Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo dokazi, na katerih toženka utemeljuje svoje razloge in šteje s strani tožnice zatrjevana dejstva za neizkazana. Toženka se je tudi, ne da bi bilo to razvidno, na kateri podlagi, postavila na stališče, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca. Odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj se toženka ni opredelila do razlogov, ki jih je navajala tožnica in njenih dokazov. Izpodbijane odločitve se zato ne da preizkusiti. Toženka pa tožnici tudi ni dala možnosti, da se izjavi o okoliščini, na katero je oprla svojo odločitev (da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca) in ki pred tem v postopku ni bila zatrjevana in izpostavljena. Že iz teh razlogov (kršitev 9. člena in 214. člena ZUP) je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj je kršitev določb postopka lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Če na zemljišču, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, stojijo objekti v lasti tretje osebe, odločbe o denacionalizaciji ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti. Kolikor pa je že bila izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, to še ne pomeni, da je ta denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva (v obsegu zemljišča, na katerem stojijo objekti v lasti tretje osebe).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4903-1/2013/13/00641111 z dne 22. 9. 2014 se v 2. točki izreka odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 347,70 EUR v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ druge stopnje je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravil sklep Upravne enote Ljubljana št. 490-8/2012-27 z dne 17. 6. 2014; ter z izpodbijano 2. točko izreka zavrnil predlog za izrek ničnosti odločbe Občine Ljubljana Vič Rudnik št. 351-2113/93-AV z dne 3. 3. 1994 (pravnomočna dne 19. 4. 1994), v delu, ki se nanaša na delež do 587/1000 parcele št. 147/23 njiva 47 m2, vpisane v vložku 228, k.o. ... II. V obrazložitvi navaja, da tožnica kot predlagateljica ni izkazala kot izpolnjenega nobenega od pogojev za ugotovitev odločbe za nično kot določa 279. člen ZUP. V zvezi z razlogom po 3. točki navaja, da iz prejete dokumentacije poleg opisanih navedb dejanskega stanja izhaja še, da je bilo zemljišče last prejšnjih lastnikov nacionalizirano in da so na njem prejšnji lastniki imeli pravico uporabe, kot je to dovoljeval takratni Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Prejšnjima lastnikoma sta bili nacionalizirani parceli 155 stavbišče izmere 47m2 in parcela 147/13 njiva izmere 787 m2, kar pomeni, da je parcela 147/13 pomenila funkcionalno zemljišče k njihovi stavbi in kot taka ne bi smela biti odvzeta iz posesti prejšnjih lastnikov. Navedeno izkazuje tudi razdelitev zemljiškoknjižnega vložka na zemljiško telo I in II. Delitev parcele 147/13 je bila izvedena šele leta 1980. Kljub izgradnji stanovanjskega bloka zemljišče predmetne parcele prejšnjim lastnikom, kot izkazuje dokumentacija zadeve, utemeljeno ni bilo formalno odvzeto iz uporabe, opravljen zemljiškoknjižni izbris in zanj v skladu z zakonom plačana odškodnina, pač pa je ostalo v posesti in v zemljiški knjigi vpisana kot njihova pravica uporabe zemljišča in končno v skladu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) kot njihova last. Investitor stavbe zemljišča za namene gradnje formalno ni pridobil in s tem tudi lastniki etažnih delov pravice uporabe na zemljišču ne. Prejšnji lastnik je lastnik zemljišča ponovno postal z odločbo, za katero predlagateljica predlaga, da se izreče za nično. Ta odločba je pravnomočna že od 19. 4. 1994 in vpisana v zemljiško knjigo. Predmetni ničnosti razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena, odločba Občine Ljubljana Vič Rudnik z dne 3. 3. 1994 pa je bila že izvršena, zato ničnosti razlog ni podan. Iz sporne odločbe izhaja, da je bil njen predmet le vzpostavitev lastninske pravice na parcelah vložka, med ostalim tudi na parceli, na kateri stoji in je stala stavba ter na njenem funkcionalnem zemljišču. Odločba s takšno vsebino pa je tako dejansko kot tudi pravno izvršljiva. Predmet odločbe ni bilo vračanje posesti na parcelah, pač pa vzpostavitev lastninske pravice na parceli.

Tožnica v tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 3. 3. 1994 vrnil v last in posest solastniški idealni delež do 587/1000 na zemljišču parc. št. 147/13 ..., ki v naravi predstavlja funkcionalno zemljišče večstanovanjske stavbe ... Ta stavba ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, saj gre za stavbo v etažni lastnini, zgrajeno po podržavljenju. Iz izpodbijane odločbe kot glavni razlog za zavrnitev predloga izhaja, da denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovim pravnim prednikom sporno zemljišče nikoli ni bilo formalno odvzeto iz uporabe in da so ostali ves čas tabularno vpisani kot imetniki pravice uporabe spornega zemljišča; - da naj bi sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe v lasti denacionalizacijskega upravičenca; - da investitor večstanovanjske stavbe na spornem zemljišču ni pridobil pravice uporabe in posledično tudi etažni lastniki ne. Pri navedenih ugotovitvah oziroma pravnih zaključkih pa je toženka izhajala iz zmotnih materialno pravnih izhodišč oziroma je napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnica je v vlogi 7. 3. 2014 podrobno pojasnila, da gre v naravi za sestavni del osnovnih funkcionalnih površin večstanovanjske stavbe, ki so ograjene z ograjo in vse od 60-ih let prejšnjega stoletja v redni rabi etažnih lastnikov stavbe, kakor tudi, da je sporno zemljišče v gradbeni dokumentaciji in prostorskih aktih, na podlagi katerih je bila gradnja izvedena, namensko opredeljeno kot funkcionalno zemljišče oziroma zemljišče za redno rabo stavbe. V dokaz je predlagala ogled na kraju samem, zaslišanje strank in prič, pisno zunajpostopkovno izvedensko mnenje, postavitev izvedenca in pregled upravnih aktov, vendar toženka nobenega od dokazov ni izvedla. Za vprašanje, ali je neko zemljišče funkcionalno zemljišče ni pomembno na koga je bila vpisana pravice uporabe, ravno tako ne, ali je bilo formalno opredeljeno tako v pogodbah o prodaji posameznih stanovanj. Pomembno je le, ali gre po naravi stvari ali po upravnih aktih, ki so bili podlaga za gradnjo stavbe, za zemljišče, ki ustreza materialno pravni definiciji funkcionalnega zemljišča. Zato ni pomembno, ali je bilo sporno zemljišče po nacionalizaciji tudi formalno odvzeto iz posesti razlaščencu. Toženka v postopku ni upoštevala definicij, kriterijev in pravil za ugotovitev obsega funkcionalnega zemljišča, temveč se je zadovoljila s poenostavljeno in zmotno presojo, da zemljišče ni bilo formalno odvzeto iz posesti oziroma da je bivši lastnik ostal vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe in na tej podlagi zaključila, da zemljišče ni moglo postati del večstanovanjske stavbe. Pri tem ni preverila stanja v naravi, niti opredelitve zemljišča v upravnih aktih, na katerih je bila stavba zgrajena. Toženka pa je tudi zagrešila absolutno bistveno kršitev postopka, saj je ugotovila dejstva, s katerimi tožnica ni bila soočena in o katerih se ni imela možnosti izjaviti. To je, da naj bi bilo sporno zemljišče funkcionalno zemljišče stavbe bivših lastnikov. Poleg tega je toženka svojo ugotovitev oprla zgolj na zemljiškoknjižno stanje. Odgovor na vprašanje, katero zemljišče je funkcionalno zemljišče posamične stavbe, ne gre iskati v zemljiški knjigi. Toženka pa je tudi nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje, ker ni upoštevala opredelitve spornega zemljišče v upravnih aktih, ne njegovega dejanskega stanja v naravi. Ugotovitev, da je bila denacionalizacijska odločba pravno in tudi že dejansko izvršena, pa opozarja, da skladno z ustaljeno sodno prakso ni pomembno, ali je bila denacionalizacijska odločba že ali sploh realizirana v zemljiški knjigi. Gre namreč le za formalno izvršitev, ne pa za dejansko ter se v zvezi s tem sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča, sodba X Ips 133/2013. Predlaga odpravo 2. točke izreka in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. na tožbo ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna presoja drugostopnega organa, da tožnica s predlogom za izrek odločbe Občine Ljubljana Vič Rudni, št. 351-2113/93-AV z dne 3. 3. 1994 (v nadaljevanju odločba z dne 3. 3. 1994) za nično, ni izkazala podanosti ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Po navedeni določbi se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Dejansko stanje, na katerega toženka opira svojo odločitev, je: - da denacionalizacijskemu upravičencu sporno zemljišče nikoli ni bilo formalno odvzeto iz uporabe in da so ostali več čas tabularno vpisani kot imetniki pravice uporabe spornega zemljišča; - da je bilo sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi v lasti denacionalizacijskega upravičenca; - ter da investitor večstanovanjske stavbe na naslovu ... na spornem zemljišču ni pridobil pravice uporabe in posledično tudi ne etažni lastniki. Navedeno dejansko stanje, katerega razlogi so nedvomno relevantni za odločitev, je v nasprotju z dejstvi in dokazi, ki jih je v postopku predložila tožnica. Predvsem v zvezi z drugo in tretjo ugotovitvijo. Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo dokazi (listinski), na katerih toženka utemeljuje svoje razloge in šteje s strani tožnice zatrjevana dejstva za neizkazana. Toženka se je tudi, ne da bi bilo to razvidno, na kateri podlagi (lahko da izhaja iz zatrjevane pravne podlage, ki jo je v zahtevi za denacionalizacijo navedel denacionalizacijski upravičenec – 31. člen ZDen), postavila na stališče, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca.

Odločitev je, kot je že zgoraj pojasnjeno, obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj se toženka ni opredelila do razlogov, ki jih je navajala tožnica in njenih dokazov. Izpodbijane odločitve se zato ne da preizkusiti. Toženka pa tožnici tudi ni dala možnosti, da se izjavi o okoliščini, na katero je oprla svojo odločitev (da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca) in ki pred tem v postopku ni bila zatrjevana in izpostavljena. Že iz teh razlogov (kršitev 9. člena in 214. člena ZUP) je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj je kršitev določb postopka lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Nepravilno pa je tudi materialno stališče toženke, da izvršitev odločbe z dne 3. 3. 1994, z vpisom bivšega lastnika v zemljiško knjigo pomeni, da je bila odločba dejansko in pravno izvršena.

Vrhovno sodišče se je v več odločbah, na njih je opozorila tudi tožnica (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014), postavilo na stališče, da če na zemljišču, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, stojijo objekti v lasti tretje osebe, odločbe o denacionalizaciji ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti. Kolikor pa je že bila izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, to še ne pomeni, da je ta denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva (v obsegu zemljišča, na katerem stojijo objekti v lasti tretje osebe).

Glede na dejansko uporabo spornega zemljišča tožnica zatrjuje, da gre za funkcionalno zemljišče k večstanovanjskemu objektu na naslovu ... Tožnica torej zatrjuje, da gre za zemljišče, na katerem stojijo objekti v lasti tretje osebe in ne v lasti denacionalizacijskega upravičenca. Toženka torej svoje odločitve, da je bila odločba z dne 3. 3. 1994 dejansko in pravno izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, ni sprejela na podlagi pravih razlogov. Zgolj vpis v zemljiško knjigo v obravnavanem primeru, ko naj bi sporno zemljišče po svojem pravnem statusu predstavljalo funkcionalno zemljišče, ne pomeni pravne in dejanske izvršljivosti odločbe, kar posledično pomeni, da toženka na tej podlagi ni mogla utemeljiti nepodanost ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki temelji na ugotovitvi, ali je sporno zemljišče res funkcionalno zemljišče (bilo) k večstanovanjski stavbi na naslovu ...(da je bilo v gradbeni dokumentaciji in prostorskih aktih, na katerih je bila gradnja izvedena, namensko opredeljeno kot funkcionalno zemljišče oziroma zemljišče za redno rabo stavbe ter se je kot tako tudi s strani stanovalcev stavbe na naslovu ... uporabljalo).

Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je toženka kot drugostopni organ že sama odpravila prvostopni sklep (1. točka izreka izpodbijane odločbe, ki ni bila izpodbijana), je sodišče zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Organ naj upošteva stališča sodišča in o zadevi ponovno odloči. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu), povečane za 22 % DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.