Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki ga je občina oz. njene pravne prednice sklenila za občane, torej v njihovem imenu in za njihov račun - s pravnimi predniki. Gre za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je sam prispeval, Občina Straža pa v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije. Tožnik namreč zahteva sodno varstvo, ker mu je toženka le delno priznala zahtevek za vračilo vlaganj v TK omrežje.

Izrek

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu.

Obrazložitev

Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je toženka odločila, da se tožniku iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Straža na njen osebni račun nakaže znesek 177,08 EUR.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, župan Občine Straža pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo z odločbo št. 38101-55/2009-9 z dne 12. 3. 2010, zavrnil. Prvostopna odločba je natančno obrazložila, na podlagi kakšnega kalkulacijskega postopka oziroma pravnih pravil je bil dobljen prisojeni znesek. Na seji Občinskega sveta Občine Straža dne 5. 6. 2008 je bila namreč sprejeta Sprememba Pravilnika o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 63/08). Omenjeni Pravilnik je bil spremenjen na 2. izredni seji Občinskega seja Občine Straža dne 19. 2. 2009 s Pravilnikom o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o spremembi Pravilnika o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Mestne občine Novo mesto z veljavnostjo za Občino Straža (Uradni list RS, št. 17/2009), ki je ponovno spremenil 6. člen osnovnega Pravilnika. V tem novem besedilu 6. člena so bila določena natančna merila za obravnavno zahtevkov vlagateljev glede na njihovo vsebino, določba o višini vračila 1.150,00 EUR pa s sprejemom zadnje verzije Pravilnika ni bila več veljavna. Prvostopni organ je pri odločanju upošteval dokazila, ki jih je tožnik priložil k svoji vlogi in tako skladno z 2. točko 2. odstavka 3. člena Pravilnika določil, da se v primeru, da vsebuje vloga le nekatera potrdila o plačilih oz. jih ne vsebuje, znesek plačil prevrednoti na dan sklenitve pogodbe za prevzem in vključitev glavnega naročniškega telefona.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja; vtožuje prenizko oceno njegovih vlaganj. Po mnenju tožnika naj bi iz izpodbijane odločbe izhajalo, da tožniku po višini dejansko ne pripada nobeno vračilo, saj naj bi imel celo negativno stanje, ker pa mu je tožena stranka priznala bonus 300,00 EUR, naj bi mu pripadalo vračilo v znesku 177,08 EUR. Tožnik se tudi ne strinja z načinom obračuna tožene stranke. Tožena stranka je namreč napačno upoštevala tožnikovo plačilo 100.000 din, ki naj bi ga izvršil šele 11. 5. 1988, torej skoraj dve leti po dejanskem vplačilu. Napačno so tudi odštete obvezne dajatve iz tožnikov vlaganj. Tožnik je prispevek za priključnino in prispevek SIS poravnal sam in to v celoti, kar jasno izhaja iz njegove pogodbe z dne 11. 5. 1988, zato sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in da se mu stroški postopka vrnejo.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da je njena odločitev o oceni tožnikovih vlaganj pravilna.

To sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam organov lokalnih skupnosti, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu z 2. odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po 2. odstavku istega člena pa je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Kaj je upravna zadeva, je določeno v 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). To je takrat, kadar upravni organ odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oz. če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. odstavek 2. člena ZUP).

Po mnenju sodišča ne gre za odločitev s področja upravnega prava.

Vračanje vlaganj v telekomunikacijsko omrežje je uredil Zakon o vračanju v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 58/02 s spremembami, v nadaljevanju ZVVJTO), ki v 2. členu med upravičenci do vračila vlaganj našteva tudi lokalne skupnosti in njihove pravne naslednike, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepale pravni posel s pravnim predniki Telekoma Slovenije in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Lokalna skupnost kot upravičenec iz navedenega člena je v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZVVJTO dolžna sprejeti predpis, s katerim podrobneje določi način sestave seznama fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev.

Navedena določba 6. člena ZVVJTO je torej zavezala lokalno skupnost, tudi Občino Straža, ki je za druge sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka (torej za občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav, ki so postale last A. d.d.), da sprejme predpis, v skladu s katerim bo kot upravičenka iz 2. člena ZVVJTO v nadaljevanju postopka, sredstva, ki jih je prejela od države, vrnila dejanskim končnim upravičencem, torej tistim, ki so v preteklosti dejansko omogočili izgradnjo telekomunikacijskega omrežja.

Navedene določbe kažejo, da v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki ga je občina oz. njene pravne prednice sklenila za občane, torej v njihovem imenu in za njihov račun - s pravnimi predniki A. in B. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je sam prispeval, Občina Straža pa v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije. Tožnik namreč zahteva sodno varstvo, ker mu je toženka le delno priznala zahtevek za vračilo vlaganj v TK omrežje.

Zato izdana odločba v tem primeru ni izraz oblastnega ravnanja Občine Straža, kar bi zaradi varstva javnega interesa izhajalo iz narave stvari, ampak je izraz njene vloge, ko je v postopku vračanja vlaganj nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev - fizičnih oseb (v svojem imenu in za svoj račun pa le, kadar gre za zahtevke iz naslova namenskih sredstev samoprispevka - 4. odstavek 6. člena ZVVJTO).

Da gre za odločanja o tožnikovi pravici iz civilnopravnega (premoženjskega) razmerja, nenazadnje kaže tudi v konkretnem primeru s strani Občine Straža ponujena poravnava, ki je pogodba obligacijskega prava (1052. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 – 40/07, v nadaljevanju OZ). Tudi Občina v odločbi navaja, da ponujena poravnava pomeni akt poslovanja, s katerim organ stopa v civilnopravna razmerja s posamezniki. Pravilnik o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Dolenjske Toplice v 4. členu (Uradni list RS, št. 81/02, 112/03, 91/09 in 17/10) sicer navaja zneske vračila upravičencem glede na kraj, hkrati pa določa, da je osnova za izplačilo predpisana poravnava. Če bi šlo za enostransko oblastveno odločanje, kar je bistvo upravnega akta, izdanega v upravni zadevi (2. odstavek 2. člena ZUS-1), bi se Občina Straža glede vsebine takega akta ne bi smela pogajati, ampak bi odločila o tožnikovi pravici do vračila vlaganj.

Glede na navedeno sodišče izpodbijane odločbe ne šteje za odločbo, izdano v upravni stvari, ampak za akt Občine Straža, s katerim seznanja tožnika, zakaj mu bo iz prejetih sredstev kot končnemu dejanskemu upravičencu izplačala 177,08 EUR. Ker tožnik zahteva plačilo višjega zneska, toženka pa meni, da tožnik do njega ni upravičen, gre za spor s področja civilnega prava, ki ga rešuje sodišče v pravdnem postopku in ne v upravnem sporu. Tako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo že v sklepih opr. št.: U 384/2008 z dne 2. 6. 2010, I U 988/2010 z dne 9. 12. 2010 in I U 946/2010 z dne 31. 3. 2011. Upravno sodišče mora v skladu s 1. odstavkom 19. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – 107/2010, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Ker v konkretnem primeru ne gre za upravni, ampak za civilnopravni spor, ki se rešuje kot pravdna zadeva, se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno. V skladu s 1. odstavkom 23. člena ZPP bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa poslana v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu, saj gre za zahtevek, ki po podatkih spisa ne presega 20.000,00 EUR (1. odstavek 30. člena ZPP).