Jedro

Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vsekakor terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se v delu, ki se nanašata na odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, zavržeta.

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne, reviziji tožene stranke pa ugodi in sodba sodišča druge stopnje v 2. točki izreka spremeni, tako da se pritožbi tožene stranke ugodi tudi v ostalem delu in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrne tudi v ostalem delu.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine v znesku 2.125.791 SIT (sedaj 8.870,77 EUR), in sicer 2.100.000 SIT iz naslova nepremoženjske škode in 25.791 SIT iz naslova premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je ta utrpel v škodnem dogodku 8. 12. 2003 kot delavec toženkinega zavarovanca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel v tem škodnem dogodku, v 50 % odgovoren sam. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev sta revizijo vložili obe pravdni stranki. Toženka jo izpodbija v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njeno pritožbo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da sodišče zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključek sodišča o opustitvi dolžne skrbnosti ni pravilen. Tožnik je policist, ki se tedensko uri in je zato telesno veliko bolj pripravljen kot povprečen človek. Pri presoji tveganja za nastanek škode bi sodišče moralo upoštevati, da je šlo za urjenje policistov, zaradi česar je kriterij pri ocenjevanju nevarnosti pohoda drugačen kot pri podobnih dejavnosti v življenju. Pohod na Celjsko kočo za tožnika ne predstavlja neznanih in nepredvidljivih okoliščin, saj se ga ni udeležil prvič. Kočo množično in vsakodnevno obiskujejo številni obiskovalci, tudi otroci, za katere pa ni predvideno spremstvo vodje skupine, ki bi jih opozarjal na nevarnosti na poti. Neživljenjsko in neizvedljivo je, da bi se pot pred pohodom v celoti pregledala, niti to ni smiselno, saj so se pohoda udeležile fizično pripravljene osebe, sam pregled pa bi bil v nasprotju z namenom kondicijskega treninga. Zakon o varnosti in zdravju pri delu takšnih rigoroznih ukrepov ne predvideva. Revidentka zato meni, da za pohod niso bila potrebna ne posebna navodila ne vodja skupine. Slednjega je nadomeščal M. S., ki je izpovedal, da so običajno hodili po uhojeni poti po travniku, ki je sicer strma, a ne nevarna, posebna navodila pa niso bila smiselna, saj policisti vendar znajo priti na kočo. Glede procesne kršitve izpostavlja, da sodba v delu, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med opustitvami in škodo, ni obrazložena in se je ne da preizkusiti, pa tudi sicer vzročna zveza ni podana. Padca namreč ne bi bilo mogoče z gotovostjo preprečiti niti, če bi nekdo hodil pred tožnikom in ga ob tem opozarjal na nevarnosti na poti, niti z izdajo posebnih navodil. Glede zagotovitve pohodnih palic pa opozarja, da tožnik trditvene podlage ni podal ne v tožbi ne kasneje v postopku, izpovedbe prič in tožnika pa ne morejo nadomestiti tožbenih trditev.

4. Tožnik v reviziji izpodbija odločitev o njegovem 50 % soprispevku. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni ustrezno dokazno ovrednotilo skladnih izpovedb prič in tožnika, ki so povedali, da je bil tožnik na pohodu drugič, da od delodajalca ni dobil nobenih posebnih navodil glede izvedbe pohoda ne pohodnih palic, nadalje da so bile razmere na poti delodajalcu znane, a ni določil vodje pohoda, ki bi poskrbel za varen sestop in skupino vodil po varni poti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani delodajalca. Tožniku ni mogoče očitati nobenega soprispevka, saj je imel obute ustrezne čevlje, hodil je z zadostno skrbnostjo, predvsem pa ravnal tako kot izkušeni kolegi.

5. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07-ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo niso odgovorile.

O nedovoljenosti dela obeh revizij

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Predmet revizijskega postopka sta odločitvi o temelju zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in odškodnine za premoženjsko škodo, ki pa se ne opirata na isto dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru se kot vrednost revizijsko spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne vmesne sodbe glede odločitve o premoženjski škodi, ki za posameznega revidenta znaša 53,81 EUR (50 % od 107,62 EUR oziroma 25.791 SIT), ne presega revizijskega praga, reviziji strank v tem delu nista dovoljeni in ju je sodišče v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije tožeče stranke in o utemeljenosti revizije tožene stranke

7. Za presojo krivdne odgovornosti tožnikovega delodajalca so odločilnega pomena dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval 8. 12. 2003 pri sestopu s Celjske koče v okviru izvedbe rednega programa za usposabljanje policistov za december 2003. Šlo je za obvezno kondicijsko usposabljanje policistov – kriminalistov, ki se mu tožnik ni mogel izogniti. Pri sestopu s hriba je eden od udeležencev pohoda izbral pot po bližnjici tj. krajši, nemarkirani in neurejeni »poti«, ki je potekala po strmini preko travnika, ostali pa so šli za njim, vključno s tožnikom, ki poti ni poznal in se je zato na pohodu držal skupine. Tožnik je na strmini, kjer so bila tla zaradi zimskih razmer mokra in spolzka, na njih pa udrtine, prekrite z listjem in travo, stopil v eno od udrtin in se poškodoval. 8. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje napačno zaključili, da je tožnikov delodajalec pri organizaciji in izvedbi kondicijskega pohoda opustil dolžno skrbnost. Po temeljnem načelu, uzakonjenem v 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; v nadaljevanju ZVZD) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vsekakor terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja. Kondicijski trening, izveden v obliki pohoda na Celjsko kočo, že po svoji naravi predstavlja običajno in vsakodnevno aktivnost. Delavec se pri takem delovnem opravilu srečuje z nevarnostmi, ki so zanj običajne in vsakodnevne, verjetnost nastanka poškodb pa ob povprečni skrbnosti, ki se pričakuje od delavca, ni prav nič večja, kot sicer v življenju. Navedeno toliko bolj velja za policista kriminalista, ki se kondicijsko usposablja vsak mesec, zaradi česar sama okoliščina, da je bil tožnik na pohodu šele drugič, ni pravno relevantna. Delodajalec tožnika zato v obravnavanem primeru delavcem ni bil dolžan dati posebnih navodil glede izvedbe pohoda (tj. o trasi in stanju poti, o časovnem okviru trajanja pohoda, priporočeni pohodni opremi ipd.), niti jih delavci niso potrebovali. Zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in delavcu jasno nakazati možnosti, kako naj ga opravi, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu(1). Iz vsebinsko enakih razlogov delavci tudi niso potrebovali vodje pohoda. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da ne trditvena ne dejanska podlaga sodb ne dajeta podlage, da je bila izvedba delovne obveznosti predvidena kot skupinska, niti tega ne zahteva njena narava, zaradi česar delodajalec ni bil dolžan določiti vodjo, ki bi bil zadolžen za delovanje skupine (npr. za izbiro poti, usmerjanje skupine, njen nadzor in za vzpostavljanje in vzdrževanje discipline). Razloge za nastanek poškodbe je tako pripisati naključju in ravnanju tožnika, ki bi svojo delovno obveznost lahko opravil sam po markirani poti, a je slepo sledil na pohodu formirani skupini sodelavcev, ki so za sestop izbrali bližnjico. Ker ostale revizijske za odločitev niso pravno pomembne, se sodišče do njih ni opredelilo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika v ostalem delu zavrnilo, reviziji toženke pa ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je v končni posledici zahtevek tožnika za povrnitev nepremoženjske škode zavrnjen v celoti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in odločitve o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Ker bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka, se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 961/2007 z dne 12. 11. 2009 in II Ips 949/2008 z dne 18. 11. 2010.