Jedro

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A., d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočila, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom.

Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know- how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na novega delodajalca ter s tem povezanih navedb pravdnih strank, kot tudi, kako je to vplivalo na položaj tožeče stranke na trgu pomorske pilotaže, zato je tudi odločitev o tem, da ni podana kršitev poslovne skrivnosti, preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 500.000,00 EUR z obrestmi od 10. 5. 2020 do plačila in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 4.812,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo sodne takse.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec kršil zakonsko prepoved konkurenčne dejavnosti. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s A. d. o. o. je toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno zavezo, da ne sme sprejeti drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi novi delodajalec še ni bil javno podjetje. Toženec je odpovedal pogodbo o zaposlitvi skupaj s še šestimi zaposlenimi. Gre za večino pomorskih pilotov tožeče stranke, ki so sočasno sklenili pogodbe o zaposlitvi s konkurenčno družbo. Sedem delavcev ji je odpovedi pogodb o zaposlitvi vročilo 10. 3. 2020, kar glede na 60-dnevni odpovedni rok sovpada z začetkom izvajanja pomorske (tovorne) pilotaže kot gospodarske javne službe s strani novega delodajalca. Šlo je za koordinirana in ciljna ravnanja pomorskih pilotov ter za kršitev konkurenčne prepovedi z namenom škoditi poslovnim interesom tožeče stranke. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem je bila odločilna, saj je A. d. o. o. z Vlado RS oziroma resornim ministrstvom sklenil pogodbo o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže z dne 30. 3. 2020 in s tem po začetku uporabe Uredbe o pomorski pilotaži pridobil izključno pravico opravljanja te dejavnosti v B. tovornem pristanišču. Z Uredbo o pomorski pilotaži je kot pogoj za začetek izvajanja te dejavnosti kot gospodarske javne službe določeno minimalno število pilotov. V pogodbi o izvajanju pomorske pilotaže je navedeno, da je bila A. d. o. o. dolžna izkazati in je tudi izkazala izpolnjevanje pogoja kadrovske usposobljenosti oziroma razpolaganje s predpisanim številom usposobljenega kadra. Toženec, ki je 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem in nato 10. 3. 2020 vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, je na sestanku 3. 3. 2020 izjavil, da se ne namerava zaposliti v javnem podjetju. Direktor A. d. o. o. je v pisni izjavi z dne 25. 3. 2020 navedel, da ima to podjetje podpisane pogodbe o zaposlitvi s šestimi piloti, ki so pri tožeči stranki že podali pisne odpovedi. Navedeno potrjuje toženčevo nelojalnost tožeči stranki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi med tožencem in A. d. o. o. v času njene sklenitve še ni veljala. V zvezi s kršitvijo konkurenčne klavzule poudarja, da se je dejavnost pomorske pilotaže do začetka uporabe Uredbe o pomorski pilotaži izvajala kot tržna dejavnost. Na dan 10. 5. 2020, ko je toženec pričel opravljati delo za drugega delodajalca, se je dejavnost pomorske pilotaže izvajala še v tržnih razmerah. Uredba o pomorski pilotaži se je pričela uporabljati 11. 5. 2020, toženec pa je pri novem delodajalcu začel opravljati delo že 10. 5. 2020, ko še ni bilo ovire za poslovanje tožeče stranke v B. tovornem pristanišču. Uredba o pilotaži se v smislu gospodarske javne službe tudi sicer nanaša zgolj na območje B. tovornega pristanišča in velja samo za uporabnike tovornega pristanišča. Opravljanje gospodarske javne službe in izključne pravice se ne nanašajo na druge dele B. pristanišča, to je na njegov potniški terminal in na pilotiranje potniških ladij. Slednje uredba uvršča med dejavnosti, ki se izvajajo pod tržnimi pogoji. Vse pilotaže potniških ladij od 10. 5. 2020 je izvedel toženčev novi delodajalec, saj tožeča stranka za pilotiranje teh ladij ni prejela naročila in jih zato ni mogla izvesti, čeprav je tudi po 9. 5. 2020 ponujala storitve pilotaže. Kljub nekaterim drugačnim stališčem pravne teorije meni, da 40. člen ZDR-1 ne določa, da mora biti za obstoj kršitve konkurenčne klavzule podano sočasno ponujanje storitev dveh konkurenčnih podjetij. ZDR-1 ta pogoj določa pri konkurenčni prepovedi, ne pa pri konkurenčni klavzuli. A. d. o. o. je dejavnost pomorske pilotaže pričela izvajati izključno s strokovnim kadrom, ki ga je usposobila tožeča stranka in z znanjem, ki so ji ga posredovali bivši delavci tožeče stranke. Uredba o pomorski pilotaži kot podzakonski akt ni posegla v veljavna pogodbena razmerja. Brez zaposlitve toženca in šestih pomorskih pilotov A. d. o. o. ne bi mogla 30. 3. 2020 skleniti pogodbe z Vlado RS in z dnem pričetka uporabe Uredbe pridobiti izključne pravice za opravljanje dejavnosti pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču. Toženec je s kršitvijo pogodbenih določil o prepovedi konkurence novemu delodajalcu A. d. o. o. omogočil opravljanje iste dejavnosti, kot jo je pred tem dlje časa opravljala tožeča stranka. Nasprotuje stališču sodišča o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. Ker je izvajala pomorsko pilotažo v B. tovornem pristanišču kot tržno dejavnost, je z dogovorom o konkurenčni klavzuli legitimno varovala svoje poslovne interese. Toženec je pri svojem delu in v zvezi z njim pridobil specifična tehnična, proizvodna (storitvena) in poslovna znanja in zveze oziroma „know-how“, ki jih je bila tožnica upravičena zaščititi. Ta specifična znanja in veščine, ki so potrebna za izvajanje dela pilota v B. pristanišču, in ki jih je tožnica določila kot poslovno skrivnost, niso so bila splošno znana niti lahko dosegljiva nobeni osebi, ki ni bila zaposlena pri tožnici (dokazano teh znanj ni imel nihče drug), nesporno so imela tržno vrednost, saj je tožnica zlasti na tej podlagi ohranjala svoj tržni delež. Podjetje A. d. o. o. brez tega know-how-a, ki ga je pridobil z zaposlitvijo delavcev tožnice, ne bi izpolnil pogojev iz uredbe. Zmoten je zato zaključek sodišča, da tožnica ni zatrjevala konkretnih podatkov ter da noben podatek, ki bi ga toženec lahko prenesel novemu delodajalcu ne bi vplival na položaj na trgu, kot tudi zaključek, da toženec ni izdajal poslovnih skrivnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka je od toženca zahtevala plačilo 500.000,00 EUR zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, konkurenčne klavzule in poslovne skrivnosti, ker je že v času zaposlitve pri tožnici sklenil pogodbo o zaposlitvi za pilota (pilotiranje ladij) pri konkurenčni družbi in ker po prenehanju zaposlitve pri tožnici opravlja to isto delo, kot ga je opravljal pri njej. Plačilo zahteva kot pogodbeno kazen, podredno kot pavšalno odškodnino in še podredno kot odškodnino zaradi nastale škode. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec v času delovnega razmerja ni sklepal poslov, ki bi bili konkurenčni dejavnosti tožeče stranke, od 10. 5. 2020 pa ni mogel kršiti konkurenčne klavzule, ker tožeča stranka ni več smela opravljati pomorske pilotaže B. tovornega prometa. Ugotovilo je tudi, da toženec ni izdajal poslovnih skrivnosti, ker noben podatek o dejavnosti pomorske pilotaže, ki bi ga toženec lahko prenesel novemu delodajalcu, na položaj tožeče stranke na trgu pomorske pilotaže ne bi vplival zaradi monopola nove družbe. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, pa ne gre za poslovno skrivnost. 7. Prvi odstavek 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Stranki sta v VI. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2019 konkretizirali zakonsko konkurenčno prepoved tako, da med trajanjem delovnega razmerja toženec ne sme brez pisnega soglasja tožeče stranke za svoj ali tuj račun sprejeti drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Tožeča stranka se je v sodnem postopku sklicevala na pogodbeno opredelitev konkurenčne prepovedi in navajala, da je toženec ravnal v nasprotju z njeno vsebino. Glede na navedeno bi moralo sodišče dejansko podlago zahtevka presoditi po navedenem pogodbenem določilu, česar ni storilo.

8. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je toženec dogovarjal in nato 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi s A. d. o. o. za delo pomorskega pilota. Čeprav sodišče dokaznega predloga tožeče stranke za predložitev te pogodbe ni izvedlo, kot pravilno opozarja pritožba, ter s tem v zvezi uveljavlja postopkovno kršitev, je zaključilo, da je po pogodbi o zaposlitvi toženec opravljal dela in naloge pomorskega pilota le na območju B. tovornega pristanišča. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza sicer ni absolutna, sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev upravičena ter ustrezno obrazložena. Tožeča stranka je s tem dokazom želela dokazovati pravno pomembna dejstva (t. j. da je tožnikovo delo pri novem delodajalcu po obsegu, vsebini in območju enako, kot pri tožeči stranki, in da pri novemu delodajalcu uporablja specifična znanja, ki jih je lahko pridobil le pri njej). Tožeča stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da je opravljala pomorsko pilotažo (slednja pa ne zajema zgolj tovornega prometa), v B. pristanišču in ostalih delih teritorialnega morja RS, ter da piloti, ki so vpisani v register pilotov, lahko izvajajo pilotiranje tako v B. pristanišču, kot v drugih delih teritorialnega morja RS. Ker sodišče ni navedlo razlogov za neizvedbo tega dokaza in ker bi njegova izvedba tudi sicer lahko pripeljala do drugačne rešitve spora, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Utemeljeno pa navaja pritožba tudi, da ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 2. 2020 toženec opravljal dela in naloge pomorskega pilota le na območju B. tovornega pristanišča, ni mogoče izpeljati niti iz izpisa zavarovanj (C1) niti iz izpovedi toženca in priče C. C. in je zato takšen zaključek v nasprotju s temi izvedenimi dokazi. Priča C. C. je namreč povedala (C/2), da je toženec v drugi zadevi, tj. D. D., zaposlen pri A. d. o. o. kot pomorski pilot, pri čemer iz njegove izpovedi niti ne izhaja, da le na območju B. tovornega pristanišča. Kot kaj je zaposlen toženec in na katerem območju opravlja delo, ne izhaja niti iz izpiska ZZZS (C/1), toženec pa je izpovedal, da je pri podjetju A. d. o. o. sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pilota in ni pojasnil, na katerem območju lahko opravlja delo ter katere pilotaže vse opravlja.

9. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi stališču sodišča, da pogodba o zaposlitvi med tožencem in A. d. o. o. ni stopila v veljavo 27. 2. 2020 in da bo stopila v veljavo enkrat v bodočnosti. Tega dne sta namreč toženec in A. d. o. o. sklenila delovno razmerje (prvi odstavek 11. člena ZDR-1). S podpisom pogodbe o zaposlitvi je ta začela veljati in je toženca zavezovala, le delo pomorskega pilota je pri E. d. o. o. nastopil dne 10. 5. 2020. 10. Za presojo kršitve konkurenčne prepovedi je bistveno, ali opisano ravnanje toženca pomeni sprejem zadolžitve oziroma naloge, ki so sodile v dejavnost, ki jo je opravljala tožeča stranka kot edina ponudnica na trgu storitev pomorske pilotaže, in je pomenilo ali bi lahko zanjo pomenilo konkurenco. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Ur. l. RS, št. 11/2020 - v nadaljevanju: Uredba o pomorski pilotaži) v 16. členu določa, da mora izvajalec gospodarske javne službe v obdobju 18 mesecev od uveljavitve te uredbe (tj. od 26. 2. 2020 dalje) zagotavljati vsaj pet pomorskih pilotov s polnim delovnim časom in enega s polovičnim delovnim časom. V zvezi s tem pritožba opozarja, da ji je toženec skupaj s šestimi sodelavci 10. 3. 2020 vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi s 60-dnevnim odpovednim rokom, čeprav je pred tem na sestanku 3. 3. 2020 izjavil, da se ne želi (ne namerava) zaposliti v javnem podjetju, ki naj bi v bodoče opravljalo pomorsko pilotažo. Pritožba izpostavlja še pisno izjavo z dne 25. 3. 2020, v kateri direktor podjetja A. d. o. o. izjavlja, da ima podjetje že podpisane pogodbe o zaposlitvi s šestimi piloti (zaposlenimi pri tožeči stranki, ki so podali odpoved) in bodo delo nastopili 10. 5. 2020. Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A., d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočila, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena.

