Jedro

Predloženo soglasje vložnice, ki ga je izdal tedanji direktor kot tedaj zakoniti zastopnik tožnice, ne more šteti kot veljavno soglasje iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1, ker je bilo predloženo uradu v postopku, ki se je zaključil (sicer tudi začel in vodil) po začetku stečajnega postopka zoper tožnico.

Sklicevanja toženke, da je urad postopal pravilno, ker naj bi mu ne bilo znano, da je bil nad tožnico začet stečajni postopek, sodišče kot pravno nerelevantnega ne more sprejeti, saj gre za uradne podatke, ki so objavljeni na javno dostopnih spletnih straneh AJPES za objave v postopkih insolventnosti (122. člen ZFPPIPP) in ki jih mora vsak organ upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-14/2010-10 z dne 19. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijano odločbo odločil, da se v register znamk pri znamki št. 201070014 vpiše naslednja sprememba, in sicer prenos pravice imetnika A. d.o.o., ... na novega imetnika B. d.o.o., ..., ... . Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je B. d.o.o. 12. 1. 2016 zahtevala vpis spremembe v register znamk pri znamki št. 201070014, in sicer vpis prenosa pravice. Vložnica je predložila tudi overjeno kopijo soglasja o prenosu pravice z dne 11. 1. 2016 in njeno pojasnilo o spremembi sedeža z dne 11. 1. 2016. Urad je ugotovil, da vpisa prenosa pravice v register ni zahteval tisti, ki je bil ob vložitvi zahteve vpisan kot imetnik. Ker pa so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 108. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), je urad na podlagi prvega in drugega odstavka 107. člena in šestega odstavka 108. člena ZIL-1 odločil o vpisu spremembe.

2. Tožnica v tožbi navaja, da se nad njo vodi stečajni postopek; začet je bil po sklepu o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 2482/2015 dne 1. 9. 2015. Z dnem začetka stečajnega postopka je bila za zakonito zastopnico tožnice določena stečajna upraviteljica A.A., kot izhaja iz navedenega sklepa z dne 1. 9. 2015. Stečajna upraviteljica kot zakonita zastopnica pa ni dala nobenega soglasja za prenos pravice z dne 11. 1. 2016, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tako soglasje bi bilo tudi v nasprotju z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj gre za premoženje tožnice kot stečajnega dolžnika, ki ga je mogoče odtujiti le na podlagi z zakonom določenega postopka prodaje po sklepu sodišča. Tožnica je z dopisom z dne 31. 12. 2015 izrecno zahtevala od družbe B. d.o.o., da preneha z neupravičeno uporabo blagovnih znamk, med drugim tudi št. 201070014. Poziv je bil družbi B. d.o.o. vročen 8. 1. 2016. Tožnica sumi, da gre v predmetni zadevi tudi za sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in poslovne goljufije, za kar bo podala kazensko ovadbo, saj očitno gre za načrtno ravnanje, takoj po uveljavljanju prepovedi uporabe znamk. Izpodbijana odločba je bila izdana po začetku stečajnega postopka nad tožnico, prav tako je bila vloga za vpis spremembe podana po začetku stečajnega postopka. Skladno z določili ZFPPIPP se z dnem začetka stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, v katero gre vse premoženje stečajnega dolžnika. Upniki so lahko poplačani le v okviru stečajnega postopka. Če bi imela družba B. d.o.o. kakršnokoli terjatev do tožnice, bi le to lahko realizirala le s prijavo v stečajno maso. Tudi vpis sprememb v register znamk bi B. d.o.o., kolikor bi bila lastnik znamke št. 201070014, lahko izposlovala le preko stečajnega postopka. Tudi ob morebiti sklenjenem zavezovalnem pravnem poslu ima B. d.o.o. skladno z določili ZFPPIPP le terjatev do tožnice, ki z dnem začetka stečajnega postopka postane denarna terjatev; očitno razpolagalni pravni posel do dneva začetka stečaja ni bil opravljen, glede na obrazložitev odločbe, ki govori o soglasju o prenosu pravice z dne 11. 1. 2016. Edini zakoniti zastopnik tožnice je stečajna upraviteljica ter samo ta lahko od dneva začetka stečajnega postopka poda kakršnokoli soglasje za prenos pravice, slednja pa tega ni podala. Pravna pravila, določena v členih 300 do 312 ZFPPIPP, se skladno z določili 313. člena tega zakona uporabljajo tudi v postopku pred uradom. V dokazne namene se tožnica sklicuje na listine upravnega spisa, sklep o začetku stečajnega postopka z dne 1. 9. 2015 ter poziv tožnice družbi B. d.o.o., vročen 8. 1. 2016. Tožnica meni, da ni bilo zakonske podlage za prenos pravice imetnika pri znamki št. 201070014 ter da glede na določila ZFPPIPP mimo stečajnega postopka ta prenos ni mogel biti zakonito opravljen, soglasja o prenosu pravice pa stečajna upraviteljica kot edina zakonita zastopnica tožnice ni podala. Po mnenju tožnice je izpodbijana odločba nezakonita, saj v nasprotju z zakonskimi določbami za prenos ni bilo potrebnega overjenega soglasja, urad pa bi moral upoštevati začet stečajni postopek ter zahtevo za vpis spremembe v register zavrniti. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevek B. d.o.o. za vpis spremembe prenosa pravice v register znamk pri znamki št. 201070014 zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne uradu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da uradu ob izdaji izpodbijane odločbe ni bilo znano, da je bil nad tožnico začet stečajni postopek in prav tako ne druge okoliščine, ki jih navaja tožnica v tožbi, poleg tega je bilo soglasje za prenos znamke datirano dne 22. 4. 2015, kar je pred uvedbo stečajnega postopka. Glede na to toženka meni, da je izpodbijana odločba zakonita ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi B. d.o.o., ki pa odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožnica v naknadni pripravljalni vlogi odgovarja na odgovor na tožbo toženke, prereka njene navedbe ter vztraja pri vloženi tožbi in tožbenem predlogu.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev urada o vpisu spremembe v registru znamk, in sicer prenosa pravice imetnika A. d.o.o. (tožnice) na novega imetnika B. d.o.o. pri znamki št. 201070014. 8. Urad se v izpodbijani odločbi sklicuje na prvi in drugi odstavek 107. člena ZIL-1 ter četrti in šesti odstavek 108. člena tega zakona. Po prvem odstavku 107. člena ZIL-1 se na zahtevo vložnika v register iz prvega odstavka 105. člena tega zakona (to so registri patentov, znamk, geografskih označb itd.) vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na pravico ali imetnika pravice. Po drugem odstavku 107. člena tega zakona se prenos pravice ali licenca na zahtevo ene od pogodbenih strank vpiše v ustrezni register. Po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 pa mora v primeru, če vloži zahtevo za vpis spremembe kdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, skupaj z zahtevo ali v treh mesecih od vročitve poziva urada predložiti soglasje imetnika pravice za vpis zahtevane spremembe v register ali po svoji izbiri kakšno drugo dokumentacijo, iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis spremembe; če urad dvomi v resničnost navedb v zahtevi za vpis spremembe ali če je predložena dokumentacija v tujem jeziku, lahko zahteva, da vložnik zahteve v treh mesecih od vročitve poziva predloži dodatno dokumentacijo oziroma slovenski prevod predložene dokumentacije. Po šestem odstavku tega člena odloči o vpisu spremembe urad z odločbo.

