Jedro

Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 165. člena ZKP, na glavni obravnavi ni dopustno – prebere se zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb, stranke pa lahko za priče postavijo posredna vprašanja. Obsojenec in njegov zagovornik vprašanj nista postavila in sta se na ta način odpovedala pravici, ki v primerih, ko je oškodovanec mlajši od 15 let in je žrtev kaznivega dejanja zoper spolnost, nadomešča pravico do zaslišanja obremenilne priče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je M. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1, mu za dejanji izreklo posamezni kazni tri leta zapora in deset mesecev zapora in nato, ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazni dve leti zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 25. 10. 2010, opr. št. I K 26347/2011, izreklo enotno kazen pet let in devet mesecev zapora in vanjo vštelo čas že prestane kazni. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbo zagovornikov obtoženca je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 1009/2011 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve 22., 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vložnik zatrjuje, da je podana kršitev pravic obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, ker ni mogel uveljavljati pravice do zaslišanja obremenilne priče, to pravico pa zagotavlja tudi 6. člen EKČP. Pravica do izvedbe dokazov v korist obdolženca in pravica do soočenja z obremenjujočo pričo je bistveni element pravice do poštenega sojenja po ustaljeni sodni praksi EKČP in je uzakonjeno tudi v Ustavi v členu 29 v povezavi s členom 22 in 23. Vložnik navaja, da je preiskovalna sodnica pri zaslišanju prič A. A. in V. V. obsojenca (takrat obdolženca) na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZKP odstranila iz sodne dvorane, določba točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP pa predpisuje, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Nadalje vložnik navaja, da se v situaciji, v kateri obdolženec ne more uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njegove izjave. Vložnik nadalje meni, da je preiskovalna sodnica kršila določbo četrtega odstavka 178. člena ZKP, ker obsojencu ni omogočila, da se seznani z dokazom, pridobljenim z zaslišanjem prič (glede zaslišanja V. V.), da do njega zavzame stališče in če tako oceni, predlaga dopolnilno zaslišanje ter postavlja priči vprašanja. Navedbe iz sodbe višjega sodišča, da je sodišče obsojencu po zaslišanju predočilo izpovedbo mladoletne oškodovanke, kar naj bi bilo storjeno v prisotnosti njegovega zagovornika, niso resnične oziroma so zavajujoče. Obsojenec v preiskovalnem postopku sploh še ni imel zagovornika. Prav tako ne drži, da naj bi obsojenec na izpovedbo A. A. ne imel pripomb, saj je, ko mu je bila izpovedba prebrana, pripomnil „da je vse nekam obrnjeno“, vendar sodišče ni razčistilo, kaj je s tem mislil. To pomeni, da so mu bila kršena pravna jamstva, ki jih ima po 29. členu Ustave. Sodišče bi moralo v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Tako bi sodišče moralo razčistiti, kaj je obdolženec mislil s tem, ko je izjavil, „da je vse nekam obrnjeno“. Z zaslišanjem priče V. V. v preiskavi obdolženec ni bil takoj seznanjen, zato je podana kršitev pravic obrambe. Pri uveljavljanju svojih pravic je bil obsojenec omejen, ker ni bil navzoč pri zaslišanju priče M. V. (mame oškodovane V. V.) in ji tako ni mogel postavljati vprašanj, priča pa v kasnejšem teku postopka ni bila več zaslišana. Kršitev materialnega prava je podana po mnenju vložnika, ker prvostopenjsko sodišče dejanje, ko naj bi obsojenec dne 5. 9. 2010 med vožnjo od P. do N. A. A. v avtomobilu otipaval preko oblačil, in sicer prsi in spolovila ter jo spraševal, če mu pokaže prsi, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1, šlo pa bi lahko kvečjemu za storitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1. Nadalje še vložnik zatrjuje, da ni podan pravni standard gotovosti glede tega, da je obsojenec storil dejanja, ki se mu očitajo. Sodišče je namreč v celoti poklonilo vero oškodovankama, pri tem pa pritožbeno sodišče, ko se opredeljuje do pritožbenih navedb, pritožniku očita protispisno navajanje, da oškodovana A. A. nikoli ni potrdila navedb obtožbe glede dogajanja v letu 2008 v njeni sobi. Tega pritožnik ni nikoli zatrjeval oziroma navedel v svoji pritožbi. Protispisne pa so navedbe pritožbenega sodišča v zvezi s tem, da oškodovana A. A. svoji materi ni povedala, kaj se je v njeni sobi dogajalo. Zgrešene so tudi navedbe pritožbenega sodišča, da oškodovanka o dogodku ni govorila. Najbolj sporno pa je, da mati oškodovane A. A. o dogodku ničesar ne ve, čeprav je A. zatrdila, da je o tem govorila. Tudi izpovedba matere V. V. ni v celoti verodostojna. Po mnenju vložnika je več kot očitno, da je sodišče na podlagi napačne ocene dokazov izreklo obsodilno sodbo. Sodišču bi se tudi moralo zastaviti vprašanje prištevnosti obsojenca, saj iz izvedenskega mnenja iz drugega kazenskega spisa, ki pa se časovno pokriva s časom, ko so bila storjena inkriminirana dejanja v tej zadevi, izhaja, da je bila obsojenčeva sposobnost razumeti pomen ravnanja in imeti svoje ravnanje v oblasti v mesecu maju 2010 zmanjšana. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Meni, da zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podana, razlogi sodišča druge stopnje v zvezi s tem so pravilni in niso v nasprotju s podatki spisa. Pri izvedbi glavne obravnave je sodišče ravnalo v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 12. 2012. Na tej glavni obravnavi so bile namreč v soglasju s strankami prebrane izpovedbe prič, med drugim tudi A. A. in V. V., pripomb na izpovedbo prič A. A. in V. V. ni bilo. Obsojencu tudi ni bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič. Ves čas postopka je imel zagovornika in bi tako lahko izkoristil pravico, ki mu je dana v šestem odstavku 331. člena ZKP in pričam postavil posredna vprašanja, vendar te pravice ni izkoristil. V soglasju z obsojencem je bila prebrana tudi izpovedba M. V., nanjo ni imel pripomb, zato zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče je pravilno tudi uporabilo materialno pravo glede pravne opredelitve inkriminiranih ravnanj obsojenca. Nov dokaz, mnenje izvedenke psihiatrične stroke, s katerim zahteva za varstvo zakonitosti izpričuje dvom v pravilnost ugotovljene zmožnosti obsojenca, da je razumel pomen svojega ravnanja oziroma je imel v oblasti svoje ravnanje, je lahko predmet presoje le v obnovi kazenskega postopka, ne pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Zatrjevane kršitve pravic obrambe, ki naj bi bile storjene v teku kazenske preiskave pri zaslišanju oškodovanih V. V. in A. A. niso podane. Po določbi četrtega odstavka 178. člena ZKP obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je žrtev katerega izmed kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, med dejanji, naštetimi v tej zakonski določbi, so tudi vsa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja kazenskega zakonika, torej tudi kaznivo dejanje po 173. členu KZ-1. Preiskovalni sodnik obdolženca na zaslišanje takšnih prič ni dolžan vabiti. Obdolženec je bil o zaslišanju prič obveščen, z vsebino izpovedbe A. A. je bil takoj po njenem zaslišanju tudi seznanjen, vso možnost je tudi imel, da se seznani vsak trenutek teka preiskave z vsebino drugih izvedenih dokazov, to je tudi z izpovedbo V. V. (peti odstavek 128. člena ZKP).