11. Po prvem odstavku 40. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Stranki sta v VII. členu pogodbe o zaposlitvi izrecno ugotovili, da delavec pri svojem delu pridobiva, in je v času usposabljanja kot kandidat za pilota že pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Dogovorili sta se, da v času dveh let po prenehanju delovnega razmerja delavec ne sme za svoj ali tuj račun opravljati delodajalcu konkurenčne dejavnosti ali del pilota, niti sklepati poslov oziroma sprejeti drugih obveznosti, zadolžitev ali nalog, pri katerih bi izkoriščal tehnično tehnološka ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu.

12. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli, ker tožeča stranka ob njeni sklenitvi ni imela konkurence na trgu in jo je v pogodbo o zaposlitvi vnesla v nasprotju z določbami Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 36/2008 in nasl. - ZPOmK-1) in 74. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991-I). Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožeča stranka izvajala pomorsko pilotažo v B. tovornem pristanišču kot tržno dejavnost. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom.

13. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica in A. d. o. o. nista konkurenčni družbi. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo zgolj iz možnosti izvajanja pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču, ter ni upoštevalo, da je pilotaža širši pojem, in da je tožeča stranka zatrjevala, da na trgu še vedno ponuja pomorsko pilotažo, tako kot A. d. o. o. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je za presojo, ali gre za konkurenčni družbi, bistveno ali tožnica in A. d. o. o. istočasno ponujata isto blago oziroma storitve na istem trgu. Pri tem se Uredba o pomorski pilotaži nanaša samo na območje B. tovornega pristanišča (1., 2. in 3. člen Uredbe) in samo za uporabnike tovornega pristanišča, to je za tovorne ladje (5. člen Uredbe). Izvajanje gospodarske javne službe in s tem povezane izključne pravice po Uredbi o pomorski pilotaži se ne nanašajo niti na druge dele B. pristanišča (to je na njegov potniški terminal in pilotiranje potniških ladij) niti na druge dele slovenskega teritorialnega morja (oziroma druga pristanišča oziroma ladjedelnice). Slednje Uredba o pomorski pilotaži v 8. členu uvršča med druge dejavnosti, ki se izvajajo pod tržnimi pogoji. Pri tem se tožeča stranka, ki trdi, da je toženčev nov delodajalec poleg gospodarske javne službe izvajal pilotažo tudi na prostem trgu (pri čemer sta bili obe podjetji registrirani za isto dejavnost), utemeljeno sklicuje na izpoved direktorja podjetja A. d. o. o. C. C., ki je pojasnil, da izven B. pristanišča lahko izvajajo pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, in da so opravili tudi manever v ladjedelnici F. Sodišče prve stopnje bi torej v okviru pravilne uporabe materialnega prava kot bistveno najprej moralo ugotavljati, katere dejavnosti v okviru pomorske pilotaže sta obe podjetji opravljali (oziroma sta jih lahko opravljali glede na registrirano dejavnost) po 10. 5. 2020 in na katerem območju. Za presojo, ali je prišlo do kršitve konkurenčne klavzule, namreč ni pomembna zgolj pomorska pilotaža tovornega prometa v B. pristanišču, ampak opravljanje celotne pomorske pilotaže. Ker sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, ugotovilo je le, da A. d. o. o. od 10. 5. 2020 edini ponuja in izvaja pomorsko tovorno pilotažo v B. pristanišču, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec, ki mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 9. 5. 2020, opravlja dela in naloge na območju B. tovornega pristanišča od 10. 5. 2020 dalje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi s A., d. o. o., ki se je 8. 5. 2020 preoblikovalo v E., d. o. o. Uredba o pomorski pilotaži je v 3. členu določila, da se gospodarska javna služba (pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti B. tovornega pristanišča) zagotavlja v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti B. tovornega pristanišča. Uredba o pomorski pilotaži je pričela veljati 26. 2. 2020, uporablja pa se od 11. 5. 2020 dalje (17. člen).1 Navedeno pomeni, da E. šele od 11. 5. 2020 dalje izključno izvaja dejavnost pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti B. tovornega pristanišča (pravni monopol), do vključno 10. 5. 2020 pa je bila ta dejavnost prepuščena tržnim razmeram. Pritožba zato utemeljeno navaja, da je 10. 5. 2020, ko je toženec nastopil delo pri E., d. o. o., tožeča stranka še (lahko) izvajala pomorsko pilotažo v B. tovornem pristanišču pod tržnimi pogoji skupaj z navedenim podjetjem. Ker sodišče prve stopnje pri presoji kršitve konkurenčne klavzule tega ni upoštevalo zaradi zmotnega stališča o datumu uporabe Uredbe o pomorski pilotaži, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi v tem obsegu preuranjena.

15. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izdajal poslovne skrivnosti iz razloga, ker noben podatek o dejavnosti pomorske pilotaže, ki bi ga toženec lahko prenesel novemu delodajalcu, na položaj tožnice na trgu pomorske pilotaže ne bi vplival zaradi pravnega monopola družbe A. d. o. o. na področju pomorske pilotaže. Kot pojasnjeno, je monopol vzpostavljen le za pomorsko pilotažo tovornega prometa v B. pristanišču, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ima A. d. o. o. monopol na (celotnem) trgu pomorske pilotaže, napačen. Tožeča stranka je tudi zatrjevala konkretne podatke, ki naj bi jih toženec prenesel na novo družbo. Pojasnila je, da ščiti specifične izkušnje, znanja in veščine manevriranja oziroma upravljanja s plovilom, na podlagi katerih izvaja pilotažo na specifičnem območju B. pristanišča, na katerem se izvajajo manevri ladij vseh vrst oziroma prevozov različnega blaga in snovi, tudi nevarnih. Trdila je še, da toženec pred zaposlitvijo pri njej ni imel teh specifičnih veščin in izkušenj za izvajanje pilotaže v B. pristanišču, saj je v Sloveniji pomorsko pilotažo izvajala le tožeča stranka in nihče drug, brez teh znanj toženec za izvajanje pilotaže v B. pristanišču ne bi pridobil licence, ki je vezana na posamezno pristanišče in brez teh znanj tudi A. d. o. o. ne bi mogel izvajati pomorske pilotaže v B. pristanišču. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know- how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na novega delodajalca ter s tem povezanih navedb pravdnih strank, kot tudi, kako je to vplivalo na položaj tožeče stranke na trgu pomorske pilotaže, zato je tudi odločitev o tem, da ni podana kršitev poslovne skrivnosti, preuranjena.

16. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje glede očitanih kršitev prepovedi konkurence (tako konkurenčne prepovedi kot konkurenčne klavzule) in kršitve poslovne skrivnosti neraziskano. Tudi ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja učinkovite pravice do pritožbe, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Na podlagi pridobljene pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitve dejstev, pravilno upoštevajoč materialnopravno podlago (Uredbo o pomorski pilotaži) utegne iti po pomenu in vsebini za praktično novo, v bistvenem dopolnjeno dokazno oceno o celem sklopu dejstev in okoliščin, ki se nanašajo tako na opravljanje dejavnosti tožeče stranke in podjetja A. d. o. o., kot na vsebino opravljanja dela toženca pri podjetju A. d. o. o., vse z neposrednim vplivom na končno odločbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se bo tako moralo v novem sojenju izjasniti do dokaznega predloga tožeče stranke za predložitev pogodbe o zaposlitvi med tožencem in A., d. o. o., ter ugotoviti v tem sklepu izpostavljena odločilna dejstva v zvezi s kršitvijo prepovedi konkurence in poslovne skrivnosti. Pri tem bo upoštevalo vsebino Uredbe o pomorski pilotaži, ki se glede opravljanja gospodarske javne službe nanaša izključno na pilotažo v B. tovornem pristanišču. V primeru, če bo ob tako ugotovljenih dejstvih ugotovilo, da so dokazane očitane kršitve, se bo treba opredeliti še do višine zahtevka in s tem povezanih navedb ter ugovorov pravdnih strank, česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku še ni storilo. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji, saj je namen pritožbenega postopka v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Skladno s 1. odstavkom 154. člena Ustave RS predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Uredba o pomorski pilotaži je bila objavljena v Uradnem listu dne 25. 2. 2020. Glede na 17. člen Uredbe je slednja pričela veljati naslednji dan po objavi, to je dne 26. 2. 2020, uporabljati pa se je začela 75. dan od uveljavitve, to je 11. 5. 2020. Ustava RS ne ureja pravil štetja roka, kadar začetek veljavnosti in začetek uporabe predpisa ne sovpadata. Glede računanja datuma pričetka uporabe predpisa je tako upoštevajoč 3. člen Zakona o sodiščih potrebno uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena Obligacijskega zakonika, po kateri rok določen v dnevih začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva. Da Uredba o pomorski pilotaži velja od 11. 5. 2020, je bilo ugotovljeno tudi v zadevi III U 111/2020-41 (tč. 15 obrazložitve).