9. Kot dejanske razloge urad v izpodbijani odločbi navaja, da je vložnica B. d.o.o. dne 12. 1. 2016 pri uradu podala vlogo za prenos imetnika pravice pri prej navedeni znamki ter k vlogi priložila overjeno kopijo soglasja o prenosu pravice z dne 11. 1. 2016. 10. Sodišče ugotavlja, da iz spisne dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je bilo uradu predloženo soglasje za vpis spremembe imetnika blagovnih znamk z dne 22. 4. 2015, s katerim je podjetje A. d.o.o. (tožnica), prodajalec blagovne znamke, registrirane pri uradu, izdalo soglasje za vpis spremembe imetnika blagovne znamke, na podlagi katerega lahko kupec znamk (kot je določeno s Pogodbo o prodaji blagovne znamke) pri organu zahteva vpis spremembe imetnika znamk, kot kupec pa je bila navedena B. Soglasje je podpisal direktor prodajalca (A. d.o.o.) B.B. Soglasje je bilo predloženo v kopiji, s potrdilom Upravne enote Žalec z dne 11. 1 2016, da gre za kopijo originalne listine.

11. Tožnica (ki po podatkih upravnega spisa v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bila (aktivno) udeležena, urad ji je zgolj vročil izpodbijano odločbo, kar vse ni sporno), v tožbi (za katero je aktivno legitimirana tudi na podlagi tretjega odstavka 107. člena ZIL-1) navaja, da je bil zoper njo s sklepom z dne 1. 9. 2015, ki ga tožbi prilaga, začet stečajni postopek. Sodišče ugotavlja, da enako izkazujejo podatki iz (javno dostopnih) spletnih strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti, ki jih upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Po tretjem odstavku 242. člena ZFPPIPP mora (namreč) sodišče sklep o začetku stečajnega postopka objaviti v istem dnevu, v katerem ga je izdalo. O začetku stečajnega postopka sodišče upnike obvesti z oklicem, ki ga mora objaviti hkrati z objavo sklepa o začetku stečajnega postopka (prvi in tretji odstavek 243. člena ZFPPIPP). Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP). Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila zastopnikov stečajnega dolžnika in jih pridobi stečajni upravitelj (prvi in drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP). Po četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP pa velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka tega člena (med drugim sklepa o začetku stečajnega postopka) s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja.

12. Glede na to sodišče pritrjuje tožnici, da je z dnem 1. 9. 2015 njenemu dotedanjemu direktorju B.B. prenehalo pooblastilo za zastopanje in je od tedaj njena zakonita zastopnica stečajna upraviteljica (A.A.). Predloženo soglasje vložnice B. ki ga je izdal 22. 4. 2015 tedanji direktor kot tedaj zakoniti zastopnik tožnice, tako ne more šteti kot veljavno soglasje iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1, ker je bilo predloženo uradu v postopku, ki se je zaključil (sicer tudi začel in vodil) po začetku stečajnega postopka zoper tožnico. Sodišče se s tožnico strinja, da bi v tem postopku veljavno soglasje v smislu četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 namreč lahko podala le sedanja zakonita zastopnica tožnice, tj. stečajna upraviteljica A.A. Sklicevanja toženke, da je urad postopal pravilno, ker naj bi mu ne bilo znano, da je bil nad tožnico začet stečajni postopek, pa sodišče kot pravno nerelevantnega ne more sprejeti, saj gre za uradne podatke, ki so objavljeni na javno dostopnih spletnih straneh AJPES za objave v postopkih insolventnosti (122. člen ZFPPIPP) in ki jih mora vsak organ upoštevati po uradni dolžnosti.

13. Po povedanem je moralo sodišče tožbi ugoditi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava ter je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo uradu v ponovni postopek.

14. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.