Jedro

Zaradi kršitve drugega odstavka 85. člena ZDR-1 je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, saj toženka ni tožnika predhodno pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovora. Opustitev zagovora pomeni izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno.

Toženka ni niti trdila niti dokazala, da je kakršnekoli poizvedbe sama neuspešno opravila. Ker ni zadostila svojemu bremenu iz tretjega odstavka 226. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti poizvedb namesto nje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 24. 11. 2023, ampak je trajalo do 5. 5. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da ga mora za ta čas prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu priznati delovno dobo, obračunati bruto mesečno nadomestilo plače v višini 1.947,89 EUR in izplačati pripadajoče neto zneske z obrestmi, ter mu plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, priznanje delovnega razmerja za dan 23. 11. 2023 ter od 6. 5. 2024 dalje, in plačilo nadomestila plače za to obdobje. Toženki je naložilo, da tožniku povrne celotne stroške postopka.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ker ni upoštevalo okoliščin, zaradi katerih od nje ni bilo upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Sklicevalo se je na neprimerljivo sodno prakso. Tožnik z zagovorom ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev toženke, ki je morala nemudoma zagotoviti red in varnost pri delu, saj bi odlašanje z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ogrozilo nadaljnji delovni proces. O svojem ravnanju, ki predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti in hišnega reda, se je tožnik izjavil že z neupoštevanjem toženkinih opozoril. Razlogi sodbe so v medsebojnem nasprotju, ker je sodišče štelo, da bi morala biti tožniku omogočena obramba glede izrečene sankcije, hkrati pa je ugotovilo utemeljen interes toženke, da z njim ne nadaljuje delovnega razmerja. Ni ugotavljalo, kakšen bi bil pomen tožnikove izjave v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker ni upoštevalo, da je med 31. 12. 2023 in 5. 5. 2024 delal na črno, je napačno določilo datum sodne razveze. Okoliščin tožnikovega dela na črno, ki jih dokazuje tudi objava na socialnem omrežju z dne 7. 12. 2024, ni vsestransko raziskalo. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri finančni, delovni in zdravstveni inšpekciji, pri tem pa toženke v okviru materialnega procesnega vodstva ni pozvalo, naj te poizvedbe opravi sama. Višino nadomestila plače je odmerilo previsoko. Toženka je z lastnim izračunom prerekala navedbe tožnika in pojasnila, da bi bila njegova plača od novembra 2023 dalje zaradi zmanjšanega obsega izmenskega dela nižja. A. A. je potrdila, da je bilo zaradi upada naročil izmensko delo ukinjeno. Pri stroškovni odločitvi sodišče ni upoštevalo uspeha toženke v postopku, niti krivdnih razlogov na strani tožnika, zaradi katerih delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve in tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, s katerim pritožbeno sodišče soglaša, je sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

6.Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Očitala mu je nevestno opravljanje dela in nespoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu (33. in 35. člen ZDR-1), ker je brez uporabe delovnih sredstev, z mobitelom v roki, neprevidno stopil na kovinsko ogrodje delovnega stroja, nakar mu je zdrsnilo in se je poškodoval.

7.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je zaradi kršitve drugega odstavka 85. člena ZDR-1 izpodbijana izredna odpoved nezakonita, saj toženka ni tožnika predhodno pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovora. Ker v tej zakonski določbi ni niti primeroma določeno, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovora, se je sodišče prve stopnje pri razlagi tega pravega standarda ustrezno oprlo na sodno prakso. Pritožba navaja, da se dejansko stanje tega spora razlikuje od judikatov, na katere se je sklicevalo, vendar je po presoji pritožbenega sodišča ključno, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo pravna stališča iz citiranih judikatov VIII Ips 86/2016 z dne 24. 5. 2016 in Pdp 84/2021 z dne 13. 5. 2021 in štelo, da opustitev zagovora pomeni izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno.

