Jedro

Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.

Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi z dne 24. 10. 2016 ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep (smiselno pa zoper njegovo I. točko izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče, da ni možno predlagati začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, pri čemer pa niti ne gre za ustaljeno sodno prakso oziroma je ta napačna, saj tožnici krši pravico do enakega varstva njenih pravic (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). Nobenega razumnega razloga ni, da delavec, ki pod razveznim pogojem sklene novo pogodbo o zaposlitvi z učinkovanjem za nazaj, ne bi mogel zahtevati začasnega sodnega varstva. Za takšno stališče ni podlage. Stranka lahko predlaga vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Sprejeta odločitev je očitno napačna in arbitrarna, na diskriminatoren način je določeni skupini delavcev odvzeta pravica do začasnega sodnega varstva. Gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Če tudi pritožbeno sodišče zastopa takšno stališče, ga mora spremeniti. Iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 5. 1. 2017 izhaja, da je terjatev verjetno izkazana. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnici s 1. 10. 2016, ko je pričela veljati nova pogodba o zaposlitvi, prenehala veljati odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je 7. 10. 2016 Inšpektoratu RS za delo predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, torej še preden je prejela ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Izpodbijani sklep pa o tem, kdaj je tožnica to predlagala inšpektorju za delo, nima razlogov. V zvezi s tem je tožnica predlagala, da sodišče pozove toženo stranko, da predloži odločbo Inšpektorata RS za delo ali to odločbo pridobi po uradni dolžnosti. Tožnica namreč te odločbe, razen anonimizirane verzije, ni imela pravice pridobiti (dopis ministrstva), čeprav je bila predlagateljica izdane odločbe. Sodišče je namesto izvedbe teh dokazov ugotovilo le, da na podlagi anonimizirane odločbe ni mogoče ugotoviti, da se odločba nanaša tudi na tožnico. S tem ji je onemogočilo varstvo pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da izpodbijanega sklepa zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti, ni podana. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica uveljavlja to kršitev postopka, dejansko očita sodišču prve stopnje nelogičnost oziroma napačno argumentacijo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne predstavlja navedene kršitve postopka, ampak zmotne dejanske zaključke in stališča. 7. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila 19. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 24. 10. 2016), predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodb o zaposlitvi, ki sta ji bili odpovedani ter zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, naložitev toženi stranki, da tožnico obdrži na delu po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi s pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi, pod pretnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bi spoštovala.

8. Tožnica je vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero ji je tožena stranka iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbi o zaposlitvi. Zahtevala je tudi ugotovitev, da je ponujena pogodba o zaposlitvi razvezana (oziroma, da se razveže) in da je prenehala veljati. Posledično je zahtevala tudi vse pravice iz delovnega razmerja po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in spisovno dokumentacijo je relevanten tudi drugi odstavek 215. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. Sodišče prve stopnje je tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 24. 10. 2016 v povezavi s sklepom z dne 2. 12. 2016, s katerim je dejansko le uskladilo izrek sklepa z dne 24. 10. 2016 s tožničinim predlogom za izdajo začasne odredbe (ta drugi sklep je bil izdan po ugovoru tožene stranke zoper sklep z dne 24. 10. 2016), ugodilo tako, da je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti z dne 29. 9. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in tudi učinkovanje nove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici takoj omogočiti opravljanje dela po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (pod pretnjo, da bo toženi stranki izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR, ki se bo izvršila, če ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo), pri čemer naj bi začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

10. Zoper sklep z dne 2. 12. 2016 (s katerim je bil ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo praktično v celoti zavrnjen) se je pritožila tožena stranka. Njeni pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 1074/2016 z dne 5. 1. 2017 ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Zavzelo je stališče, da je možno z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju praviloma ni več mogoče, razen v primerih in pod pogoji, ki jih urejata 113. člen ZDR-1 oziroma drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ob neupoštevanju drugega odstavka 215. člena ZDR-1 ni mogoče. Tožnica je v spis vložila anonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, iz katere izhaja, da je inšpektor za delo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev zaradi rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani tožene stranke z dne 29. 9. 2016 zadržal do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršljive arbitražne odločitve, oziroma če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Zato je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. 11. ZDR-1 ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev), enako pa velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

12. Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo šele 28. 10. 2016 (torej po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 24. 10. 2016), ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.

13. Izdaja odločbe inšpektorja za delo z dne 28. 10. 2016 torej ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v pritožbi navaja, da neanonimiziranega izvoda te odločbe ni mogla pridobiti, sodišču pa je predlagala, da to odločbo pridobi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP) ali toženi stranki, da jo predloži (prvi odstavek 227. člena ZPP). Sodišče prve stopnje teh dokaznih predlogov ni upoštevalo, zato tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da ji je bilo posledično onemogočeno varstvo njenih pravic. Če se odločba nanaša tudi nanjo, potem bi po stališču pritožbenega sodišča obstajali pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1, v posledici katerih bi bilo s predlagano začasno odredbo možno zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (ob predpostavki, da bi bili za takšno začasno odredbo izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ).

14. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pridobi navedeno odločbo. Če bo ugotovilo, da velja tudi za tožnico, naj presodi, ali so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se je do verjetnega obstoja teh pogojev opredelilo že v prvotnem razveljavitvenem sklepu, kar predvsem naj sodišče prve stopnje upošteva tudi pri odločitvi v ponovljenem postopku.

15. Ker je bila pritožba tožnice utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem naj upošteva gornja stališča in napotila ter ponovno odloči o ugovoru tožene stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 24. 10. 2016. 16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.