Jedro

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (osma alineja točke B/IV in peta alineja točke B/VI izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Mestna občina Ljubljana (MOL) pravna naslednica Občine Ljubljana-X kot imetnice pravice uporabe nerazdeljenega posameznega dela stavbe z ID znakom 0000-40-900 (točka A). Sodišče je nadalje: ugotovilo, da na stavbi z ID znakom 0000-40, stoječi na parceli št. 165/49, k. o. 0000,1 z naslovom Z., Ljubljana, obstoji etažna lastnina ter da so poleg navedene parcele v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli stavbe že vpisane parcele 165/71, 165/72 in 165/54, v katerih pravni položaj se s tem sklepom ne posega (točka B/I); ugotovilo, da je parcela 165/49 pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z ID znakom 0000-40 (točki B/II in III); ugotovilo splošne skupne dele stavbe (točka B/IV); ugotovilo idealne deleže na splošnih skupnih delih stavbe v korist posameznih delov stavbe (točka B/V); ugotovilo posamezne dele stavbe, njihove lastnike in imetnike izvedenih pravic (točka B/VI); ugotovilo, da določeni nerazdeljeni posamezni deli stavbe in posamezni deli stavbe po dokončni vzpostavitvi etažne lastnine ne obstojijo več (točka B/VII) ter odločilo, da se zemljiškoknjižni vpisi na podlagi tega sklepa v zemljiški knjigi izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (točka B/VIII).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica, pri čemer izpodbija odločitev, da del z ID znakom 0000-40-39 predstavlja splošni skupni del stavbe (osma alineja točke B/IV izreka) in da je posamezni del z ID znakom 0000-40-38 v lasti A. A., Ljubljana (peta alineja točke B/VI izreka). Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep v izpodbijanem delu spremeni in ugotovi, da oba navedena dela predstavljata posamezni del v lasti predlagateljice; podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Predlagateljica pritožbi prilaga: 1) kupoprodajno pogodbo z dne 19. 1. 1961 med prodajalko A. A. in kupcem Občinskim ljudskim odborom Ljubljana-X, katere predmet je 1/8 hiše na Z., Ljubljana, in sicer soba in kuhinja v pritličju s pripadajočimi pritiklinami, to je drvarnico in straniščem; 2) sklep Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-X z dne 30. 1. 1961 o odobritvi nakupa; 3) stanovanjsko pogodbo z dne 16. 11. 1966, sklenjeno med Stanovanjskim podjetjem ... in B. B., ter 4) soglasje za spremembo namembnosti prostorov z dne 29. 6. 1976.

V utemeljitev pritožbe kot bistveno navaja, da ne držijo ugotovitve sodišča, da je iz nacionalizacije izvzeto stanovanje A. A. ostalo v njeni lasti. Predlagateljica je navedeno stanovanje pridobila v last na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 19. 1. 1961 in je tako resnična lastnica posameznega dela stavbe z ID znakom 0001-40-38. Poleg tega je imela predlagateljica najmanj od leta 1966 (in ne od leta 1976, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) navedeni del v lastniški posesti, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, zaradi česar je lastninsko pravico v vsakem primeru priposestvovala. Sodišče je pri ugotavljanju pogojev za priposestvovanje spregledalo, da po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zakonitost posesti ni bila pogoj za priposestvovanje. Predlagateljica je bila dobroverna na podlagi predložene kupoprodajne pogodbe in dejstva, da njeni posesti vse do tega postopka nihče ni ugovarjal. Ostali udeleženci postopka njene dobre vere niso uspeli izpodbiti.

Med postopkom je bilo izkazano, da so bili nacionalizirani vsi prostori, ki ne predstavljajo treh stanovanj, in da je Postaja milice ... uporabljala celotno pritličje. Oboje velja tudi za del z ID znakom 0001-40-39. Med postopkom ni bilo izkazano, da je bil ta prostor kadarkoli načrtovan ali bi se uporabljal kot skupen za vse posamezne dele stavbe. Prostor se uporablja le v korist prostorov v pritličju stavbe, ki so vsi v lasti predlagateljice. Najmanj od leta 1966 je bil kot predsoba v uporabi kot sestavni del stanovanja, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije v korist A. A. Do leta 1976 ga je uporabljal B. B., v letu 1976 pa ga je v uporabo prevzela Postaja milice, ki je uporabljala celotno pritličje. V vsakem primeru je sporni del pravna prednica pritožnice pridobila na podlagi določb o priposestvovanju.

