Jedro

V zvezi s tožnikovim prvim izostankom z dela (v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v obdobju od 25. 4. 2015 do vključno 4. 5. 2015 z dela dejansko izostal 4 dni zaporedoma (določeni dnevi so bili sobote, nedelje in državni prazniki). Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, ali je tožnik z dela izostal tudi 5. 5. 2014 (kar bi pomenilo, da je šlo za njegov 5 dnevni zaporedni izostanek z dela). Če je tožnik 5. 5. 2014 prišel na delo, kot to navaja v pritožbi, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni vsi pogoji. Poleg tega je tožena stranka v postopku navedla, da je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi odsotnosti v prvem terminu, to je od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014. Na podlagi te navedbe bi bilo mogoče zaključiti, da tožnikov drugi izostanek (od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014) ni bil podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede tega drugega izostanka ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik neupravičeno izostal z dela tudi v obdobju od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014 preuranjena. Poleg tega sodišče prve stopnje v postopku ni razščistilo nejasnosti glede načina koriščenja letnega dopusta tožnika. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2014. V I/2. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil pri toženi stranki za nedoločen čas v delovnem razmerju do 31. 10. 2014, da ga je dolžna tožena stranka za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 31. 10. 2014 prijaviti v obvezno zavarovanje in mu iz naslova plače v mesečnem bruto znesku 1.125,71 EUR po plačilu davkov in prispevkov, plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V I/3. točki izreka je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka plačati bruto znesek 10.401,56 EUR iz naslova odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede očitane kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da naj bi tožnik od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014 izostal z dela, saj se v izredni odpovedi navajata dve različni obdobji njegovega izostanka (od 22. 4. 2014 do 2. 5. 2014 oziroma od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014). Prav tako je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede tega, da tožnik o svoji odsotnosti ni obvestil nadrejenih delavcev. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste izpovedbe prič, ki so bile obremenjujoče za tožnika, ne pa tudi tistih delov, ki so bili njemu v korist. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, komu bi moral tožnik javiti svojo odsotnost in kdo bi mu moral odobriti dopust, zato sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Ravnanje tožnika vse do prihoda nove direktorice A.A. očitno ni bilo sporno, saj s strani prejšnjega direktorja tožnik glede svoje odsotnosti ni bil opozorjen na kakršnekoli kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav je prejšnji direktor v svoji izpovedbi nedvomno potrdil, da je vedel za tožnikovo odsotnost v času od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014. Iz izpovedb prič izhaja, da je tožnik kot direktor sam odločal o koriščenju svojega dopusta. Tožnik je pri koriščenju spornega dopusta ravnal tako, kot je bilo običajno. Poleg tega niti ni šlo za 5 dnevni izostanek z dela, saj mu je tožena stranka očitala, da je izostal z dela do 5. 5. 2014, kar pomeni, da je bil tega dne tožnik že na svojem delovnem mestu. To pa potrjuje tudi listinska dokumentacija (elektronsko sporočilo tožnika z dne 25. 4. 2014). Izpodbijana sodba tudi glede navedenega nima razlogov, zato se je v tem delu niti ne da preizkusiti. Prav tako ni popolno ugotovljeno dejansko stanje niti glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Razmere pri toženi stranki so bile v spornem obdobju neurejene, to pa velja še zlasti za delovnopravno področje. Tožnik je po sklepu z dne 28. 1. 2014 ostal praktično brez dela pri toženi stranki, kljub temu, da je ostal še vedno zaposlen na delovnem mestu direktor B. Neurejenost razmer in okoliščina, da je tožnik izostal z dela v času prvomajskih praznikov, ko je bilo glede na izpovedbo C.C. običajno, da so bili delavci po 27. 4. prosti, da so v tem času koristili viške ur ali dopust, nedvomno izkazuje, da tožnikova odsotnost ni predstavljala hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj ta „neupravičena“ odsotnost ni imela večjega vpliva na delovni proces pri toženi stranki. Ker je tožnik v času prvomajskih praznikov koristil dopust v skladu z utečeno prakso pri delodajalcu, mu ni mogoče očitati hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je svojo odsotnost v času od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014 predhodno napovedal takratni direktorici A.A., dopust je tudi pisno najavil dne 19. 6. 2014, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo (te svoje odločitve pa ni niti obrazložilo), da je neupravičeno izostal z dela tudi v tem obdobju. Izredna odpoved pa je bila glede na tožnikovo odsotnost z dela v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014 tudi prepozna, saj je tožena stranka že 25. 4. 2014 vedela za tožnikov izostanek. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izvedela za to tožnikovo „neupravičeno“ odsotnost šele ob obračunu plače 1. 7. 2014. Poleg tega za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen niti pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje pred prihodom nove direktorice očitno ni bilo sporno, očitana kršitev pa, tudi če bi jo tožnik storil, ni pomenila takšne kršitve, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil odsoten le krajši čas, izven smučarske sezone (ko je dela pri toženi stranki malo), potega tega pa so tudi drugi delavci v tem obdobju večinoma koristili dopust ali presežene ure. Izpodbijana sodba glede pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi ni ustrezno obrazložena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ne preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično vsaj preuranjeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, katerih 5 zaporednih delovnih dni je tožnik izostal z dela in koga bi moral o tem izostanku obvestiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo za tožnikov izostanek z dela v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014 oziroma od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014 in da bi moral tožnik o tem obvestiti enega od delavcev tožene stranke. Ta kršitev torej ni podana, v kolikor pa se s temi ugotovitvami sodišča prve stopnje tožnik ne strinja, s to pritožbeno navedbo uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ni v pritožbi zatrjevanega nasprotja med 12. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve povzelo ugotovljeno dejansko stanje in navedbe strank, v 19. točki pa je ugotovilo, kdaj je tožena stranka izvedela za tožnikov neupravičen izostanek z dela. Tudi s temi pritožbenimi navedbami tožnik izpodbija pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja tudi glede pritožbene navedbe o nepravilni dokazni oceni zaslišanih prič.

6. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, kar v pritožbi utemeljeno zatrjuje tožnik.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z dela izostal neupravičeno več kot 5 dni zaporedoma (v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014) in da se je neupravičena odsotnost tožnika ponovila v obdobju od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014. Glede na to je ugotovilo, da je bila izpodbijana sodba, ki jo je tožena stranka podala tožniku po četrti in drugi alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2003) zakonita, saj so bili za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni tudi formalni pogoji (pravočasnost, zagovor, …).

8. V zvezi s tožnikovim prvim izostankom (v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil 25. 4. 2014 petek, da sta bila 26. 4. 2014 in 27. 4. 2014 prosta dneva (sobota in nedelja), s tem da je bil 27. 4. 2014 tudi državni praznik, da sta bila tudi 1. in 2. 5. 2014 kot državna praznika dela prosta dneva, 3. in 4. 5. 2014 pa sta bila zopet prosta dneva (sobota in nedelja). Glede na to je tožnik v obdobju od 25. 4. 2015 do vključno 4. 5. 2015 z dela izostal 4 dni zaporedoma. Sodišče prve stopnje pa v postopku ni ugotavljalo, ali je tožnik z dela izostal tudi 5. 5. 2014 (kar bi pomenilo, da je šlo za njegov 5 dnevni zaporedni izostanek z dela). Če je tožnik 5. 5. 2014 prišel na delo, kot to navaja v pritožbi, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni vsi pogoji (ni šlo za 5 dnevni zaporedni izostanek tožnika z dela). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka tožniku v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor z dne 9. 7. 2014 (A5) očitala, da je bil tožnik odsoten z dela od 22. 4. 2014 do 2. 5. 2014, kar pomeni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi niti ni mogla temeljiti na ugotovitvi izostanka z dela tudi za dan 5. 5. 2014, saj tožniku glede izostanka tega dni ni bil omogočen zagovor v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 (pisna obdolžitev se na 5. 5. 2014 ni nanašala).

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v postopku navedla (zapisnik 1. naroka za glavno obravnavo z dne 30. 10. 2015), da je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi odsotnosti v prvem terminu, to je od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014. Na podlagi te njene navedbe bi bilo mogoče zaključiti, da tožnikov drugi izostanek (od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014) ni bil podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede tega drugega izostanka ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Razen tega je v zvezi s tem drugim izostankom tožnik izpovedal, da je dopust najavil v tajništvu B. pri D.D., da je o planiranem dopustu po sestanku z dne 23. 6. 2014 obvestil novo direktorico, pri čemer iz preostalih izvedenih dokazov ne izhaja, da tožnik o svojem drugem izostanku ne bi obvestil zgoraj navedenih oseb. Glede na navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik neupravičeno izostal z dela tudi v obdobju od 2. 7. 2014 do 4. 7. 2014, vsaj preuranjena.

