Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožba proti eventualnemu sosporniku je vložena pogojno.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i .
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče zavrnilo podrejeni (eventualni) tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer, da je drugotoženka dolžna povrniti tožeči stranki 202.116,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je podrobneje razvidno iz izreka prvostopne sodbe.
Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.
Drugotoženka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Dejstvo je, da je tožeča stranka s tožbo z dne 15.07.2005 tožbeni zahtevek proti drugotoženki, zaradi vrnitve
202.116,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih določenih zneskov, postavila kot podredni tožbeni zahtevek, ker je v tožbi izrecno zapisala: "V kolikor ne bi bilo ugodeno primarnemu zahtevku, pa tožeča stranka predlaga, da sodišče ugodi podrejenemu zahtevku." Primarni zahtevek pa je bil postavljen proti prvotoženki, pri čemer je tožeča stranka tako proti prvotoženki kot drugotoženki uveljavljala isti zahtevek. Tak zahtevek tožeče stranke je procesnopravno potrebno obravnavati kot podrejeno (eventualno) sosporništvo. Po določbi prvega odstavka 192. člena ZPP namreč lahko tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Tožba proti eventualnemu sosporniku je torej vložena pogojno. To pa pomeni, da sodišče presoja utemeljenost zahtevka proti podrejenemu (naslednjemu) tožencu le, če je pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvemu tožencu.
V danem primeru pa temu ni tako, ker je prvostopno sodišče s pravnomočno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti prvotoženki. Tako pa se pokaže, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo prvega odstavka 192. člena ZPP, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tako kršitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo po pritožbi uveljavljano relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (354. člen ZPP).
Tožeča stranka kljub dejstvu, da je s pritožbo uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker le-teh glede na rešitev zadeve ni mogoče naprtiti nobeni od toženk, pri čemer tožeča stranka z izdajo izpodbijane sodbe tudi ni imela nobenih stroškov, katerih ni dolžna plačati že prvotoženka na podlagi zamudne sodbe.