Predlagateljica predlaga, da pritožbeno sodišče dopusti in upošteva dokaze, ki jih prilaga pritožbi. Te dokaze je pridobila več kot dve leti po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, saj jih je bilo zaradi časovne oddaljenosti praktično nemogoče pridobiti. Predlagateljica teh listin pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogla predložiti, saj med postopkom ni bila opozorjena na prekluzijo, poleg tega je štela, da bo opravljen nov narok, na katerem bo lahko podala dodatne navedbe in dokaze, oziroma jo bo sodišče vsaj opozorilo, da bo zadevo zaključilo na podlagi podatkov spisa. Glavna obravnava pred izdajo odločbe še ni bila zaključena, ampak je bila preložena za nedoločen čas. S tem, ko je sodišče meritorni sklep izdalo, ne da bi na naroku zaključilo glavno obravnavo in ne da bi predlagateljico opozorilo, da bo zadevo zaključilo brez ponovne oprave naroka in ji omogočilo rok za podajo morebitnih dodatnih navedb in dokazov, je kršilo najmanj 321., 301. in 302. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), te kršitve pa so vplivale na pravilnost in zakonitost sklepa. Prav tako je sodišče s takšnim postopanjem kršilo 24. člen Ustave RS, podana pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopkih po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) prekluzija kljub smiselni uporabi ZPP ne velja v celoti. Uporablja se pod pogojem, da je udeleženec bil nanjo opozorjen. Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor med dvema strankama, temveč za uskladitev evidenc z dejanskim stanjem, prekluzija glede pritožbenih novot v skladu s sodno prakso tudi ni smiselna.

3.Na pritožbo so odgovorili udeleženci C. C., F. F., G. G. in D. C. ter predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzpostavilo etažno lastnino na stavbi na naslovu Z., Ljubljana. V pritožbenem postopku sta sporni ugotovitvi, da je posamezni del z ID znakom 0000-40-38 v lasti B. B., in da je del z ID znakom 0000-40-39 splošni skupni del stavbe. Oba sporna dela se nahajata v pritličju stavbe in skupaj z deloma z ID znakoma 0000-40-37 (poslovni prostor v lasti predlagateljice) in 0000-40-11 (stopnišče) obsegata celotno pritličje.

Glede dopustnosti pritožbenih novot

6.Čeprav je pritožba strukturirana obratno, je treba najprej razrešiti vprašanje dopustnosti navedb in dokazov, ki jih predlagateljica prvič navaja in predloži v pritožbenem postopku.

7.Vrhovno sodišče RS je večkrat obravnavalo vprašanje prekluzije v predlagalnih nepravdnih postopkih in sprejelo načelno stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP (t. j. prekluzija, vezana na prvi narok) ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka na prekluzijo niso bili opozorjeni.2 Z izjemo ene je bila v navedenih zadevah obravnavana situacija, ko je udeleženec nova dejstva in dokaze navedel oziroma predložil po opravljenem prvem naroku, vendar še pred sodiščem prve stopnje. Le zadeva II Ips 264/2018 se nanaša na položaj, ko je to storil v pritožbenem postopku, pri čemer je v njej revizijsko sodišče svoje stališče o dopustnosti pritožbenih novot dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je udeleženec predložitev novega dokaza v pritožbenem postopku opravičil.

8.Vsebina citiranih odločb torej na vprašanje dopustnosti oziroma primernosti uporabe pravil o prekluziji v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP) ne odgovarja enoznačno. Odgovor mora zato poiskati pritožbeno sodišče.

