Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila dejansko podana zaradi dalj časa trajajoče tožnikove odsotnosti z dela in zaradi njegovih omejitev pri delu, ni zakonita.

Določbo o možnosti sodne razveze ne glede na predlog delavca je treba razlagati restriktivno. To pomeni, da je tožnik ob ugotovitvi, da je odpoved nezakonita, načeloma upravičen do reintegracije. Sodišče prve stopnje bi sodno razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi le, če bi tožena stranka obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, izrecno zatrjevala in dokazala do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v 3., 4., 5. in 6. točki izreka spremeni tako, da na novo v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 11. 2009 nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožniku dne 8. 2. 2010 pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 8. 2. 2010 do vrnitve na delo, ga za ta čas prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter mu obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto nadomestilo plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 555,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ Pritožba tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 383,84 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 11. 2009 nezakonita (1. točka izreka); ugotovi se, da tožniku dne 8. 2. 2010 pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ni zakonito prenehalo (2. točka izreka); da tožniku preneha pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki z dne 13. 4. 2010 (3. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas 8. 2. 2010 do vključno 13. 4. 2010, ga za ta čas prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto nadomestilo plač z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo (4. točka izreka), v presežku pa je zavrnilo reintegracijski zahtevek tožnika (5 točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino 12.600,00 EUR, v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (6. točka izreka) in da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 555,00 EUR, v 15 dneh po prejemu odpravka sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da ustrezno zniža odškodnino, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljilo s tem, da je podana iz nedovoljenega razloga, to je udeležbe tožnika v sodnem postopku proti delodajalcu, ki se je pred naslovnim sodiščem vodil pod opr. št. Pd 614/2008. Takšen zaključek je sodišče naredilo, na podlagi izpovedbe priče S.O., ki naj bi po prepričanju sodišča več kot očitno izpovedal, da je razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, v tožnikovi dalj časa trajajoči odsotnosti z dela. Takšno izpoved priče je sodišče vzelo iz konteksta celotne izpovedi priče S.O. in jo uporabilo za utemeljitev nekega dejstva, ki dejansko ni obstajalo. Priča S.O. je pojasnil, kakšni poslovni razlogi so obstajali v zvezi z odpovedjo tožnikove pogodbe o zaposlitvi v sektorju logistike pri toženi stranki in po prepričanju tožene stranke je bistvena predvsem izpovedba priče v delu, kjer je pojasnil, da v sektorju logistike, zaradi zmanjšanja stroškov pri opravljanju del in nalog, sedaj vsebinsko združujejo opravljanje del in nalog na delovnih mestih „skladiščni manipulant“ in „upravljalec skladiščne mehanizacije“. Delavci zaposleni na delovnem mestu „upravljalec skladiščne mehanizacije“ opravljajo tudi dela in naloge delovnega mesta „skladiščni manipulant“, zato delavca „skladiščni manipulant“, ki nima dodatnih znanj upravljanja skladiščne mehanizacije, ne potrebujejo. Tožnik je bil z dela odsoten več kot eno leto zato, ker je toliko časa trajal delovnopravni spor pred naslovnim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 614/2008, sicer pa je tožnik zaradi različnih zdravstvenih težav bil odsoten celih 7 let z dela „upravljalec skladiščne mehanizacije“. Ker je tožena stranka vedela, da bo zaradi ekonomske situacije, v kateri se je nahajala, morala zmanjšati število delavcev in da tožniku ne bo mogla ponuditi druge ustrezne zaposlitve, tožnika tudi ni napotila na zdravniški pregled, saj si ni želela delati dodatnih stroškov. