Jedro

Skupno gospodinjstvo ali ekonomska skupnost niso odločilne okoliščine za presojo obstoja družinske skupnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma citirano sodbo obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo deset mesecev zapora (šest mesec za prvo in sedem mesecev za drugo kaznivo dejanje) in preizkusno dobo dveh let ter z varstvenim nadzorstvom obsegajočim navodilom, da se v času trajanja preizkusne dobe zdravi v psihiatrični ambulanti. Varstveno nadzorstvo bo izvrševal svetovalec, ki ga bo določilo sodišče in bo v primeru obsojenčevega neizpolnjevanja odrejenih navodil, sodišče lahko preklicalo pogojno obsodbo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obsojenec oprosti plačila povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navajala, da jo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi „kršitve materialnega zakona.“ Predlagala je, da se obsojenca oprosti obtožbe ali podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala obrazloženo mnenje, da se zahteva zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita. Obsojenec je v pisni izjavi navedel, da je sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, s katerimi je skušal utemeljiti oškodovankino neprimerno obnašanje do njega; poleg tega je sodišče svojo odločitev oprlo le na pričanje oškodovanke ter zanemarilo dokaze, ki so kazali „v nasprotni smeri“. Sodnik mu na glavnih obravnavah ni dovolil dokazovati motivov za pričanja zoper njega; tako je bil del motiva za pričanje brata A., da je potreboval večji stanovanjski prostor. Spori so se sicer dogajali v teh razmerjih že v preteklosti, pri tem pa niti ni šlo za družinsko skupnost, ker sta z materjo – oškodovanko živela „vsak zase.“ V nadaljevanju oporeka tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja policistki, kot tudi izvedenskemu mnenju, ki da vsebuje polno neresnic. Navaja še mnenje, kaj naj bi bili razlogi za kazensko ovadbo zoper njega in meni, da je bil „sodni in policijski pregon“ zoper njega „izveden izven vseh razumnih pravil sorazmernosti.“ Sam se je počutil kot žrtev in ne kot izvrševalec očitanih mu dejanj ter je predlagal razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve v „ponovno odločanje.“

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 370. člena (pravilno: 371. člena) ZKP z utemeljevanjem, da so v izpodbijani sodbi nasprotja med izvedenimi dokazi in da zato obstaja dvom o odločilnih dejstvih. V potrditev teh navedb vložnica zahteve v nadaljevanju izpostavlja navedbe R. P., zaposlenega na Centru za socialno delo Nova Gorica, v zapisniku multidisciplinarnega tima; navaja, da zakonski znak podrejenosti „ni izkazan“, kar da izhaja celo iz izpovedbe same oškodovanke in izpovedbe policista D. M. ter se sklicuje na zagovor obsojenca, da v odnosu z materjo ni šlo za nasilje v družini temveč le za „neobičajno komunikacijo in obnašanje med družinskimi člani.“ Take navedbe v zahtevi pa ne izkazujejo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, temveč gre za drugačno ocenjevanje izvedenih dokazov in zato za nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Enaka ugotovitev velja tudi za stališče vložnice zahteve, da po njenem mnenju obsojenčevo ravnanje ne izpolnjuje zakonskega pogoja za obstoj kaznivega dejanja nasilja v družini, in sicer, da mora biti ravnanje storilca trajnejše narave, zaradi katerega bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj. Tudi v tem primeru gre torej za vložničino drugačno ocenjevanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje opirajoč se na izpoved oškodovanke same (točka 7 obrazložitve sodbe), ki je bila potrjena tudi z drugimi personalnimi dokazi (točka 8 obrazložitve sodbe) in je bilo na teh dokaznih podlagah jasno razvidno obsojenčevo nasilno ravnanje do njegove matere – oškodovanke, v daljšem časovnem obdobju, katerega posledica je bila njeno spravljanje v podrejen položaj (določno opisano v točki 9 obrazložitve sodbe).

7. Zahteva oporeka obstoj družinske skupnosti med obsojencem in oškodovanko, saj naj bi šlo le za njuno skupno „bivanje pod isto streho“, ne glede na njune sorodstvene vezi. Med njima ni šlo niti za ekonomsko skupnost, ki je sodišči prve in druge stopnje niti nista ugotavljali, z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov oziroma do obrambe. V izpodbijani sodbi naj bi šlo za preširoko razlago pojma družinske skupnosti in s tem za razlago v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu. Po mnenju vložnice zahteve naj bi bilo mogoče obsojenčevo ravnanje obravnavati le „v okviru morebitnega drugega kaznivega dejanja“ in ne kaznivega dejanja nasilja v družini. V tej zvezi se v zahtevi izpostavlja, da se tudi sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh navedb pritožbe glede opredelitve družinske skupnosti, kar naj bi pomenilo kršitev 25. člena Ustave RS.

8. Stališče vložnice zahteve je v tem delu neutemeljeno, saj je že sodišče prve stopnje opredelilo in ugotovilo bistvene okoliščine ter razmerja med obsojencem in oškodovanko, na podlagi katerih je lahko utemeljeno zaključilo, da je šlo za družinsko skupnost (točka 10 obrazložitve – sorodnika v ravni vrsti, življenje v istem nadstropju stanovanjske hiše). Ta stališča je sprejelo tudi sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe) in jih zato ni bilo potrebno ponavljati; je pa bilo v tej zvezi izpostavljeno pričanje oškodovanke V. B. in obsojenčevih bratov, katerih navedbe so še dodatno potrjevale pravilnost zaključka o obstoju družinske skupnosti med obsojencem in oškodovanko. Ne glede na to, da z oporekanjem obstoja družinske skupnosti med obsojencem in oškodovanko vložnica po vsebini prav tako uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je obstoj take skupnosti vprašanje dejanske narave, odvisen od „vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera“ (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 3050/2011 z dne 14. 2. 2013 in I Ips 5416/2011 z dne 18. 7. 2013), je mogoče za presojo teh okoliščin upoštevati tudi določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND; veljavnega v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja), ki je kot družinske člane opredeljeval krvne sorodnike v ravni vrsti. Navedeni razlogi pomenijo, da skupno gospodinjstvo ali ekonomska skupnost niso odločilne okoliščine za presojo obstoja družinske skupnosti, kot sicer izhaja iz stališč vložnice zahteve in jih zato sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, niti izvajati dokazov v tej smeri (zato tudi ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov v tej zvezi).

9. V zvezi s kaznivim dejanjem preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi (točka 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje) zahteva izraža dvom o odločilnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče in to utemeljuje z drugačno presojo zagovora obsojenca, kako naj bi prišlo do padca S. I., ponuja pa tudi drugačno videnje izpovedb prič S. I., oškodovanke V. B. in policista D. M., kot pa jo je opravilo sodišče v izpodbijani sodbi. Na ta način zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar tudi v tem primeru pomeni nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. V zaključku zahteve vložnica izpostavlja še obstoj nasprotja med stališčem v izpodbijani sodbi, da ukrep obsojenčevega približevanja oškodovanki ni več potreben, z izrekom varstvenega nadzorstva odrejenega v okviru pogojne obsodbe, in sicer, da se obsojenec zdravi v psihiatrični ambulanti. To zatrjevano nasprotje naj bi predstavljalo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa ostaja le na ravni gole trditve, ne da bi bilo vsebinsko obrazloženo, pa tudi sicer ni jasno, zakaj in v čem naj bi tako nasprotje obstajalo.

11. V izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa se uveljavlja predvsem nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.