10. Sodišče prve stopnje je sicer v postopku ugotavljalo, na kakšen način je potekalo koriščenje letnega dopusta pri toženi stranki, vendar pa ni bilo jasno ugotovljeno, kako bi moral v zvezi s koriščenjem letnega dopusta ravnati tožnik. Tožnik je namreč pojasnil, da je dopust koristil na običajen način. Pri načinu izrabe tožnikovega letnega dopusta pa je potrebno po stališču pritožbenega sodišča upoštevati tudi specifičen položaj tožnika, v katerem se je znašel po 28. 1. 2014. Tožnik je bil namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009 (A2) zaposlen na delovnem mestu direktor B., s sklepom z dne 28. 1. 2014 (A3) pa je delo direktorja B. od 1. 2. 2014 prevzel C.C. (tehnični vodja B.). Iz tega sklepa izhaja, da velja do spremembe pogodbe o zaposlitvi direktorja B. in tehničnega vodja B. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi do sprememb teh pogodb o zaposlitvi prišlo. Iz izpovedbe priče E.E., takratnega direktorja tožene stranke izhaja, da se je moral tožnik v času, ko je bil vodilni delavec, o odsotnostih dogovarjati z njim, od 1. 2. 2014 pa naj bi bil svoj odsotnost dolžan sporočati C.C., ki je bil tožnikov nadrejeni delavec. Tožnik je izpovedal, da je svojo odsotnost v času od 25. 4. 2014 do 2. 5. 2014 uskladil z C.C., iz izpovedbe C.C. pa izhaja, da sploh ni vedel, da je nadrejen tožniku (in da v spornem obdobju tožnika ni iskal). C.C. pa ni ničesar izpovedal o tem, ali je tožnik z njim uskladil svojo odsotnost v spornem obdobju (v zvezi s tem dejstvom mu niti sodišče prve stopnje niti stranki niso postavili karšnihkoli vprašanj), čeprav bi to dejstvo lahko odločilno vplivalo na utemeljenost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Teh nejasnosti glede načina koriščenja letnega dopusta tožnika in glede komunikacije med tožnikom in C.C. sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni razčistilo.

11. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna tudi v zvezi s tožnikovim prvim izostankom z dela v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 24. 7. 2014 izhaja, da je takratni direktor tožene stranke tožnika iskal že pred prvomajskimi prazniki in da je za pridobitev informacij o tem, kje je tožnik, zadolžil F.F. Ta je tožnika iskala 25. 4. 2014 v dopoldanskem času in ugotovila, da je tožnik odsoten. V zvezi s tem pa v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je F.F. o tem obvestila direktorja tožene stranke oziroma kdaj je direktor tožene stranke izvedel za tožnikovo odsotnost v obdobju od 25. 4. 2014 do 5. 5. 2014. To dejstvo pa bi lahko bistveno vplivalo na zaključek, kdaj je tožena stranka izvedela za ugotovitev razloga za izredno odpoved (2. odstavek 109. člena ZDR-1) in posledično na to, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvo tožnikovo odsotnostjo z dela podana v zakonsko določenem roku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer sledilo toženi stranki, da je šele pri obračunu plač 1. 7. 2014 ugotovila neupravičeno tožnikovo odsotnost, vendar pa dokaznega postopka v smeri, kdaj je za to odsotnost glede na zgoraj navedeno izvedel zakoniti zastopnik tožene stranke, oziroma kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni izvajalo. Dejstvo, da je prišlo v tem času do zamenjave zakonitega zastopnika tožene stranke (izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je podala A.A., ki je postala zakonita zastopnica tožene stranke v času po tožnikovem prvem izostanku z dela) na začetek tega 30 dnevnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima odločilnega vpliva. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 109. člena ZDR-1 ni potrebno, da bi delavec 5 dni zaporedoma izostal z dela iz neupravičenih razlogov. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tej alineji je le, da gre za izostanek z dela 5 dni zaporedoma in da delavec o svoji odsotnosti ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

12. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj navedena stališča in zaključke pritožbenega sodišča, ponovno celovito in v skladu z 8. členom ZPP dokazno oceniti že izvedene dokaze jih po potrebi ponovno izvesti tako, da bo lahko ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vključno z njeno pravočasnostjo) in tudi ob upoštevanju načela o dokaznem bremenu pri izredni odpovedi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Ponovno se bo moralo opredeliti do tega, če je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, v odvisnosti od te ugotovitve pa bo moralo nadalje ugotavljati tudi, ali je tožnik izostal z dela tudi 5. 5. 2014, ali je pomenil njegov izostanek razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti oziroma drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in tudi, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR. Ko bo razčistilo vsa navedena sporna vprašanja, bo moralo ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora. Pritožbeno sodišče se glede na naravo stvari in okoliščine primera ni odločilo za izvedbo pritožbene obravnave, saj je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje oziroma na odločilna dejstva.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.