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi zaposlitve na lokacijah Kranj, Primskovo, Naklo, Ljubljana – Vižmarje, Ljubljana – Vič, Lesce in Ptuj, za katere se je izkazalo, da je tožena stranka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tam zaposlovala nove delavce. Torej ostajajo sporne le zaposlitve na lokacijah v Celju. Tožena stranka pa je v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2010 natančno pojasnila, katerih 5 delavcev je zaposlila v Celju. Vseh pet delavcev je tožena stranka zaposlila na delovno mesto „upravljalec skladiščne mehanizacije“, štiri od teh delavcev je tožena stranka zaposlila za določen čas, enega pa za nedoločen čas (vendar je za tega delavca veljala pogodbena obveznost tožene stranke glede njegove ponovne zaposlitve, saj je bil ta delavec na podlagi instituta spremembe delodajalca začasno zaposlen pri I., nato pa je uveljavljal svojo pravico do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, pri čemer tožena stranka ni mogla vplivati na to, da je do tega prišlo ravno v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi). Zaposlitev na delovnem mestu „upravljalec skladiščne mehanizacije“ pa je za tožnika neustrezna zato, ker gre v teh primerih za zaposlitve za določen čas, tožnik pa je imel pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela, ki od prebivališča delavca ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom. Glede na to je povsem jasno, da tožena stranka tožniku zaposlitve za delovno mesto „upravljalec skladiščne mehanizacije“, v prvi vrsti ni ponudila zato, ker je bila zaposlitev za določen čas za tožnika neustrezna, v drugi pa tudi zato, ker bi bili z zaposlitvijo tožnika za določen čas, na tem delovnem mestu, povezani nesorazmerni stroški (zdravniški pregled in usposabljanje). Tožena stranka se pritožuje tudi zoper nerazumno visoko odmerjeno odškodnino, ki jo je sodišče tožniku prisodilo po 118. členu ZDR. Pri tem opozarja, da sodišče pred sprejemom odločitve, da bo upoštevalo predlog tožene stranke in odločilo po drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, o tej svoji nameri ni seznanilo pravdnih strank. Zaradi tega tožnik tudi ni postavil nobenega odškodninskega zahtevka in ga utemeljil skladno s kriteriji, ki jih je do sedaj oblikovala sodna praksa, tožena stranka pa ni imela možnosti, da bi se glede višine postavljenega odškodninskega zahtevka izjasnila. Sodišče je o odškodnini, ki jo je prisodilo tožniku, odločilo brez, da bi tožnik zahtevek sploh postavil, kar pa pomeni, da je prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek. Sodišče pa je tudi v obrazložitvi zakaj je tožniku odmerilo maksimalno odškodnino, ki jo v 118. členu določa ZDR, prišlo v nasprotje samo s seboj. Sodišče namreč v obrazložitvi sodbe navaja vse kvalifikacije tožnika ter da je poklic, ki ga ima tožnik deficitaren, kar tožena stranka razume kot poklic, za katerega se iščejo delavci in navedeno pomeni, da je tožnik, ob upoštevanju vseh svojih kvalifikacij, lahko zaposljiva oseba. Tožnik je tudi razmeroma mlad in tudi iz tega razloga ni težje zaposljiva oseba.

Zoper 3. in 4. točko izreka v delu v katerem sodišče zaključuje delovno razmerje tožeči stranki z dne 13. 4. 2010 in zoper 5. točko sodbe vlaga pritožbo tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi 3. točko izreka ter spremeni 4. točko izreka tako, da se delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ne zaključi in tudi časovno ne omeji prijava v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter obračun in izplačilo prispevkov ter akontacije dohodnine ter 5. točko izreka razveljavi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. V pritožbi tožnik navaja, da se ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj meni, da odnosi med pravdnima strankama niso toliko porušeni, da bi tožniku preprečevali delo pri toženi stranki. Tožena stranka je velika gospodarska družba, saj zaposluje preko 4000 delavcev in v takšni gospodarski družbi ni mogoče šteti osebnih nezadovoljstev, med vodstvom in delavci, kot razlog, ki bi preprečeval delo delavcev v takšni družbi. Prav tako pa je tožnik bil zaposlen v enoti v Celju, kjer je vodstvo tožene stranke takorekoč vse vodilne delavce v tej enoti razporedilo v druge enote ali pa jim je odpovedalo pogodbo o zaposlitvi. Struktura ljudi pri toženi stranki v enoti v Celju se je tako povsem spremenila tako, da enostavno tožnik ne vidi nobenega razloga, ki bi govoril v prid ugotovitvam sodišča prve stopnje o tako porušenih odnosih med pravdnima strankama, da bi njegova reintegracija ne bi bila smiselna. Po mnenju tožnika pa sodišče tudi ni upoštevalo njegove izpovedi, da sam ne goji prav nobenih zamer do tožene stranke in je pripravljen opravljati delo za toženo stranko kjerkoli ga bo tožena stranka opravljala, torej v katerikoli že enoti tožene stranke v Sloveniji ali celo v tujini. Sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da ima tožnik kar nekaj kvalifikacij in je usposobljen za številna dela, katera vsa pa potrebuje tožena stranka, zato sodbi v izpodbijanem delu nasprotuje in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in hkrati je tožnik priglasil stroške pritožbe.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje v pritožbi tožena stranka le pavšalno. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato je sodbo mogoče preizkusiti, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka v skladu s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 614/2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 108/2009, tožnika pozvala na delo dne 3. 