8.Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (prvi odstavek 118. člena ZDR-1), ker je ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. To presojo je med drugim utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da je tožnik storil v odpovedi očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kljub večim ustnim opozorilom ter pisnim navodilom pri delu še vedno uporabljal mobilni telefon in se pri tem tudi poškodoval. Navedeno pa še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere mu toženka ne bi bila dolžna omogočiti zagovora, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da bi tožnik tudi z vidika te okoliščine moral imeti možnost braniti se glede strogosti kasneje izrečene sankcije (izredne odpovedi).

9.Sicer pa pritožba spregleda, da prvostopenjsko sodišče v zvezi z odpovednim očitkom ni razlogovalo zgolj o nedovoljeni uporabi mobitela. Presojalo je tudi pravilnost tožnikovega postopanja pri odstranjevanju zataknjenega izdelka, pri katerem se je poškodoval, ter ugotovilo, da toženka sploh ni imela navodil za varno opravljanje te naloge, oziroma so bila navodila nejasna celo vodji delavnice. Tudi z vidika te ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo mogoče pritrditi stališču pritožbe, da so bile v zvezi z izpodbijano odpovedjo podane takšne okoliščine, zaradi katerih od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor.

10.Po mnenju pritožbe je prvostopenjski razlog, da bi tožnik moral imeti pravico braniti se pred strogostjo izrečene sankcije, v nasprotju z razlogom, da toženka ne more nadaljevati delovnega razmerja z njim. Pritožbena navedba pomeni uveljavljanje postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Okoliščin, ki upravičujejo delavca do zagovora, ni mogoče enačiti z okoliščinami, ki utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Instituta sta urejena v različnih zakonskih določbah, ki jih je sodišče prve stopnje interpretiralo pravilno.

11.Delodajalčevo prepričanje, da je nameravana podaja izredne odpovedi upravičen ukrep, samo po sebi še ne izključuje zakonske pravice delavca do zagovora. Glede na to je zmoten tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kakšen način bi tožnikova izjava sploh lahko vplivala na toženkino odločitev. To velja še toliko bolj zaradi pritožbenega poudarjanja, da na toženkino odločitev ne bi mogla vplivati nobena tožnikova izjava.

12.Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da izredna odpoved po vsebini ni vprašljiva, kot to zmotno trdi pritožba. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili odločilni razlogi sodbe nejasni in v medsebojnem nasprotju. V 15. točki obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, je namreč jasno zapisalo, da je odpoved nezakonita izključno zaradi postopkovnega razloga (neomogočenega zagovora). Ta ugotovitev tudi ne nasprotuje preostalim razlogom sodbe.

13.Sodišče prve stopnje je ustrezno raziskalo vsa odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Trajanje delovnega razmerja pri toženki je tožniku pravilno priznalo do dne, ko se je zaposlil drugje (5. 5. 2024). Ker toženka ni dokazala, da naj bi pred tem dnem opravljal delo na črno, sodišče utemeljeno ni sledilo njenemu predlogu za sodno razvezo na dan 31. 12. 2023.

14.Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo izpovedi B. B. Ta je od sodelavca, ki si je pri tožniku naredil tatu, res izvedel, da tožnik izdeluje tatuje, kar pa po pravilni oceni sodišča še ne dokazuje, da je tožnik to delo opravljal v obdobju, ki je za ta spor ključno (od 31. 12. 2023 do 5. 5. 2024), in proti plačilu. Pritožba neuspešno izpostavlja njegovo nadaljnjo izpoved o tem, da mu je tožnik že pred nesrečo (torej pred izredno odpovedjo z dne 23. 11. 2023) omenil obisk inšpekcije, priča pa je tožniku dala kontakt osebe, ki izvaja tečaje tetoviranja. Tudi upoštevaje to (splošno) izpoved ni mogoče s prepričanjem zaključiti, da je tožnik od 31. 12. 2023 do 5. 5. 2024 dejansko opravljal delo na črno.

15.Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 5. 5. 2024, morebitna kasnejša tožnikova dejavnost tetoviranja ni odločilna za presojo njegovih pravic iz 118. člena ZDR-1. Glede na to je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na tožnikovo objavo na socialnih omrežjih z dne 7. 12. 2024 o odprtju tatu studia.

