Jedro

Ker pooblaščenec tožnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja iz tretjega odstavka 87. člena ZPP (v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit) ni smel zastopati tožnikov, tožniki pa glede na navedeno ob vložitvi pooblaščenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje niso še sami navedli utemeljenih okoliščin, zakaj so zamudili zakonski rok za tožbo, čeprav bi to morali ob sami vložitvi pooblaščenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je dne 6.2.2007 prejelo vlogo, označeno kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.1.2007, ki je bila priložena tožbi in je bila tožnikom vročena 15.1.2007. Rok za vložitev tožbe je potekel v torek 30.1.2007. Ker je bolezen prvotnemu pooblaščencu tožnikov A.A., onemogočila, da bi tožbo pravočasno vložil v zakonskem roku za vložitev tožbe, prav tako pa je bil v naslednjih dneh hudo obremenjen z drugimi nujnimi zadevami, je podan predlog za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati s tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke z dne 3.1.2007. V skladu 1. odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta, ki je bil v konkretnem primeru tožnikom vročen 15.1.2007, kot navajajo tožniki v svoji vlogi. Sodišče prve stopnje navaja, da ni imelo razlogov, da ne bi sledilo navedbam tožnikom, kdaj so prejeli izpodbijano odločbo tožene stranke in je tako štelo, da so tožniki vložili predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasno.

Sodišče prve stopnje citira določbe 24. člena ZUS-1, ki se nanašajo na predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Opravičenost vzroka za zamudo se presoja po subjektivnih okoliščinah stranke upravnega spora kot vlagatelja predloga za vrnitev v prejšnje stanje s tem, da mora te okoliščine verjetno izkazati sama stranka, poleg tega pa mora biti predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno tako, da je podan v 8-dnevnem subjektivnem roku od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo, kot tudi v objektivnem roku treh mesecev, ki je absolutni rok in teče od dneva zamude. V konkretnem primeru po mnenju sodišča prve stopnje sicer ni bil prekoračen niti trimesečni objektivni niti subjektivni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa pri presoji upravičenosti vzroka, ki ga za zamudo navajajo tožniki z naštevanjem razlogov na strani njihovega pooblaščenca (A.A.), kot je zatrjevana bolezen in obremenitev z drugimi nujnimi zadevami, kar zatrjujejo, ne da bi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložili kakršnekoli konkretne dokaze, vključno z dokazi o izpolnjevanju pogoja iz 3. odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004- uradno prečiščeno besedilo) v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 (v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit), sodišče prve stopnje ugotavlja, da je neutemeljen. Na podlagi 3. odstavka 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati že ob vložitvi predloga ter v roku za vložitev predloga opraviti tudi zamujeno dejanje. Tožniki pa po mnenju sodišča prve stopnje, glede na navedeno, ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje niso navedli utemeljenih okoliščin, zakaj so oni zamudili zakonski rok za tožbo iz 2. odstavka 38. člena v povezavi s 6. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006- uradno prečiščeno besedilo), čeprav bi to morali ob sami vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožniki navajajo, da je žal njihov prvotni pooblaščenec (A.A.), ki je vlogo dne 6.2.2007 osebno vložil pri vložišču sodišča prve stopnje, zdravniško potrdilo o svoji bolezni med 27. in 30.1.2007 pozabil doma v P. in je zaradi drugih nujnih obveznosti to zdravniško potrdilo lahko poslal priporočeno po pošti šele naslednji dan (7.2.2007). Bistveno pri tem je, da je bilo tudi to zdravniško potrdilo oddano priporočeno na pošto še znotraj 8-dnevnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. "Ekspresna" zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi bila neoporečna, če bi bila v predlogu bolezen navedenega pooblaščenca res "le posplošeno zatrjevana". Ker pa to ni res in je bilo v predlogu izrecno navedeno, da je zdravniško potrdilo priloženo (in je bilo potem še znotraj 8-dnevnega roka tudi v resnici predloženo), pa bi sodišče moralo pozvati navedenega pooblaščenca k dopolnitvi nepopolne vloge ali pa vsaj počakati do izteka 8-dnevnega roka. Zato po njihovem mnenju izpodbijani sklep ni zakonit. Predlagajo, da ga pritožbeno sodišče razveljavi oziroma spremeni.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožniki svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje opirajo na razloge svojega prvotnega pooblaščenca (A.A.), ki v upravnem sporu ne more vložiti tožbe, saj nima opravljenega državnega pravniškega izpita (3. odstavek 87. člena ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotavlja, da je vzroke za zamudo tožbe navedel njihov prvotni pooblaščenec (A.A.), ki je tudi v lastnem imenu podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da tožniki niso predložili dokaza, da bi ta pooblaščenec izpolnjeval citirani pogoj iz 3. odstavka 87. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker navedeni pooblaščenec zaradi tega ni smel zastopati tožnikov, tožniki pa glede na navedeno ob vložitvi pooblaščenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje niso še sami navedli utemeljenih okoliščin, zakaj so zamudili zakonski rok za tožbo iz 2. odstavka 38. člena, v povezavi s 6. odstavkom 39. člena ZAzil, čeprav bi to morali ob sami vložitvi pooblaščenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je navajanje tožnikov, da je bilo navedeno zdravniško potrdilo, ki se nanaša na pooblaščenca, vloženo znotraj 8-dnevnega roka po 2. odstavku 24. člena ZUS-1, v konkretnem primeru nepomembno, saj ni vplivalo na utemeljeno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi navedenega predloga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.