9.Načelo pospešitve postopka velja tudi v predlagalnih nepravdnih postopkih (prvi odstavek 6. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), pri čemer ga je treba zasledovati upoštevajoč manj formalizirano in prožnejše naravo nepravdnega postopka. Ugotavljanju dejstev in izvajanju dokazov je primarno namenjen postopek pred sodiščem prve stopnje; pritožbeni postopek je na tem področju prvenstveno kontrolni, namenjen je preizkusu, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno v zakonitem postopku, popolno in pravilno. Gre za odraz načela instančnosti sojenja. Ta po stališču pritožbenega sodišča vsaj dopušča (če ne že terja) drugačna merila pri presoji pravočasnosti navedb in dokazov, predloženih po prvem naroku, vendar pred zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje, ter navedb in dokazov, prvič predloženih v pritožbenem postopku. Možnost navajanja novih dejstev in dokazov do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ter prilagojena (smiselna) razlaga pojma krivde iz prvega odstavka 337. člena ZPP omogočata ustrezno ravnovesje med upoštevanjem narave in namena posameznega nepravdnega postopka ter spoštovanjem načel ekonomičnosti postopka in instančnosti sojenja. Z možnostjo neomejenega navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbenem postopku bi bilo to ravnovesje porušeno, odprla bi se pot procesni malomarnosti, celo zlorabam. Povzeto na kratko: v predlagalnih nepravdnih postopkih sme udeleženec v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji,3 pri čemer je treba pojem krivde razlagati smiselno (42. člen ZNP-1), torej ob upoštevanju narave, vsebine in namena posamezne vrste nepravdnega postopka.

10.Pritožnica selektivno prikazuje procesno postopanje sodišča prve stopnje in lastno ravnanje, s katerima utemeljuje dopustnost pritožbenih novot. Pritožbeno sodišče zato povzema nekaj bistvenih okoliščin, ki jih pritožba zamolč. Sodišče prve stopnje je na naroku 23. 11. 2021 v navzočnosti pooblaščenke predlagateljice in začasne zastopnice B. B. izpostavilo neskladje med dejstvom, da je bilo glede na predložene listinske dokaze stanovanje v pritličju izvzeto iz nacionalizacije v korist B. B., in dejstvom, da so te prostore najmanj od leta 1976 uporabljali pritožnica oziroma njeni pravni predniki. Opozorilo je, da gre za problem lastniške posesti po 20. členu ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom pritožnici (in ostalim udeležencem) naložilo, da v roku 15 dni predloži tako listine kakor tudi pojasnila oziroma navedbe, iz katerih bo razvidna pridobitev lastninske pravice na sedanjih posameznih delih. Zaradi odprtega roka za vložitev pripravljalnih vlog in izdelave geodetskega posnetka dejanskega stanja je narok preložilo za nedoločen čas. Ob tem je opozorilo, da nov narok ne bo opravljen, če bo možno odločiti na podlagi listin v spisu. Predlagateljica se je na poziv sodišča odzvala v vlogi z dne 23. 12. 2021, v kateri je utemeljevala svojo lastninsko pravico na nacionaliziranem delu pritličja (in torej ne na stanovanju B. B., ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije - red. št. 95). Kasneje je na podlagi poziva sodišča predložila skico, na kateri je označila prostore, ki so predstavljali stanovanje B. B. in niso bili del poslovnega prostora (red. št. 118). Na izrecne navedbe začasne zastopnice B. B. in njene domnevne dedinje E. C., da je skladno s predloženimi listinami lastnica iz nacionalizacije izvzetega stanovanja B. B., je sicer odgovorila, da je celotni prostor v pritličju v njeni dejanski lasti in dobroverni lastniški posesti že več kot 40 let in deluje kot koherentna celota, vendar ob tem ni predložila dokazil za svoje navedbe o lastniški posesti niti izpostavila kakršnihkoli ovir za njihovo predložitev. Še več. Napovedala je, da bo, če bo potrebno, svojo lastninsko pravico dokazovala v pravdi (red. št. 135).

11.V postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno (prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1). ZVEtL-1 kot specialni predpis torej v tovrstnem postopku dopušča, da sodišče meritorni sklep izda brez izvedbe naroka. Takšno pooblastilo vključuje situacijo, kakršna je v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje narok izvedlo, nato pa izven naroka pridobilo dodatne dokaze in opravilo dodatna procesna dejanja ter izdalo meritorno odločbo. Očitek pritožnice, da sodišče pred izdajo sklepa ni zaključilo glavne obravnave, in njeno sklicevanje na določbe 301., 302., in 321. člena ZPP, ki urejajo preložitev naroka ter izdajo in razglasitev sodbe v pravdnem postopku, že iz tega razloga nista utemeljena.

12.Predlagateljica ni mogla biti v opravičenem dvomu glede namere sodišča prve stopnje, da po prejemu obvestila o vpisu izdelanega elaborata v kataster stavb brez izvedbe dodatnega naroka izda končno odločbo. Sodišče je to možnost napovedalo na naroku, tudi njegova nadaljnja procesna ravnanja4 so enoznačno kazala tovrsten namen.5 Res je predlagateljica v vlogi z dne 6. 4. 2023 predlagala, da se opravi ponovni ogled spornih prostorov, vendar v pritožbi zamolči, da je šlo za odziv na poziv sodišča, da predloži eno ali več fotografij, iz katerih bo jasno razvidno, ali med deloma z ID znakoma 0000-40-11 in 0000-40-39 obstaja fizična pregrada. Te fotografije je predlagateljica naknadno predložila, sodišče pa jih je upoštevalo.

13.Tudi očitki o storjeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 24. člena Ustave RS so neutemeljeni. Predlagateljica v pritožbi ne navede, kdaj je zaprosila za dokaze, h predložitvi katerih je bila pozvana na naroku 23. 11. 2021 in jih prilaga pritožbi. Šele ta podatek bi omogočil presojo, ali je (pre)pozna predložitev dokazov res posledica težavnosti in dolgotrajnosti njihovega pridobivanja. Pritožnica se izmakne tudi pojasnilu, kdaj je dokaze dejansko pridobila. Iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati, da se je to zgodilo, ko bi jih še lahko predložila sodišču prve stopnje. Prepričljivega pojasnila za opustitev takšnega ravnanja predlagateljica v pritožbi ne ponudi. Ob poskusu prelaganja odgovornosti na sodišče prve stopnje zanemari, da jo je vse od 23. 11. 2021 obvezoval njegov sklep za predložitev dokazil o obstoju lastninske pravice na posameznih delih. Tako ta sklep kot osnovna procesna skrbnost sta od nje zahtevala, da pridobljene listine sodišču nemudoma predloži. Nikakršen nadaljnji poziv sodišča ni bil potreben in nikakršno pritožničino odlašanje ali čakanje na narok ni opravičljivo. Pritožnica je bila dolžna spoštovati že izdani sklep z dne 23. 11. 2021. Ne samo, da tega ni storila, s svojimi izjavami je pri sodišču prve stopnje ustvarjala vtis, da se je dokazovanju svoje lastninske pravice v tem postopku odrekla in jo bo dokazovala v pravdnem postopku.

14.Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

15.Tudi predlagateljičino sklicevanje na naravo postopkov za vzpostavitev etažne lastnine ne more biti uspešno. Prvič zato, ker je v teh postopkih poudarjeno načelo pospešitve postopka (2. člen ZVEtL-1), drugič pa zato, ker odločbe izdane v teh postopkih ne postanejo materialnopravno pravnomočne, zaradi česar končna odločitev za udeležence ne pomeni izgube pravice (35. člen ZVEtL-1). Obe izpostavljeni okoliščini utemeljujeta prej za pritožnika strožjo kot blažjo razlago pojma krivde iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

16.Predlagateljica torej ni izkazala, da pritožbi priloženih dokazov in spremljajočih navedb brez svoje krivde ni mogla predložiti oziroma navesti do izdaje odločbe, s katero je bil končan postopek na prvi stopnji. Ti dokazi in navedbe so zato prepozni in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

Glede lastninske pravice predlagateljice na posameznem delu z ID znakom 0000-40-38

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predlagateljica pred sodiščem prve stopnje ni verjetno izkazala svoje lastninske pravice na posameznem delu z ID znakom 0000-40-38.

