Jedro

Ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo po presoji celotnega procesnega gradiva, ne pa zgolj na podlagi izpovedb predlagatelja in njegovih prič, kot trdi pritožnica. Poenostavljeno je njeno stališče, da izpovedbam prič, predlaganih z njene strani, sodišče prve stopnje ni verjelo, ker so priče predlagatelja povedale drugače. Prav tako pritožnica ne uspe s selektivnim izpostavljanjem, kaj vse so "njene" priče povedale. Z zaključki, ki jih na tem gradi, ne prepriča. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je štelo, da v tej zadevi ne gre za lastninski spor. Med drugim je pravilno izpostavilo, da tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka zatrjujeta vsak svojo mejo med parcelami. Ne gre za primer, da potek meje ne bi bil sporen, ampak da bi bilo sporno le lastništvo določenega dela zemljišča (zunaj teh meja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik predloga z dne 11. 2. 2021, za določitev meje med nepremičninama s parcelno št. 2286 in št. 2266/2, obe k.o. [ ...]1, v tromeji z nepremičnino s parcelno št. 3840, ter postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Mejo med nepremičnino s parcelno št. 2286, last predlagatelja, in nepremičnini s parcelno št. 2289 in 2287/1, last prve nasprotne udeleženke ter nepremičnino s parcelno št. 3840 (javno dobro), je določilo tako, da poteka od točke I (enako E), v ravni liniji v točko II (enako D), v točko III (enako C), v ravni liniji v točko IV (enako B) ter nato v ravni liniji v točko V (enako A), po fasadi stavbe v točko VI (enako točkama F in 3), v ravni liniji v točko VII (sredina zidu, v bližini točke G) in po sredini zidu v točko VIII (v bližini točke H) (II. točka izreka). Ugotovilo je, da vrednost spornega prostora ne presega 4.000,00 EUR (III. točka izreka). Elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 22. 3. 2023 sodnega izvedenca A. A. je sestavni del tega sklepa (IV. točka izreka). O skupnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (V. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške zastopanja (VI. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožuje prva nasprotna udeleženka po pooblaščencu. Navaja, da si predlagatelj dejansko želi prilastiti del parcel št. 2287/1 in 2289, zato ne gre za mejni spor, temveč za spor o priposestvovanju lastninske pravice na delu nepremičnine. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek prekiniti in predlagatelja napotiti na pravdo. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje ugotovilo zgolj na podlagi izpovedb predlagatelja in njegovih prič. Kršilo je metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ni verjelo izpovedbam B. B., C. C. in Č.Č., da je sporni prostor na dvorišču pred hišo [...] od vedno pripadal pravnim prednikom prve nasprotne udeleženke [...]. Slednji so ga tudi sami vzdrževali. Zakaj tem pričam ni sledilo, ni ustrezno obrazložilo. V celoti je verjelo vsem pričam predlagatelja, čeprav niso prebile toliko časa v vasi, kot priče prve nasprotne udeleženke. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, materialno pravo je nepravilno uporabljeno. Kršene so postopkovne določbe. Izpovedba D. D., ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, ni resnična. Slednjemu ni moglo ostati neznano, da meja ne poteka po zidu, ampak da poteka v naravi tako, kot je določeno v katastru. Pravni predniki predlagatelja (E. E. in D. D.) spornega prostora niso uporabljali kot dobroverni lastniški posestniki. Tudi predlagatelj glede tega ni mogel ostati neveden. Seznanjen je bil s postopki parcelacije, vedel je, kdo je gradil podporni zid. Ne drži, da mu je D. D. pri prodaji pokazal, da meja poteka po robu podpornega zidu. Slednji je vedel, da to ni res. Predlagatelj ni pridobil lastninske pravice na delu dvorišča s priposestvovanjem. Pogoji za to niso izpolnjeni. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam je nasprotoval in pritrjeval odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v tem postopku uredilo mejo med nepremičnino predlagatelja ter nepremičninami nasprotnih udeležencev, in sicer po kriteriju močnejše pravice. Na podlagi izčrpne in zelo podrobne ocene dokazov je zaključilo, da so na sporni površini (v pretežnem delu gre za dvorišče med parcelo št. 2286 in parcelama št. 2287/1 in 2289) vseskozi izvajali posest predlagatelj oziroma njegovi pravni predniki. Od januarja 2006 so si ta del zemljišča lastili kot lastniki oziroma dobroverni lastniški posestniki. Kot lastnike jih je ves čas do leta 2019 dojemala tudi prva nasprotna udeleženka in njeni pravni predniki, vključno z njenim možem F. F. Po oceni sodišča prve stopnje je predlagatelj s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico januarja 2016, vsekakor pa do leta 2020, ko so se začeli sosedski spori.

