Jedro

Vloga, v kateri je tožnik postavil zahtevek za plačilo za varnost in zdravje pri delu, ni pa ji priložil vseh zahtevanih dokazil, predstavlja nepopolno vlogo v smislu 66. člena ZUP, ki jo je ob smiselni uporabi pravil ZUP po pozivu organa (tudi po poteku roka za vložitev vloge) mogoče dopolniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo so bili zavrnjeni zahtevki tožnika za plačila iz naslova Nitratne direktive za živinorejsko proizvodnjo, zdravstvenega varstva kmetijskih rastlin ter varnosti in zdravja pri delu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja pojasnjuje, da je tožnik 5. 5. 2005 vložil vlogo za uveljavljanje plačil za izvajanje EU standardov za leto 2005. Z administrativno kontrolo je bilo ugotovljeno, da obtežba z živino na kmetijskem gospodarstvu tožnika ni skladna z obtežbo, določeno v točki A poglavja 9.3.4 Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (Uradni list RS, št. 116/2004 in 45/2006; v nadaljevanju: Program PRP). Pri obdelavi vloge za ukrepe podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik uveljavlja plačilo za standard varnost in zdravje pri delu, vendar nobeden od delavcev nima opravljenega splošnega tečaja. Zato je bilo treba zahtevke v skladu z določbami Uredbe o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 za leto 2005 (Uradni list RS, št. 10/2005, 21/2005, 48/2005; v nadaljevanju: Uredba PRP) kot neutemeljene zavrniti. Z odločbo št. ... z dne 11. 1. 2008 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije pritožbo tožnika, vloženo zoper izpodbijano odločbo, zavrnilo. Iz njene obrazložitve je razvidno, da morajo vlagatelji vlog, ki uveljavljajo plačila za ukrepe iz Uredbe PRP, po prvem odstavku 33. člena Uredbe PRP kmetovati v skladu z načeli dobre kmetijske prakse iz 3. člena Uredbe PRP, razen pri ukrepu tehnična pomoč iz 31. člena Uredbe PRP. Program PRP v poglavju 9.2.1.1 z naslovom „Dobra kmetijska praksa pri gnojenju“ med drugim določa, da število GVŽ na 1 ha kmetijskih zemljišč v uporabi ne sme preseči 2,5 GVŽ ali 2 GVŽ pri prašičih ali 2 GVŽ pri perutnini ali 2 GVŽ v primeru mešane reje (reja se smatra za mešano, če se na kmetijskem gospodarstvu redi najmanj 2 GVŽ prašičev ali 2 GVŽ perutnine ali 2 GVŽ prašičev in perutnine). Če je obtežba presežena in posledično količine živinskih gnojil povečane, mora kmetijsko gospodarstvo zagotoviti, da presežke teh gnojil, ki jih ne more porabiti na samem kmetijskem gospodarstvu, odda s pogodbo drugim lastnikom kmetijskih zemljišč, jih predela in jih v različnih oblikah proda na trgu ali jih odstrani na drug način, skladno s predpisi o ravnanju z odpadki. V skladu z Uredbo o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uradni list RS, št. 84/2005) na območju Republike Slovenije letni vnos dušika v tla pri gnojenju zemljišč, na katerih je vnos živinskih gnojil, komposta ali blata dovoljen, ne sme presegati 170 kg/ha. Tožnik je v zbirni vlogi za leto 2005 na obrazcu „B – Osnovni podatki o kmetijskem gospodarstvu za leto 2005 – stalež živali“ navedel, da na kmetijskem gospodarstvu goji 40,8 GVŽ govedi, 4,14 GVŽ prašičev, na obrazcu „C - Prijava zemljišč v uporabi za leto 2005“ pa je navedel, da je imel v letu 2005 16,46 ha kmetijskih zemljišč v uporabi. Vlogi je tožnik priložil še obrazec „B1 - Oddaja/nabava živilskih gnojil za leto 2005“, v katerem je navedel, da je oddal 60 m3 govejega gnoja ter 25 m3 goveje gnojnice. Po ugotovitvi pritožbenega organa znaša maksimalna dovoljena obtežba z živino na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu 32,9 GVŽ. Ker je tožnik po izračunu pritožbenega organa oddal za 5,1 GVŽ živinskih gnojil, je obtežba na njegovem kmetijskem gospodarstvu znašala 39,8 GVŽ, kar pomeni, da je bila dovoljena obtežba presežena. Pritožbeni organ je izračunal tudi obtežbo z dušikom in ugotovil, da je bilo na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu po Uredbi o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla na kmetijskem gospodarstvu tožnika proizvedenih 3.187,2 kg dušika, oddanega pa je bilo 355 kg gnojila. Tožnik je tako na svojem kmetijskem gospodarstvu v tla vnesel 2.832,2 kg dušika, kar glede na 16,46 ha kmetijskih zemljišč v uporabi pomeni, da znaša vnos dušika v tla 172,065 kg/ha. Iz navedenega izhaja, da je tožnik na svojem kmetijskem gospodarstvu presegel tudi dovoljeno obtežbo z dušikom. Po desetem odstavku 34. člena Uredbe PRP so morali upravičenci, ki so uveljavljali plačila za izvajanje EU standarda varnost in zdravje pri delu, prvostopnemu organu najpozneje do 31. 5. 2005 skupaj z drugimi izpolnjenimi obrazci posredovati tudi obrazec „K6 – Člani kmetijskega gospodarstva, za katere nosilec kmetijskega gospodarstva uveljavlja plačila za ukrep podpora izvajanju EU standardu na kmetijskih gospodarstvih za leto 2005 – varnost in zdravje pri delu“ ter sledeče priloge: fotokopijo izjave o varnosti s podatki o strokovnem delavcu in organu s številko dovoljenja za delo ali fotokopijo izjave o varnosti, fotokopijo potrdila o opravljenem strokovnem izpitu iz varnosti in zdravja pri delu s številko spričevala, fotokopijo potrdila o usposobljenosti za varno in zdravo delo za vsakega delavca, fotokopijo potrdila službe medicine dela o zdravstveni sposobnosti za opravljanje kmetijske dejavnosti za vsakega delavca ter fotokopijo potrdila Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije o vključenosti v obvezno zdravstveno zavarovanje za vsakega delavca. Kot poudarja ministrstvo, predstavlja rok 31. 5. 2005 materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo stranka izgubi možnost uveljavljanja plačil. Zato prvostopnemu organu ni bilo treba pozivati tožnika k dopolnitvi vloge, to je k posredovanju manjkajočih prilog iz desetega odstavka 34. člena Uredbe PRP. Po mnenju ministrstva je bilo treba zato zahtevke tožnika zavrniti.