18.Predlagateljica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili prostori, ki predstavljajo posamezni del z ID znakom 0000-40-38, z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana-X z dne 23. 5. 1960 izvzeti iz nacionalizacije v korist B. B., ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo kot njihova lastnica. Predlagateljica glede teh prostorov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice (19. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je pogoje za priposestvovanje pravilno presojalo na podlagi 20. člena ZVEtL-1 in kot enega od pogojev pravilno opredelilo obstoj lastniške posesti, torej posesti, ki temelji na pravnem naslovu. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da predlagateljica priposestvovanja lastninske pravice ni verjetno izkazala.

19.Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na pravila o priposestvovanju, določena v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče namreč odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člen ZVEtL-1). Nobeden od obeh razlogov za odstop od uporabe dokaznih pravil in domnev v konkretnem primeru ni podan.

Glede pravnega položaja posameznega dela z ID znakom 0000-40-39 in lastninske pravice predlagateljice na njem

20.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je del z ID znakom 0000-40-39 opredelilo kot splošni skupni del stavbe.

21.Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem delom ugotovilo, da je v času prvega vpisa stavbe v kataster stavb in pred tem skupaj z delom z ID znakom 0000-40-11 predstavljal enotni prostor - stopnišče s hodnikom. Predelna stena, ki sedaj ločuje oba dela, je bila najverjetneje postavljena šele po letu 2003. Pritožnica tem ugotovitvam ne nasprotuje, prav tako ne nasprotuje določitvi dela z ID znakom 0000-40-11 kot splošnega skupnega dela stavbe. Čim je tako, pa so vse pritožbene navedbe glede pravnega položaja posameznega dela z ID znakom 0000-40-39 neutemeljene. Sporni prostor je bil v preteklosti del stopnišča s hodnikom kot splošnega skupnega dela stavbe, pritožnica pa ni izkazala pravnega naslova za spremembo njegovega pravnega položaja v posebni del v njeni lasti. Zgolj z dejansko uporabo do takšne spremembe ni prišlo, prav tako ne s postavitvijo predelne stene.

22.Tudi pritožbene navedbe, da je bil ta del nacionaliziran, ne morejo biti uspešne. Prostor je predstavljal del stopnišča kot splošnega skupnega dela stavbe, vsem trem iz nacionalizacije izvzetim stanovanjem pa je pripadala tudi trajna pravica uporabe skupnih delov stavbe, ki služijo stavbi kot celoti ali njenemu posameznemu delu v smislu 5. člena Zakona o lastnini na delih stavb. To pa je bilo tudi (takrat enotno) stopnišče s hodnikom.

23.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. 0000, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o.

2Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 68/2014 z dne 9. 10. 2014, II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015, II Ips 164/2016 z dne 22. 6. 2017, II Ips 264/2018 z dne 28. 3. 2019 in II Ips 13/2024 z dne 3. 7. 2024.

3Izjema velja za nova dejstva in nove dokaze, ki so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1. Ti so vselej dopustni (34. člen ZNP-1).

4Npr. poziv predlagateljici, da, potem ko ni predložila listin o pridobitvi lastninske pravice na stanovanju A. A., na skici označi lokacijo tega stanovanja; poziv predlagateljici k predložitvi fotografij, da ne bo potreben ponovni ogled; naloga izvedencu, da v elaboratu za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin stanovanje A. A. oddeli od preostalega dela poslovnega prostora; izdaja sklepa o primernosti izdelanega elaborata in njegovem evidentiranju v kataster.

5V tej okoliščini se obravnavana zadev razlikuje od zadeve Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 539/2019, na katero se sklicuje pritožnica.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 24 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 2, 18, 19, 20, 29, 29/1 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 6, 6/1, 6/2, 34, 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 301, 302, 321, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8 Zakon o lastnini na delih stavb (1959) - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.