16.Pritožba zmotno uveljavlja kršitev toženkine pravice do izjave oziroma zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker sodišče prve stopnje o obisku inšpekcije (v zvezi z zatrjevanim tožnikovim delom na črno) ni opravilo poizvedb pri Finančni upravi RS, Inšpektoratu RS za delo in Zdravstvenem inšpektoratu RS. Njen dokazni predlog, naj te poizvedbe opravi sodišče prve stopnje, je to utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da toženka ni izkazala, zakaj teh odgovorov ne more pridobiti sama. Stranka je dolžna sama predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP). Kadar je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti, vendar samo če stranka ne more sama doseči, da se ji listina izroči ali pokaže (tretji odstavek 226. člena ZPP). Toženka ni niti trdila niti dokazala, da je kakršnekoli poizvedbe sama neuspešno opravila. Ker ni zadostila svojemu bremenu iz tretjega odstavka 226. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti poizvedb namesto nje. Njeno pojasnilo v prvostopenjskem postopku, češ da nima informacij, pri kateri izmed navedenih treh institucij se je vodil inšpekcijski postopek zoper tožnika, ne predstavlja ovire, da bi vsaj poskusila pridobiti listino, na katero se je sklicevala.

17.Neutemeljen je pritožbeni očitek o neustreznem materialnem procesnem vodstvu, saj korektivna dolžnost sodišča ne more nadomestiti predložitvenega bremena stranke, t. j. da ob vsej dolžni skrbnosti izčrpa vse možnosti, da sama pridobi procesno gradivo. Ker toženka pri pridobivanju informacij od inšpekcijskih organov ni zadostila dolžni skrbnosti, sama nosi posledice. Njeno pritožbeno stališče, da bi jo moralo sodišče prve stopnje posebej pozvati, naj poizvedbe opravi sama, presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP.

18.Sodišče prve stopnje je višino tožniku pripadajočega nadomestila plače pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo. Izhajalo je iz njegove trditve in dokazil o povprečnem znesku bruto plač, ki so mu bile izplačane v zadnjih šestih mesecih pred izredno odpovedjo. Utemeljeno je štelo, da bi glede na normalen tek stvari (če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo) prejemal takšen znesek plače tudi v nadalje, torej tudi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Toženka obračuna preteklih plač, ki jih je tožnik dokazoval s plačilnimi listami, ni prerekala. Navajala pa je, da bi se od novembra 2023 dalje zaradi zmanjšanega števila naročil običajen obseg tožnikovega izmenskega dela skrčil, zato naj bi v času po odpovedi prejemal nižje plačilo. To navedbo, ki jo je dokazovala s pavšalnim obračunom plače, znižane za dodatek za popoldansko, nočno in nedeljsko delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za nedokazano. Pri tem se je pravilno oprlo tudi na izpoved A. A., ki ni potrdila popolne ukinitve izmenskega dela pri toženki. Kot je izpovedala, se je delo sprva opravljalo v treh izmenah, od sredine oktobra 2023 dalje v dveh izmenah, nekaj časa v eni izmeni, nakar je ponovno nastopila potreba po delu v dveh izmenah. Na podlagi takšne izpovedi ni mogoče s prepričanjem zaključiti, da bi bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izvzet iz opravljanja izmenskega dela. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj navedbam toženke o spremenjenih okoliščinah dela in plačila ni sledilo, je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni in neobrazloženi dokazni oceni.

19.Pritožba s sklicevanjem, da tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski stroškovni odločitvi. Upoštevaje načelo uspeha (tretji odstavek 154. člena ZPP) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mu je toženka dolžna v celoti povrniti potrebne stroške postopka, saj je glede bistvenega dela spora uspel (nezakonitost odpovedi, kar je podlaga za prisojene pravice). Pritožbeno zavzemanje za drobljenje njegovega uspeha, ker je bil npr. zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, je zato zmotno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Za upoštevanje teh razlogov pri odločanju o povračilu stroškov postopka namreč ni pravne podlage.

20.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

21.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu za odgovor na pritožbo pripada pripada 375 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR, skupaj z materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

Zveza: