Jedro

Res je dokazni postopek pokazal, da se je toženka zaradi nasilja tožnika iz solastne stanovanjske hiše izselila 1. 8. 2005 in se v solastno stanovanje na drugem naslovu vselila v oktobru 2005. Toženkine pravice do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti bi bile v celoti varovane tudi, če bi se preselila v drugo nepremičnino, npr. najemno stanovanje. V solastno stanovanje pa bi se lahko preselila le s soglasjem tožnika. S tem, ko se je preselila v solastno stanovanje pravdnih strank, je bila obogatena, medtem ko je bil tožnik proti svoji volji prikrajšan, saj solastnega stanovanja niti posredno (preko najemnic) ni mogel uporabljati.

Zgolj dejstvo, da solastnik oziroma skupni lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega skupnega lastnika ne zahteva dopustitve uporabe, načeloma ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Za uspeh mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari. Svojo voljo pa mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti. Če tega ne stori, se šteje, da je v svoje prikrajšanje privolil in ni zakonskih pogojev za plačilo uporabnine.

Sodna praksa priznava pravico do uporabnine solastniku, ki se zaradi nasilja drugega solastnika izseli iz skupne nepremičnine in zato tudi opusti rabo nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Toženka je dolžna plačati tožniku znesek 5.362,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 162,50 EUR od 2. 11. 2009 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 12. 2009 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 1. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 2. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 2. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 4. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 5. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 6. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 7. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 8. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 10. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 11. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 12. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 1. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 2. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 3. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 4. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 5. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 6. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 7. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 8. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 9. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 10. 2011 do plačila, - od zneska162,50 EUR od 2. 11. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 12. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 3. 2011 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 1. 2012 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 2. 2012 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 3. 2012 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 4. 2012 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 5. 2012 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 6. 2012 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 7. 2012 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožnik več se zavrne.

3. Tožnik je dolžan plačati toženki znesek 8.572,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 162,50, EUR od 2. 5. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 6. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 7. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2. 8. 2010 do plačila, - od zneska 162,50 EUR od 2.9. 2010 do plačila - od zneska 205,00 EUR od 2. 10. 2010 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 11. 2010 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 12. 2010 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 1. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 2. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 3. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 4. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 5. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 6. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 7. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 8. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 9. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 10. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 11. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 12. 2011 do plačila, - od zneska 367,50EUR od 2. 3. 2011 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 1. 2012 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 2. 2012 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 3. 2012 do plačila, - od zneska 367,50 EUR od 2. 4. 2012 do plačila, -od zneska 205,00 EUR od 2.5.2012 do plačila, -od zneska 205,00 EUR od 2.6.2012 do plačila, vse v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, da ne bo izvršbe.