11. 2008 ter, da se je tožnik dne 9. 11. 2009 oglasil v pravni službi tožene stranke. Nesporno je bilo, da je tožena stranka takoj po vzpostavitvi delovnega razmerja, tožnika dne 9. 11. 2009 napotila, da ostane doma, ker tožena stranka ne potrebuje njegovega dela na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Z obvestilom z dne 9. 11. 2009 je bil tožnik obveščen tudi o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker njegovo delo na delovnem mestu „skladiščni manipulant II“ v OE 522, ni več potrebno. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 25. 11. 2009 in v odpovedi navedla, da je tožnikovo delo nepotrebno, ker je tožena stranka, zaradi nedoseganja ustreznih poslovnih rezultatov in zmanjševanja stroškov, sprejela ukrepe za racionalizacijo delovnega procesa in poslovanja ter, da tožniku ni mogoče ponuditi drugega ustreznega dela.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi 1. alinee 88. člena ZDR, nezakonito. Po določbi 1. odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če preneha potreba po opravljanju določnega dela, pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpoved je zakonita le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Na podlagi 3. točke 88. člena ZDR pa mora delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, sočasno z odpovedjo (1. odstavek 90. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v odpovedi le pavšalno navedla, da so bili zaradi nedoseganja poslovnih rezultatov in zmanjšanja stroškov sprejeti ukrepi za racionalizacijo delovnega procesa in poslovanja. Iz predloženega zapisnika kolegija z dne 3. 6. 2009 izhaja, da je kolegij sprejel sklep, da se število zaposlenih v režijskih službah, na nivoju podjetij in znotraj komerciale, prilagodi številu zaposlenih v neposrednih komercialnih službah s ciljem, da se za 10 % zniža število zaposlenih, v primerjavi z največjim številom zaposlenih v novembru 2008, pri čemer se odločitev realizira na način, da se nekaterih pogodb za določen čas ne podaljša in z rednimi odhodi ter s prerazporeditvijo zaposlenih v prodajne oddelke. Torej iz sklepa kolegija ne izhaja, da bi bila predvidena možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izpoved priče S.O. vzelo iz konteksta celotne njegove izpovedi in jo uporabilo za utemeljitev nekega dejstva, ki dejansko ni obstajalo. Nasprotno sodišče prve stopnje je povzelo celotno izpoved priče S.O. in zaključilo, da ne verjame njegovi izpovedi, da so združili delovno mesto „skladiščnega manipulanta II“ in delovno mesto „upravljalec skladiščne mehanizacije“ in, da se je prenehalo opravljati delo „skladiščnega manipulanta II“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je navedena izpoved priče v nasprotju z predloženim seznamom, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B4), saj je iz seznama razvidno, da je tožena stranka še v letu 2009 sklepala pogodbe o zaposlitvi za delo „skladiščni manipulant II“ in zato sodišče upravičeno ni verjelo priči, da je prišlo, zaradi združitve navedenih delovnih mest, do prenehanja potrebe po opravljanju del „skladiščni manipulant II“.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je po določbi 1. odstavka 82. člena ZDR, dokazno breme obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, da je za odpoved obstajal utemeljen poslovni razlog. Pravilno je tudi zaključilo, da iz prepričljive izpovedbe priče S.O. predvsem izhaja, da je bil razlog za odpoved dalj časa trajajoča tožnikova odsotnost z dela in v njegovih omejitvah pri delu. Tako izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče (list. št. 40). Navedeni razlogi pa nikakor ne predstavljajo utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe tožniku. Delodajalec sicer ima pravico, da proizvodni proces racionalizira in organizira tako, da delovne naloge drugače razporedi in uvaja nove tehnološke in organizacijske rešitve v delovni proces. Glede tega je sodna praksa jasna, saj je Vrhovno sodišče RS v več zadevah odločilo, da delodajalec lahko delovne naloge posameznega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, jih združi oziroma razdruži, kar ima lahko za posledico ukinitev nekega prej samostojnega delovnega mesta oziroma prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008 in VIII Ips 333/2007 z dne 13. 1. 2008). Vendar pa tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da je prišlo do združitve delovnega mesta „skladiščni manipulant II“ in „upravljalec skladiščne mehanizacije“ in da je zaradi navedenega bilo ukinjeno delovno mesto „skladiščnega manipulanta II“, saj iz predložene listovne dokumentacije jasno izhaja, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, tožena stranka še vedno zaposlovala delavce na delovnem mestu „skladiščni manipulant II“. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonito prenehala, pravilna.