5. Na glavni obravnavi dne 14. 12. 2012 je sodišče v soglasju s strankami prebralo izpovedbi A. A. in V. V., podani v preiskavi, prav tako izpovedbo M. V. Na nobeno od prebranih izpovedb stranke niso podale pripomb, ne takrat in ne kasneje v teku glavne obravnave, obsojenec ali njegov zagovornik nista predlagala, da se oškodovankama postavi kakršnakoli vprašanja, naj se na primer to dopolnilno zaslišanje zvokovno in slikovno posname oziroma nista predlagala karkoli drugega, kar bi lahko omogočilo preizkus verodostojnosti izpovedb oškodovank. Po določbi petega odstavka 331. člena ZKP neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 165. člena ZKP, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju oškodovanih V. V. in A. A. Po določbi šestega odstavka navedenega člena stranke lahko v takšnih primerih postavijo za priče posredna vprašanja. Obsojenec in njegov zagovornik, kot je bilo že navedeno, vprašanj nista postavila in sta se na ta način odpovedala pravici, ki nadomešča v primerih, ko je oškodovanec mlajši od 15 let in je žrtev kaznivega dejanja zoper spolnost, pravico do zaslišanja obremenilne priče. Na opisan način se daje obdolžencu možnost učinkovite obrambe, hkrati pa varuje interes žrtve spolnega delikta, kadar gre za osebo, mlajšo od 15 let. V takšnem procesnem položaju, ko sta se obsojenec in njegov zagovornik na glavni obravnavi dejansko odpovedala uveljavljanju svojih pravic v zvezi z ugotavljanjem verodostojnosti obremenilnih prič, ne moreta uspešno uveljavljati, da so bile te pravice kršene. Prav zaradi odpovedi pravicam obrambe v zvezi z obremenilnima izpovedbama žrtev spolnega napada, sta izpovedbi oškodovank polnovredna dokaza, za katera ne velja, da se sodba nanju ne more opirati izključno ali v odločilni meri. Ta omejitev velja takrat, kadar pravica do obrambe obdolženca do zaslišanja obremenilne priče ni bila omogočena, v tem primeru pa o takšni kršitvi glede na odpoved pravici ni mogoče govoriti. Ne glede na to pa obsodilna sodba temelji tudi na drugih dokazih, s katerimi je sodišče preizkušalo verodostojnost izpovedb oškodovank oziroma, ki so izpovedale o tem, kar sta oškodovanki povedali o dejanju. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevane kršitve določb EKČP in ostale v zvezi s kršitvami pravic obrambe niso podane, podana tudi ni kršitev četrtega odstavka 178. člena ZKP.

6. Zatrjevana kršitve določb materialnega prava, to je napačne pravne opredelitve dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 namesto po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 Vrhovno sodišče ni preizkušalo oziroma ugotavljalo njenega obstoja, saj za to ni podan pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP. Te kršitve vložnik ni uveljavljal v pritožbi niti ne zatrjuje, da je ni mogel uveljavljati, zato se nanjo v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati. Enako velja za uveljavljanje vprašanja prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivih dejanj.

7. Tudi s sklicevanjem na kršitve 17. člena ZKP vložnik ne more uspeti. Sodišče je v tem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer je imela obramba možnost opozarjati na vsa dejanska vprašanja, na katera bi bilo po njenem mnenju potrebno odgovoriti in v zvezi s tem tudi predlagati izvedbo dokazov, vendar takšne aktivnosti ni izkazala.

8. Očitane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bile storjene s protispisnim navajanjem navedb pritožbe oziroma s protispisnim navajanjem pritožbenega sodišča, da oškodovana A. A. svoji materi ni povedala, kaj se je v njeni sobi dogajalo, ne predstavljajo nasprotij glede odločilnih dejstev. Takšna kršitev je podana le takrat, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

9. Vprašanje, katera dejstva šteje sodišče za dokazana ali nedokazana na podlagi izvedbe posameznih dokazov je dejansko vprašanje, ki ga sodišče rešuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Drugačna ocena vložnika glede verodostojnosti izpovedb oškodovank pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da uveljavljane kršitve EKČP, Ustave in določb kazenskega postopka niso podane, da glede uveljavljanih kršitev materialnega prava ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev po petem odstavku 420. člena in da zahteva v navedenem delu (točka 9) uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, o dolžnosti plačila sodne takse pa odločilo v skladu z določilom četrtega odstavka 96. v zvezi z 98.a členom ZKP.