22. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 9. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 336/2004 z dne 2. 12. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 186/2004 z dne 14. 10. 2004 in s sklepom istega sodišča št. Kpd 375/2004 z dne 9. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom v postopku izročitve pritožnika Republiki Bolgariji zaradi suma storitve več kaznivih dejanj na podlagi prvega in drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) odredil začasen pripor. Zunajobravnavni senat je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo zahtevi pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da je bila s sklepom preiskovalnega sodnika prekršena določba prvega odstavka 521. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP, št. 22/94 – v nadaljevanju EKI). V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 19., 20., 21., 22., 27., 28., 29., 32. in 34. člena Ustave. Pri izdaji sklepov Okrožnega sodišča v Murski Soboti naj ne bi bilo uporabljeno pravilno materialno pravo, to je 16. člen EKI, temveč se je sodišče sklicevalo na določbe ZKP. Prav tako naj bi sodišči po mnenju pritožnika zmotno uporabili materialno pravo, ker sta pripor odredili na podlagi prvega in drugega odstavka 525. člena ZKP. Pri pritožniku naj ne bi bil podan priporni razlog begosumnosti, saj še nikoli ni bil kaznovan, prav tako zanika storitev očitanega kaznivega dejanja. Za begosumnost naj ne bi obstajali nobeni dokazi. Zaradi navedenega je pritožnik mnenja, da ni bilo nobene potrebe za pripor, saj ne obstajajo nobeni priporni razlogi. Poseg v osebnostne pravice naj bi bil podan s tem, ker bi morala biti zahteva za izročitev posredovana Sloveniji v 18 dneh, sicer bi bilo treba pripor odpraviti. Pritožniku naj ne bi bilo omogočeno podati svojega zagovora v materinem jeziku, saj je v postopku sodeloval tolmač za italijanski jezik.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Kpd 375/2004.

4.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času vložitve ustavne pritožbe že potekla. Pritožnik je bil izročen pristojnim organom Republike Bolgarije. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v tem primeru ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor je torej mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

6.Zoper pritožnika je bil v ekstradicijskem postopku odrejen začasen pripor, ki je urejen v določbah 16. člena EKI. Poleg prošnje tujega organa morajo biti za odreditev pripora izpolnjeni tudi pogoji, ki jih določata Ustava in ZKP.

7.Ustavno sodišče je v svojih odločbah in sklepih, s katerimi je odločalo o ustavnih pritožbah, do zdaj že večkrat opredelilo merila, po katerih so sodišča dolžna presojati obstoj utemeljenega suma in pripornega razloga begosumnosti, da zadostijo zahtevam Ustave in zakona. Ustavno sodišče se v celoti sklicuje na merila, opredeljena v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186).

8.Glede na tako opredeljena merila presoje Ustavno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanimi odločbami očitno ni bil kršen prvi odstavek 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pritožnikove ustavne pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb je razvidno, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat v sklepih ter Vrhovno sodišče v sodbi ugotovili, da obstoji ustrezna prošnja tujega organa, iz katere izhaja utemeljen sum, navedli in obrazložili pa so tudi konkretne okoliščine, iz katerih so sklepali na obstoj pripornega razloga begosumnosti. Vrhovno sodišče je sicer v sodbi ugotovilo kršitev prvega odstavka 521. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 16. člena EKI, ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določb EKI glede trajanja pripora, vendar pa je hkrati ugotovilo, da je preiskovalni sodnik izpodbijani sklep spremenil, tako da je odločil, da začasni pripor traja do štirideset dni in da je v tem času država prosilka dolžna podati prošnjo za izročitev, kar je Republika Bolgarija tudi storila. Po določbi četrtega odstavka 16. člena EKI v nobenem primeru ne sme preteči več kot štirideset dni od dneva odreditve pripora. Po mnenju Vrhovnega sodišča je treba navedeno določbo razlagati tako, da postavlja zgornjo, še dopustno mejo trajanja začasnega pripora, medtem ko prepušča presoji pristojnega organa zaprošene države, ali bo pripor odpravil že s pretekom osemnajstih dni ali pa bo določil daljši rok. Glede na to, da je Republika Slovenija od države prosilke prejela zahtevo za izročitev in ustrezne dokumente znotraj štiridesetdnevnega roka, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za izpustitev pritožnika. Takšno stališče sodišča je obrazloženo in utemeljeno na določbah EKI in po oceni Ustavnega sodišča prav tako ne pomeni kršitve prvega odstavka 19. člena Ustave.

9.Po določbi tretjega odstavka 19. člena Ustave ter prve in tretje alineje 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena tudi pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pritožniku naj bi bili navedeni pravici kršeni, ker mu ni bilo omogočeno, da bi podal zagovor v materinem jeziku, temveč je v postopku sodeloval tolmač za italijanski jezik. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da pritožnik na glavni obravnavi ni zahteval tolmača. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil pritožnik poučen o pravici do prevajanja, vendar se je strinjal, da prevaja tolmač za italijanski jezik, saj ta jezik pritožnik dobro obvlada oziroma ga razume. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravic iz tretjega odstavka 19. člena Ustave ter prve in tretje alineje 29. člena Ustave.

10.Pritožnik očitkov, da so mu bile kršene pravice iz 21., 27., 28., 32. in 34. člena Ustave, ni utemeljil, zato Ustavno sodišče morebitnih kršitev ni moglo preizkusiti.

11.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer