev, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje, zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev (3. točka 365. v zvezi s 366. in 354. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.