4. Kar zahteva toženka več, se zavrne.

5. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pravdnega postopka.“

II. V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo zneska 3.933,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1). Tožbeni zahtevek tožnika je v presežku zavrnilo (2). Hkrati je tožniku naložilo plačilo zneska 6.781,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3). Tožbeni zahtevek toženke je v presežku zavrnilo (4). Sklenilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (5).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da ni ugotovilo, ali je tožnik poleg stanovanja v prvem nadstropju hiše na naslovu X, v obdobju, za katerega je toženka vložila nasprotno tožbo, uporabljal tudi stanovanje v pritličju te stanovanjske hiše, toženki prisodilo uporabnino tudi za stanovanje v pritličju stanovanjske hiše, s tem pa je nepravilno uporabilo določbe OZ o neupravičeni obogatitvi. Tožnik je namreč zatrjeval, da stanovanja v pritličju stanovanjske hiše vse odkar je bilo v septembru 2010 poplavljeno, ni uporabljal. Ključe in s tem dostop do stanovanja v pritličju hiše sta imeli obe pravdni stranki. To stanovanje je bilo prazno in bi ga katerakoli od njiju lahko uporabljala. V hiši sta dve fizično popolnoma ločeni stanovanjski enoti z ločenimi dostopi in vhodi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšen način naj bi bil toženki vstop onemogočen. Prvo sodišče skuša onemogočen vstop obrazložiti z najemnikom A. A., čeprav hkrati ugotovi, da je najemnik hišo zapustil že v septembru 2010. Toženki je bila do septembra 2010 v drugi pravdi že prisojena uporabnina. Nobena pravdna stranka stanovanja v pritličju hiše ni imela v izključni posesti in ga tudi ni uporabljala, nobena pa druge ni ovirala pri posesti oziroma uporabi stanovanja, zato tudi nobena pravdna stranka ne more biti upravičena do uporabnine za stanovanje v pritličju skupne stanovanjske hiše, ki nikomur ne predstavlja koristi. Opozarja, da polovica tržne najemnine za stanovanje znaša 162,50 EUR in ne 122,91 EUR. Tudi 122,91 EUR x 33 mesecev ne znaša 3.933,12 EUR, kolikor je sodišče prisodilo tožniku v 1. točki izreka, temveč znaša 4.056,03 EUR. Po prepričanju tožnika prvo sodišče ne more zmanjševati zneska ugotovljene tržne najemnine kot uporabnine, ki jo je treba prisoditi, ne da bi bila za znižanje podana trditvena podlaga. S tem ravnanjem je sodišče poseglo v razpravno načelo. Čeprav je tožnik trdil, da stanovanje v pritličju stanovanjske hiše od septembra 2010 dalje zaradi poplav v južnem delu ... nekaj mesecev ni bilo uporabno, in čeprav je izvedenec ugotovil, da je bilo stanovanje poplavljeno ter da je to onemogočilo uporabo stanovanja vsaj za tri mesece, sodišče tega ni upoštevalo in je toženki prisodilo uporabnino za stanovanje v pritličju hiše za osem mesecev v letu 2010, kar pomeni od vključno aprila 2010 do vključno decembra 2010. Sodišče je neutemeljeno prisodilo uporabnino toženki za stanovanje v prvem nadstropju hiše tudi za meseca junij in julij 2010. Za junij je namreč toženka že dobila prisojeno uporabnino v postopku P 1535/2008 in je s ponovno prisoditvijo uporabnine tako neupravičeno obogatena. Sodišče pa je kršilo tudi razpolagalno načelo, saj toženka za stanovanje v prvem nadstropju hiše ni zahtevala uporabnine za junij in julij 2010, temveč le za obdobje od avgusta 2010 dalje, sodišče pa ji je prisodilo uporabnino tudi za te tri mesece. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je bil tožnik do toženke nasilen, in ali je toženka zapustila hišo zaradi njegovega nasilja. Sodišče se je v celoti oprlo na izpovedi toženke in njene hčere, ki je v sporu s tožnikom in z njim nima stikov, zato ima močan motiv za izpovedovanje na škodo tožnika, medtem, ko ni verjelo B. B., ki je sin pravdnih strank in nima slabih odnosov oziroma ni skregan z materjo, temveč ima enake odnose z obema staršema. Pri sklicevanju na listine, ki naj bi dokazovale nasilje tožnika nad toženko, sodišče ne upošteva ovadbe tožnika zaradi nasilnih ravnanj toženke proti tožniku. Toženka v izpovedbi prizna, da je zahtevala 5 mio SIT ter solastništvo stanovanja na Y v zameno, da se ne bo razvezala in bo prišla živet nazaj v skupno hišo, kot jo je prosil tožnik. Razlog toženkinega odhoda v avgustu 2005 ni bilo nikakršno nasilje, kar izhaja tudi iz izpovedbe toženke, ki ni znala konkretizirati, do kakšnega nasilja naj bi v tistem času prišlo.

3. Zoper 1., 4. in 5. točko izreka sodbe se pritožuje toženka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se je bila zaradi nasilja tožnika primorana umakniti iz skupne hiše na naslovu X, v stanovanje na naslovu Y. Ker je bila vrsto let žrtev tožnikovega nasilja, je zaradi lastne zaščite morala zamenjati ključavnico, kar pomeni, da je bilo njeno ravnanje utemeljeno. Toženka je s preprečitvijo vstopa tožnika v stanovanje varovala svoje pravice do osebnega dostojanstva, varnosti, zasebnosti in nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti ter temeljnih osebnostnih pravic. Korist, ki pomeni uporabnino, je v skladu z že uveljavljeno sodno prakso izračunana kot povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju. Izvedenec je presegel vprašanje sodišča glede izračuna mesečne tržne najemnine, ko je izračunal tudi koristi iz naslova najemnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala prikrajšanja pri uporabi avtomobila s tem, ko je predložila le ponudbo za najem primerljivega avtomobila. Ker je tudi za premičnino uporabnina enaka tržni najemnini oziroma zakupnini, ki se v sodni praksi izkazuje kot strošek najema nadomestnega primerljivega vozila, je toženka s predložitvijo ponudbe za najem primerljivega vozila dokazala višino tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno zapisalo, da razen predložitve ponudbe za primerljivo vozilo za najem toženka, glede višine uporabnine za vozilo, ki je bilo v solasti pravdnih strank, ni predlagala nobenega dokaza, saj je toženka predlagala v zvezi s tem postavitev izvedenca ustrezne stroke.

4. Pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in sta predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pravdni stranki sta nekdanja zakonca, katerih zakonska zveza je bila 18. 11. 2005 razvezana. V skupno premoženje zakoncev je spadala stanovanjska hiša na naslovu X, in dvosobno stanovanje z garažo na naslovu Y. Na podlagi sklepa sodišča N 10/2006 z dne 11. 1. 2012, ki je postal pravnomočen dne 13. 6. 2012, je toženka postala izključna lastnica stanovanja in garaže na Y, tožnik pa je postal izključni lastnik stanovanjske hiše na naslovu X. 7. Tožnik s tožbenim zahtevkom, med drugim, uveljavlja plačilo uporabnine za stanovanje na naslovu Y, za obdobje od oktobra 2009 do junija 2012 (za 33 mesecev), toženka pa z nasprotnim tožbenim zahtevkom zahteva plačilo uporabnine za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše za 22 mesecev ( za obdobje od avgusta 2010 do junija 2012 ), za stanovanje v pritličju stanovanjske hiše pa uporabnino za 26 mesecev (za obdobje od marca 2010 do junija 2012 ), vse na naslovu X. 8. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga uveljavljanih tožbenih zahtevkov (tako po tožbi, kot tudi po nasprotni tožbi) določilo o nadomestilu za neupravičeno uporabo, urejeno v Obligacijskem zakoniku2. Določba 198. člena OZ imetniku stvari, ne glede na pravico do odškodnine, daje pravico, da od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.3 Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani naslednji elementi: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, ki mora biti vselej konkretno in realno, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni strani in povečanjem na drugi ter pomanjkanje podlage za premik premoženja. Pravice do nadomestila pa nima tisti, ki v svoje prikrajšanje privoli.

O pritožbi toženke:

9. Tožnik od toženke zahteva plačilo uporabnine za uporabo stanovanja na Y v deležu, ki presega njen delež na skupnem stanovanju za obdobje od vključno oktobra 2009 do 13. junija 2012, ker je brez njegovega soglasja uporabljala celotno stanovanje, ki je bila tedaj skupna lastnina zakoncev ter je tožniku preprečevala uporabo stanovanja. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za to stanovanje oprlo na pravno relevantno dejstvo, da je toženka brez soglasja tožnika uporabljala celotno stanovanje, ki je bilo skupna lastnina zakoncev. Pred vselitvijo toženke v solastno stanovanje pravdnih strank so v stanovanju prebivale najemnice, ki so se na zahtevo toženke morale izseliti, toženka je na vratih stanovanja zamenjala ključavnico, izvoda ključev pa tožniku, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni izročila. Zmotno pritožba meni, da je bilo ravnanje toženke utemeljeno, ker se je bila primorana izseliti iz solastne hiše pravdnih strank ter je morala zaradi pravice do zasebnosti zamenjati ključavnico. Res je dokazni postopek pokazal, da se je toženka zaradi nasilja tožnika iz solastne hiše na naslovu X (v nadaljevanju stanovanjska hiša), izselila 1. 8. 2005 in se v stanovanje na naslovu Y (v nadaljevanju stanovanje) vselila v oktobru 2005. Toženkine pravice do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti, ki jih izpostavlja v pritožbi, bi bile v celoti varovane tudi, če bi se preselila v drugo nepremičnino npr. najemno stanovanje. V solastno stanovanje pa bi se lahko preselila le s soglasjem tožnika. S tem pa, ko se je preselila v solastno stanovanje pravdnih strank, je bila obogatena, medtem ko je bil tožnik proti svoji volji prikrajšan, saj solastnega stanovanja niti posredno (preko najemnic) ni mogel uporabljati, zato mu je toženka dolžna povrniti vrednost ustreznega dela tržne najemnine za celotno vtoževano obdobje neupravičene uporabe. Nenazadnje pa je bila toženki, ker se je morala iz skupne stanovanjske hiše izseliti, že pravnomočno priznana uporabnina za stanovanje v 1. nadstropju stanovanjske hiše za obdobje od septembra 2005 do vključno junija 2010. 10. Pravilno je sicer sodišče prve stopnje višino uporabnine za stanovanjsko hišo ugotavljalo na podlagi hipotetične tržne najemnine, vendar pa je zmotno na predlog izvedenca, da je potrebno upoštevati tudi realne okoliščine oddajanja nepremičnin, kot so davčne obveznosti, stroški tekočega vzdrževanja v času, ko se nepremičnina ne oddaja, stroški vzdrževanja nepremičnine, stroški oddajanja nepremičnine ter posledice neizkoriščenosti in tveganje z likvidnostjo, znižalo uporabnino, saj tega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, s tem pa je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Nasprotna stranka bi namreč morala opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se tako ugotovljena uporabnina morala zmanjšati. Obveznost plačila davščin pa je stvar razmerja med toženko in državo in na odločitev o višini zahtevka ne vpliva. Skupni lastnik oziroma solastnik lahko zahteva povračilo dejansko izpadle koristi, ki je lahko le tržna najemnina, okleščena stroškov, vendar pa je slednje potrebno zatrjevati.