Utemeljena pa je pritožba tožnika glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne reintegracijski zahtevek tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 4. 2010 in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. Odmere odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo si ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka po 1. odstavku 118. člena ZDR oziroma po 2. odstavku te zakonske določbe, brez ustreznih trditev ter jasno in točno ugotovljenih dejstev o bodoči pravno priznani škodi na premoženjskem ali nepremoženjskem področju. Torej kadar odloča sodišče po 2. odstavku 118. člena ZDR navedeno pomeni, da sodišče samo, brez upoštevanja načela odprtega sojenja in pri tem nakaznih možnosti odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR in načela materialnega procesnega vodstva, s katerim bo poskrbelo, da bo tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev, v nadaljevanju pa tudi izvedbe dokazov, ne bo imelo podlage za to, da tožniku samo dosodi neko odškodnino (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008).

Sicer pa je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 106/1995 z dne 25. 10. 2005, enako tudi v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005 in sklepu opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9 2006, navedlo, da je v našem pravnem prostoru že vrsto let sprejeto načelo reintegracije delavca, kar pomeni, da se ima le-ta pravico vrniti v delovno razmerje, če sodišče razveljavi oziroma ugotovi nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Pojem reintegracija pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je v tožbi in tekom celotnega postopka izrecno zahteval reintegracijo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je potrebno 2. odstavek 118. člena ZDR razlagati restriktivno, kar pomeni, da je delavec v primeru nezakonite odpovedi delodajalca praviloma upravičen do reintegracije. Res lahko sodišče tudi brez predloga delavca ali celo, če delavec temu nasprotuje oziroma vztraja pri reintegracijskem zahtevku, samo ugotavlja pogoje za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR, vendar pa mora delodajalec obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, izrecno zatrjevati in dokazati in to enako kot delavec, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010 in opr. št. VIII Ips 385/2008 z dne 7. 4. 2010). Tožena stranka tega, v postopku na prvi stopnji, ni dokazala in je na obravnavi dne 13. 4. 2010 le navedla, da ker je, glede na splošno recesijo, tožena stranka v težkem položaju, predlaga sodišču, da tudi, če ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri odločanju uporabi 118. člen ZDR, ker tožena stranka za tožnika dejansko nima dela.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi tako pavšalnih navedb tožene stranke neutemeljeno zaključilo, da so med strankama porušeni medsebojni odnosi potrebni za delovno razmerje in za vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženi stranki. Dejstvo, da tožena stranka ni realizirala sodne odločbe opr. št. Pdp 614/2008 in je namesto tega tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ne predstavlja takšne okoliščine po 2. odstavku 118. člena ZDR, ki bi opravičevala uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP.

Tožena stranka je dolžna tožniku, ki je s pritožbo uspel povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 383,84 EUR in sicer nagrado za pravno sredstvo (tar. št. 3210 ZOdvT) v višini 283,20 EUR, materialne stroške (tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 60,64 EUR ter stroške sodne takse odmerjene na 20,00 EUR.