V tožbi tožnik izpodbijani odločbi nasprotuje in poudarja, da je prišlo pri vnosu podatkov o staležu živali na dan 1. 4. 2005 iz zbirne vloge v računalniško aplikacijo do težav in s tem posledično do nepravilnosti, zaradi česar je bilo pri vnosu napačno zabeleženo, da tožnik na kmetijskem gospodarstvu redi 30 prašičev pitancev teže od 50 do 80 kg. Kot navaja, so bili v tistem času na kmetijskem gospodarstvu, ki se ukvarja s prirejo mleka, v reji zgolj trije prašiči. Po mnenju tožnika bi moral zato pritožbeni organ pri odločanju o pritožbi pridobiti pravilne podatke iz uradne evidence (registra živali) o staležu živali na kmetijskem gospodarstvu. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopni organ tožniku utemeljeno zavrnil zahtevke za izvajanje EU standardov Nitratna direktiva na kmetijskem gospodarstvu z živinorejsko proizvodnjo, zdravstveno varstvo kmetijskih rastlin ter varnost in zdravje pri delu, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi Uredbe PRP z obrazložitvijo, da je na kmetijskem gospodarstvu tožnika presežena dovoljena obtežba z živino in da za nobenega od delavcev, za katere je tožnik uveljavljal plačila za varnost in zdravje pri delu, vlogi ni bilo priloženih dokazil o izpolnjevanju pogojev po desetem odstavku 34. člena Uredbe PRP.

V pritožbi je tožnik zatrjeval, da bi ga moral prvostopni organ pozvati na dopolnitev vloge, kolikor je bil mnenja, da le-tej ni priložil vseh potrebnih prilog, pritožbi pa je tudi priložil potrdilo o opravljenem usposabljanju iz varnosti in zdravja pri delu za delavko A.A. ter obrazec B1 o oddaji živinskih gnojil za leto 2005, ki ga je, kot je navedel, organu posredoval že ob oddaji vloge. Po mnenju pritožbenega organa je bila odločitev o zavrnitvi zahtevkov pravilna, neutemeljeni pa so bili po njegovem mnenju tudi pritožbeni ugovori v zvezi z zahtevo po dopolnjevanju vloge.

V tožbi tožnik pritožbenih ugovorov več ne uveljavlja, pač pa zatrjuje in dokazuje, da je bilo pri izračunu obtežbe z živino in dušikom na kmetijskem gospodarstvu upoštevano napačno število prašičev. Sklicevanje tožnika na to dejstvo predstavlja po ugotovitvi sodišča t.i. tožbeno novoto, tožnik pa v tožbi tudi ne pojasni, zakaj tega dejstva ni uveljavljal že v upravnem postopku. Tožbene novote, glede katerih tožnik ne izkaže, da jih v upravnem postopku ni mogel uveljavljati, pa v postopku pred sodiščem po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1) niso dopustne ter so pravno neupoštevne (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Reševanju upravnih zadev je namreč namenjen upravni postopek pred upravnimi organi in ne upravni spor, v katerem sodišče (primarno) presoja zakonitost odločitev upravnih organov. Zato sodišče navedenega (šele v tožbi zatrjevanega) dejstva pri svoji odločitvi ne bi moglo upoštevati, četudi bi se sicer izkazalo za resnično.

Je pa po presoji sodišča nepravilno stališče pritožbenega organa v obrazložitvi drugostopne odločbe, da prvostopni organ tožnika, ki vlogi ni predložil dokazil iz desetega odstavka 34. člena Uredbe PRP, ni bil dolžan pozvati k dopolnitvi vloge. Tožnikova vloga, v kateri je tožnik postavil zahtevek za plačilo za varnost in zdravje pri delu, ni pa ji predložil vse zahtevanih dokazil, predstavlja namreč nepopolno vlogo v smislu 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP), ki jo je ob smiselni uporabi pravil ZUP po pozivu organa (tudi po poteku roka za vložitev vloge) mogoče dopolniti. Ker pa bi bilo treba tožnikove zahtevke tudi v primeru pravočasne dopolnitve vloge zavrniti iz razloga neizpolnjevanja zahtev dobre kmetijske prakse (3. člen Uredbe PRP), je odločitev organa na prvi stopnji o zavrnitvi zahtevkov tudi po presoji sodišča pravilna.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbenega ugovora pa zaradi že obrazloženega v postopku pred sodiščem ni bilo mogoče upoštevati, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.