11. Pritožbeno sodišče je zato v tej smeri pritožbi toženke ugodilo ter upoštevalo s strani sodnega izvedenca izračunano višino najemnine brez upoštevanja stroškov, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala.

12. Tako je pritožbeno sodišče toženki priznalo uporabnino za stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v višini 325,00 EUR mesečno, oziroma ob upoštevanju njenega 50 % solastninskega deleža 162,50 EUR mesečno, kar za obdobje 25 mesecev znese 4.062,50 EUR ter za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v višini 410,00 EUR mesečno oziroma ob upoštevanju njenega 50 % solastinskega deleža 205,00 EUR mesečno, kar za uveljavljanih 22 mesecev znese 4.510,00 EUR.

13. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek toženke iz naslova uporabnine za osebni avtomobil, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Zgolj dejstvo, da solastnik oziroma skupni lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega skupnega lastnika ne zahteva dopustitve uporabe, načeloma ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Za uspeh mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari. Svojo voljo pa mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti. Če tega ne stori, se šteje, da je v svoje prikrajšanje privolil in ni zakonskih pogojev za plačilo uporabnine. Sodna praksa priznava pravico do uporabnine solastniku, ki se zaradi nasilja drugega solastnika izseli iz skupne nepremičnine in zato tudi opusti rabo nepremičnine. Toženka je izkazala posebne okoliščine, zaradi katerih se je zaradi ravnanja tožnika izselila in zaradi katerih se ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, oziroma ni bila dolžna zahtevati od tožnika souporabe solastne stanovanjske hiše. Teh izrednih okoliščin pa toženka za opustitev rabe avtomobila ni niti zatrjevala niti izkazala. Iz trditvene podlage toženke namreč ne izhaja, da bi od tožnika zahtevala uporabo oziroma souporabo osebnega avtomobila. Vložitev predloga za prodajo avtomobila pa še ne pomeni zahteve za njegovo souporabo oziroma souporabo. Toženka bi torej morala zahtevati dopustitev souporabe avtomobila in šele, če bi ji (so)uporabo tožnik preprečil, bi bila iz tega naslova upravičena do uporabnine. Ker tega ni storila, do uporabnine iz tega naslova ni upravičena.

O pritožbi tožnika:

14. Pritožnik v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o ugotovljenem nasilju tožnika, ki je doseglo takšno raven, da je povzročilo nevzdržno solastninsko skupnost, zaradi katere toženka kot solastnica ni mogla nemoteno souporabljati stanovanjske hiše, vanjo pa se iz istega razloga tudi ni mogla vrniti, niti dopustitve rabe od tožnika v tej konkretni situaciji ni bila dolžna posebej zahtevati. Zato je njen tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine materialnopravno utemeljen. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Prvo sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena je tudi življenjsko povsem sprejemljiva. Toženkine navedbe in njeno izpoved o nasilnem obnašanju tožnika sta potrdili tudi priči, hči pravdnih strank C. C. in zet pravdnih strank D. D. Neupoštevno je sklicevanje tožnika na nasilje toženke, saj njeno ravnanje ne opravičuje njegovega nasilnega ravnanja.

15. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo uporabnino v višini 122,72 EUR mesečno za pritlično stanovanje v stanovanjski hiši za osem mesecev v letu 2010, za celotno leto 2011 in za pet mesecev v letu 2012, skupaj za 25 mesecev. Za stanovanje v 1. nadstropju stanovanjske hiše pa je sodišče prve stopnje toženki priznalo uporabnino v višini 154,52 EUR mesečno za sedem mesecev v letu 2010, za celotno leto 2011 in za pet mesecev v letu 2012, skupaj za 24 mesecev.

16. Pravno nepomembno je zatrjevanje tožnika, da stanovanja v pritličju hiše ni uporabljal. Pravica skupnega lastnika do uporabe namreč ni odvisna od tega, kako je tožnik sporno nepremičnino izkoriščal, saj je ta kot nedobroverni posestnik dolžan vrniti tudi tiste plodove, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati (drugi odstavek 96. člena SPZ).

17. Pritožba meni, da je bilo o zahtevku za plačilo uporabnine za mesec junij 2010 za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše že pravnomočno odločeno v postopku P 1535/2008 ter da toženka za meseca junij in julij 2010 za stanovanje v 1. nadstropju stanovanjske hiše ni zahtevala uporabnine. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP zavrže. Toženki je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1535/2008 z dne 31. 7. 2012 dosojena uporabnina za stanovanje v prvem nadstropju hiše od septembra 2005 do vključno junija 2010, medtem ko v tem postopku toženka vtožuje uporabnino za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše za obdobje od avgusta 2010 do junija 2012. Pravilno pritožba opozarja, da je prvo sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je toženki za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše za leto 2010 prisodilo uporabnino za sedem mesecev, čeprav je tožnica za leto 2010 vtoževala plačilo uporabnine od avgusta 2010 dalje, torej v letu 2010 le za 5 mesecev, oziroma skupno za 22 mesecev in ne za 24 mesecev, kot ji je to neutemeljeno priznalo prvo sodišče. 18. Res je sodni izvedenec ugotovil, da sta stanovanjski enoti v hiši fizično ločeni, ne pa, da bi bili stanovanjski enoti ločeni tudi z ločenima dostopoma oziroma vhodoma v stanovanjsko hišo. Slednje tožnik prvič zatrjuje šele v pritožbi, kar je neupoštevna pritožbena novota. V nasprotju z njegovo navedbo pa toženka v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da se v stanovanjski enoti vstopa skozi skupna vhodna vrata in skupni predprostor.

19. Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo prvo sodišče glede na izvedeniško mnenje, da je poplava v mesecu septembru 2010 vplivala na zmožnost bivanja v pritličnem stanovanju stanovanjske hiše, ter da je potreben rok vsaj dveh mesecev, da se stanje zaradi poplave normalizira, in tožnikovo izpoved, da mu je bila zaradi poplav uporaba stanovanja v pritličju stanovanjske hiše za mesec dni onemogočena, upoštevati, da tožnik v tem obdobju zaradi poplave pritličnega stanovanja ni mogel uporabljati, kar pa je posredno prvo sodišče tudi storilo, saj je toženki priznalo uporabnino le za 25 mesecev, čeprav je vtoževala uporabnino za obdobje 26 mesecev. Toženka do uporabnine za mesec september 2010 ni upravičena, saj tožnik od uporabe pritličnega stanovanja v tem mesecu ni imel niti hipotetične koristi.

20. Sodni izvedenec E. E. je določil tržno najemnino za stanovanje na Y na 325,00 EUR mesečno. Objektivno merilo za ugotavljanje uporabnine predstavlja povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju. Prikrajšanje toženke je namreč podano v odsotnosti koristi, ki bi jo ji lahko prinašala uporaba solastne nepremičnine. Gre za hipotetično in ne za dejansko korist. Kot je bilo že navedeno v 10. točki obrazložitve te sodbe, za zniževanje hipotetične tržne najemnine ni podala trditvene podlage nobena od pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo izračun tržne najemnine, ki odbitkov ne vsebuje, zato je tožniku priznalo mesečno uporabnino od oktobra 2009 do junija 2012, torej za obdobje 33 mesecev, v višini tržne najemnine 325,00 EUR, oziroma ob upoštevanju solastnega 50 % deleža tožnika v višini 162,50 EUR, kar za obdobje 33 mesecev znese 5.362,50 EUR.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

22. Delna sprememba odločitve o glavni stvari na stroškovno odločitev prvega sodišča nima vpliva.

23. Ker sta pritožnika s pritožbo uspela v približno enakem razmerju, na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Glej VSL sodba II Cp 1790/2015, VS RS sodba II Ips 508/2006, VSM sodba I Cp 309/2014.