Jedro

Ker je tožena stranka pritožbo zoper sodbo vložila izven roka za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP, njenih pritožbenih navedb, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, ni mogoče šteti kot morebitni predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je z njimi tožena stranka prepozna.

Pravna podlaga za plačilo v obravnavani zadevi ni pogodbena, temveč temelji na dejstvu, da je tožena stranka lastnica nepremičnine, v zvezi s katero so nastali stroški, ki jih vtožuje tožeča stranka kot izvajalka gospodarske javne službe. Račun ni pravna podlaga za plačilo.

68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Omenjena določba ne ureja zgolj notranjih razmerij med solastniki oziroma, da bi se določba nanašala le na stroške, ki nastajajo iz naslova skupnih delov in naprav, kot skuša to uveljaviti pritožba, temveč prvenstveno pove, da je za plačilo teh stroškov zavezan solastnik (in ne nemara kakšna druga oseba, npr. najemnik). Nič drugače pa ne more biti, če na nepremičnini obstoji lastninska pravica samo ene osebe, kot je to v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 366,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek v višini 9.974,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 11,48 EUR od 20. 9. 2019 dalje do plačila, zneska v višini 1.187,37 EUR od 20. 10. 2019 dalje do plačila, zneska v višini 1.000,19 EUR od 23. 11. 2019 dalje do plačila, zneska v višini 1.238,51 EUR od 20. 12. 2019 dalje do plačila, zneska 1.044,61 EUR od 23. 1. 2020 dalje do plačila, zneska v višini 1.173,60 EUR od 22. 2. 2020 dalje do plačila, zneska v višini 1.209,26 EUR do 21. 3. 2020 dalje do plačila, zneska v višini 909,27 EUR od 22. 4. 2020 dalje do plačila, zneska v višini 698,29 EUR od 22. 5. 2020 dalje do plačila in zneska v višini 1.501,44 EUR od 20. 6. 2020 dalje do plačila (1. točka izreka) ter ji povrne 1.728,28 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov, ki jih je specificirala na vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je prvotno zahtevala plačilo zneska v višini 12.598,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z vlogo z dne 7. 4. 2021 pa je tožbo delno umaknila in vztrajala na plačilu 9.974,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vloga je bila toženi stranki vročena 16. 4. 2021 po njeni pooblaščenki, kar izhaja iz povratnice v spisu, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka vloge ni prejela v izjavo. Da je tožena stranka vlogo prejela in se o njej tudi izjavila, izhaja iz njene druge pripravljalne vloge (r. št. 13 v spisu), v kateri je umiku nasprotovala, vendar je vlogo v spis vložila po koncu glavne obravnave. Ker je bila vloga, v kateri je tožeča stranka tožbo delno umaknila, toženi stranki vročena 16. 4. 2021, sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo zaključilo 23. 4. 2021, toženi stranki s tem ni bil omogočen zakonski rok 15 dni iz drugega odstavka 188. člena ZPP, v okviru katerega bi lahko nasprotovala umiku. V posledici navedenega bi sodišče prve stopnje moralo meritorno odločiti tudi o tistem delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka umaknila. Vendar če sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (dopolnilna sodba; 325. člen ZPP). Tega pa tožena stranka v danem primeru ni zahtevala, temveč šele sedaj v pritožbi trdi, da je s tem prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ne drži. Navedena procesna kršitev je podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, česar pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Ker je tožena stranka pritožbo zoper sodbo vložila izven roka za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP, njenih pritožbenih navedb, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, zato tudi ni mogoče šteti kot morebitni predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je z njim tožena stranka prepozna. Pritožbene navedbe o kršitvah določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na del zahtevka, ki je bil zajet s tožbo, ki jo je tožeča stranka umaknila, o tem delu pa sodišče prve stopnje ni odločilo, so zato neutemeljene.

6. Neutemeljene so tudi povsem pavšalne pritožbene navedbe o tem, da se sodišče prve stopnje ni specificirano izjavilo o tem, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj pritožnica ni niti navedla, kateri so tisti dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, zaradi česar naj bi bilo po njenem mnenju dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je dokazne predloge sodišče prve stopnje zavrnilo že na glavni obravnavi, tožena stranka pa neizvedbe dokazov ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče, torej na sami glavni obravnavi (286.b člen ZPP). Res je sicer, da se glavne obravnave ni udeležila, a iz razlogov, ki sodijo v njeno sfero odgovornosti (predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z nepristopom na glavno obravnavo dne 23. 4. 2021 je bil namreč pravnomočno zavrnjen).

7. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo neporavnanih računov iz naslova neplačanih komunalnih storitev, in sicer oskrbe s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, omrežnino, plačilo okoljskih dajatev ter plačilo ravnanja z odpadki, kar vse je nastalo v zvezi z nepremičnino na naslovu ..., M., ki v naravi predstavlja poslovni prostor, in sicer športni in wellness center. Tožeča stranka zahteva s tem plačilo za storitve, ki predstavljajo izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe. Tožena stranka je nesporno lastnica navedene nepremičnine, ki pa jo oddaja v najem. Tožeči stranki vtoževanih stroškov najemnik ni plačal. 8. Pritožnica vztraja na stališču, da ni pasivno legitimirana, ker med pravdnima strankama ne obstaja poslovno razmerje, saj se je to končalo še pred začetkom stečajnega postopka za toženo stranko,1 tožeča stranka po 1. 11. 2018 toženi stranki tudi ni več izdajala računov za svoje storitve, poleg tega pa naj tožeča stranka ne bi pojasnila, zakaj bi v odsotnosti pogodbe, kar naenkrat sredi stečajnega postopka, začela s stroški bremeniti lastnika nepremičnine, saj se računi ne nanašajo nanjo, v stečaju opravlja le nujne posle in posle, ki so nujni za uresničitev interesa upnikov za plačilo terjatev, torej dejavnosti na navedenem naslovu ne opravlja več. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Pravna podlaga za plačilo v obravnavani zadevi ni pogodbena, temveč temelji na dejstvu, da je tožena stranka lastnica nepremičnine, v zvezi s katero so nastali stroški, ki jih vtožuje tožeča stranka kot izvajalka gospodarske javne službe, torej temelji na zakonu oziroma zakonskih in podzakonskih predpisih. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da med pravdnima strankama ni poslovnega razmerja in da se računi ne nanašajo nanjo. Račun namreč ni pravna podlaga za plačilo. Tožena stranka se je sicer v postopku na prvi stopnji sklicevala na najemne pogodbe, ki jih je sklenila z najemniki (B4 – B9) za najem nepremičnine, v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški in v katerih je navedeno, da bo za vse tekoče stroške najemnik sklenil pogodbe v svojem imenu in za svoj račun ter kopije poslal najemodajalcu (toženi stranki). Da so bile take pogodbe sklenjene, tožena stranka ne trdi, niti takih pogodb ne predloži. Pri tem iz najemnih pogodbe ne izhaja, da bi bila tožeča stranka pogodbena stranka teh najemnih pogodb, zato je določbe najemnih pogodb niti ne morejo zavezovati. Pravno razmerje med toženo stranko in najemnikom tako ne vpliva na razmerje proti tretjim osebam – izvajalcu storitev gospodarske javne službe. Pri tem pa tudi ne gre za zakonsko obveznost najemnika v razmerju do izvajalca storitev, saj gre za poslovni prostor.2

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na 19. člen ZPSPP, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno izhaja, da je v navedeni določbi opredeljeno zgolj, da v primeru, če v pogodbi ni drugače določeno, mora najemnik plačevati najemnino, ter povrniti vse stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi, zato je za konkretni primer uporabna (med drugim tudi) določba 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev oprlo na 68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Omenjena določba pa ne ureja zgolj notranja razmerja med solastniki oziroma, da bi se določba nanašala le na stroške, ki nastajajo iz naslova skupnih delov in naprav, kot skuša to uveljaviti pritožba, temveč prvenstveno pove, da je za plačilo teh stroškov zavezan solastnik (in ne nemara kakšna druga oseba, npr. najemnik). Nič drugače pa ne more biti, če na nepremičnini obstoji lastninska pravica samo ene osebe, kot je to v obravnavanem primeru.3 Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe (med katere sodi tudi plačilo vtoževanih stroškov vode in smetarine) torej že po zakonu bremeni njene lastnike, ne glede na to, kdo je dejanski uporabnik prostora. Zato pritožba neutemeljeno trdi, da navedena določba SPZ ne daje pravne podlage za plačilo v obravnavani zadevi.

11. Posledično niti ni pravno odločilno, ali je tožena stranka k plačilu zavezana tudi na podlagi sprejetih odlokov Občine Mengeš, na območju katere leži nepremičnina, v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da se na podlagi 149. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) storitve, ki so predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke, opravljajo kot obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Občina Mengeš, na območju katere se nahaja nepremičnina, v zvezi s katero so nastale vtoževane storitve, je to področje uredila z Odlokom o oskrbi s pitno vodo v Občini Mengeš (v nadaljevanju: Odlok 1; A25 in A26), z Odlokom o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Mengeš (v nadaljevanju: Odlok 2; A21) ter z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Mengeš (v nadaljevanju Odlok 3; A20).