6. S tem povezane dejanske ugotovitve so tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljive in sprejemljive. Tehtnih navedb, s katerimi bi jih izpodbila, pritožba ne poda. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, kakšna je vrednost posameznih dokazov, zakaj je nekaterim sledilo, drugim pa ne. Drugačno pritožbeno navajanje ni utemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo po presoji celotnega procesnega gradiva, ne pa zgolj na podlagi izpovedb predlagatelja in njegovih prič, kot trdi pritožnica. Povsem poenostavljeno je njeno stališče, da izpovedbam prič, predlaganih z njene strani (pri tem izpostavlja predvsem B. B., C. C. in Č. Č.), sodišče prve stopnje ni verjelo zato, ker so priče predlagatelja povedale drugače. Prav tako pritožnica ne uspe s selektivnim izpostavljanjem, kaj vse so "njene" priče povedale. Z zaključki, ki jih na tem gradi, ne prepriča. Pri tem ostaja na subjektivni in parcialni ravni. Resnega dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje ne vzbudi. V podani kritiki zanemari celovitost dokaznega postopka, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje prišlo do svojih ugotovitev. Z zavzemanjem, da je sporni mejni prostor od vedno pripadal pravnim prednikom prve nasprotne udeleženke, torej z nasprotnim stališčem, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne uspe.

7. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa omenjalo tudi konflikten odnos prič C. C. Č. Č. s predlagateljem. Ne gre zanikati, da ta okoliščina v postopku ocene dokazov ni relevantna, vendar pa v konkretni zadevi ni bila odločilna. Predstavljala je zgolj enega od razlogov, na podlagi katerih se je presojala verodostojnost prič. Pritožba nadalje ne konkretizira, katere priče predlagatelja naj bi povedale, da se ne razumejo in da ne govorijo s prvo nasprotno udeleženko, ter katere njihove izpovedbe so zaradi tega sporne. V tem delu je pavšalna. Neuspešna je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da se zoper postavitev drsnih vrat ni nihče pritoževal. Zapisalo je, da je bil od leta 2008 prvi nasprotni udeleženki fizično onemogočen dostop preko dvorišča zaradi postavljenih drsnih vrat, ta vrata pa je predlagatelj odstranil leta 2019, ko je pričel z adaptacijo hleva. V nadaljevanju je sicer navedlo, da so njegovo izpovedbo, da se v tem času ni nihče pritoževal, da bi mu ta vrata onemogočala dostop, potrdile tudi določene priče, vendar pa prva nasprotna udeleženka v pritožbi ne navaja, da je predlagatelju v zvezi s tem karkoli rekla (ugovarjala in nasprotovala). Podaja zgolj določene okoliščine, ki naj bi izhajale iz njene izpovedbe, zakaj do tega ni prišlo oziroma ni moglo priti.2

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče D. D. s sklicevanjem na odločbo GURS št. 90312-153/2005-4 z dne 21. 3. 2005. V zvezi s tem navaja, da je bil D. D. navzoč na mejni obravnavi in parcelaciji dne 26. 1. 2005, kjer je bil pokazan potek meje med parcelo št. 2287 in 2286, ki naj bi bila enaka katastrski. To stališče je zmotno. Zaključki o nedobrovernosti, ki jih pritožnica na tem gradi, niso utemeljeni. V prej omenjenem sklepu oziroma geodetskem postopku se meja med parcelo št. 2287 (sedaj 2287/1) in 2286 ni urejala ali obravnavala. Iz zapisnika mejne obravnave in parcelacije, ki je bila 24. 1. 2005 (ne pa 26. 1. 2005 kot trdi pritožba) sicer izhaja, da je bil nanjo vabljen tudi D. D., vendar ne kot zastopnik lastnika parcele št. 2286, temveč kot zastopnik lastnice parcele št. 2287. 9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe prve nasprotne udeleženke glede tega, da bi si ona ali njeni pravni predniki lastili del spornega mejnega prostora kot dobroverni lastniški posestniki. Da se s pogoji priposestvovanja prve nasprotne udeleženke ni ukvarjalo, kot meni pritožba, ne drži. Prav tako je obrazložilo, zakaj je štelo, da v tej zadevi ne gre za lastninski spor. Med drugim je pravilno izpostavilo, da tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka zatrjujeta vsak svojo mejo med parcelami. Ne gre za primer, da potek meje ne bi bil sporen, ampak da bi bilo sporno le lastništvo določenega dela zemljišča (zunaj teh meja). S pritožbenim navajanjem, da si želi predlagatelj prilastiti del sosednjih nepremičnin in izrabiti nepravdni postopek za lastninski spor, ne uspe. Očitane procesne kršitve niso podane. Ne velja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP zvezi z 42 členom ZNP-1). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1. 1 V nadaljevanju je oznaka katastrske občine izpuščena. 2 Da je na primer poklicala policijo, ki pa ji ni pomagala; da je prosila svojega moža, da reši to težavo, vendar tega ni storil, ker je bil njun odnos že "majav"; in da se je kasneje odselila.