12. Skladno z določbo 2. člena Odloka 1 je uporabnik pitne vode vsaka fizična ali pravna oseba, ki ima za svoje potrebe izveden priključek na javni vodovod. Vodovodni priključek je spoj objekta na javno vodovodno omrežje in je sestavni del objekta, priključenega na javni vodovod (6. člen Odloka 1). Dolžnost tožene stranke kot lastnika takega objekta (nepremičnine), katerega del je tudi vodovodni priključek, plačevati oskrbo s pitno vodo izhaja iz 42. člena Odloka 1, v katerem je navedeno, da uporabnik (torej lastnik) plačuje porabljeno vodo na podlagi izstavljenih računov upravljavca. Dejstvo, da računi uporabniku v konkretnem primeru niso bili izstavljeni pa ne pomeni, da njegova obveznost za plačilo ni nastala, saj kot je navedeno izhaja njegova obveznost iz lastništva objekta, za katerega so nastali sporni stroški. Nadalje pritožbeno sodišče opozarja tudi na 44. člena istega odloka iz katerega izhaja, da je vse spremembe naslova, lastništva, posesti ali druge spremembe, ki imajo vpliv na obračun in izdajo računov, izvajalcu dolžan sporočiti uporabnik, česar pa tožena stranka ne trdi, da je storila. Enako izhaja navedena dolžnost iz 2. člena Odloka 2, ki določa kot uporabnika javne kanalizacije vsako fizično ali pravno osebo, ki ima za svoje potrebe izveden priključek na javno kanalizacijsko omrežje, kanalizacijski priključek pa je spoj objekta z javno kanalizacijo, ki je v lasti uporabnika. Dolžnost tožene stranke kot lastnika takega objekta (nepremičnine), katerega del je tudi priključek na javno kanalizacijo, plačevati storitve odvajanja in čiščenja odpadne vode izhaja v nadaljevanju iz 35. člena Odloka 2, v katerem je navedeno, da uporabniki (torej lastniki) plačujejo odvod odpadne vode na podlagi izstavljenih računov upravljavca. Kot že predhodno navedeno, samo dejstvo, da računi uporabniku v konkretnem primeru niso bili izstavljeni ne pomeni, da njegova obveznost za plačilo ni nastala, saj izhaja njegova obveznost iz lastništva objekta, za katerega so nastali sporni stroški. Poleg tega tudi iz 37. člena istega odloka izhaja, da je vse spremembe naslova, lastništva, posesti ali druge spremembe, ki imajo vpliv na obračun in izdajo računov, izvajalcu dolžan sporočiti uporabnik, česar tožena stranka tudi v tem delu ne trdi, da je storila. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sestavljajo ceno storitve javne službe oskrbe s pitno vodo na podlagi 16. in 19. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, tudi omrežnina, vodarina in okoljske dajatve, zato je tožena stranka dolžna plačati tudi slednje, hkrati s plačilom storitev po Odloku 1 in Odloku 2. 13. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je prenehalo poslovno razmerje, na katerem naj bi po njenem stališču temeljila obveznost za plačilo tožeči stranki, so tako neutemeljene, saj temelji obveznost tožene stranke do plačila tožeči stranki na lastništvu nepremičnine v zvezi s katero nastajajo sporni stroški. Na slednje pa nima nobenega vpliva dejstvo, da se je nad toženo stranko pričel stečajni postopek, saj zaradi tega lastništvo tožene stranke na nepremičnini ni prenehalo. Da bi sodišče lahko sledilo ugovorom pritožnice, da nima nobenih obveznosti do tožeče stranke kot izvajalca obvezne gospodarske javne službe, bi morala tožena stranka trditi in dokazati, da je v ustreznih postopkih dosegla ukinitev priključkov na javni vodovod in kanalizacijo, česar pa tožena stranka ni storila.

14. Takšna presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) kot tako zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške ter je hkrati dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), saj za več ni podlage glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (9.974,02 EUR), povečano za 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 366,00 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Nad toženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 16. 4. 2019 začel stečajni postopek. 2 Gre za vtoževanje stroškov, ki so nastali pred 19. 6. 2021, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1E) in je prenehal veljati Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ki pa se še uporablja za pogodbe, sklenjene na njegovi podlagi pred uveljavitvijo tega zakona. 3 Tako tudi VSL sodba I Cpg 109/2016 z dne 4. 4. 2017.