Jedro

Kaznivo dejanje po navedenem členu je moč storiti na katerikoli od navedenih načinov, seveda pa tudi z ravnanjem, ki pomeni realizacijo dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj (stek izvršitvenih dejanj).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 10.9.1996 je bil I.B. obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu je bila izrečena kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Višje sodišče v Mariboru je kot pritožbeno sodišče s sodbo z dne 20.3.1997 zavrnilo pritožbi matere I.B. in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je dne 15.5.1997 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da sta v opisu kaznivega dejanja prvostopne sodbe, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, našteti dve izvršitveni obliki in sicer, da naj bi obsojeni neupravičeno hranil in prenašal mamilo. V 196. členu KZ so, kot navaja vložnik, naštete izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja, med njimi je tudi izvršitev na način, da storilec neupravičeno prenaša ali da neupravičeno hrani mamilo. Prvostopno sodišče je obe obliki povzelo v opis sodbenega izreka, zato ni razumljivo, v kakšni obliki naj bi obsojenec storil navedeno kaznivo dejanje, v tem pa je po oceni vložnika zahteve tudi podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva utemeljena, v kolikor očita izpodbijanima sodbama, da izvršitvena oblika obravnavanega dejanja - hramba - nima navedenih dejanskih okoliščin. Ker pa so bila odločilna dejstva pravilno ugotovljena meni, da je ob pravilni uporabi zakona potrebno izreči drugačno sodbo in predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se iz izreka izpusti navedba "hranil" in se ob tej spremembi, ki je obsojencu v korist, še presodi primernost izrečene sankcije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omejilo samo na preizkus kršitve zakona, na katero se sklicuje in jo obrazlaga vložnik v svoji zahtevi. Izrecno uveljavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana v tem, da je prvostopno sodišče obsodilo I.B., da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ storil z neupravičenim prenašanjem in neupravičeno hrambo mamila, zato iz izreka sodbe ni razumljivo, v kakšni obliki naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno.

Dispozicija kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ je alternativna. To dejanje stori: kdor neupravičeno proizvaja, prideluje, prodaja ali ponuja naprodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Kaznivo dejanje po navedenem členu je tako moč storiti na katerikoli od navedenih načinov, seveda pa tudi z ravnanjem, ki pomeni realizacijo dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj (stek izvršitvenih dejanj). Izvršitvena načina hrambe ali prenašanja mamila (zaradi prodaje), se torej ne izključujeta pri izvršitvi enega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ in je to dejanje lahko storjeno (poleg na ostale načine) ali s hrambo ali prenašanjem mamila, lahko pa na oba načina, pri čemer bo podano eno samo kaznivo dejanje, posebej če bo šlo v obeh primerih za isto mamilo, kot je to bilo v obravnavanem primeru. Če sodba očita obsojencu, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ storjeno z istim ravnanjem na oba z zakonom določena načina, potem gre za dejansko in pravno možen stek izvršitvenih načinov. Zato se ne more postaviti vprašanje razumljivosti izreka glede tega, ker bi bilo dejanje lahko storjeno na (samo) en ali drug način, oziroma bi sicer bila podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vprašanja, ki pa ga postavlja v svojem odgovoru vrhovna državna tožilka, to je, ali so v izreku sodbe navedena dejstva, iz katerih bi izhajalo, da je obsojenčevo ravnanje pomenilo poleg prenašanja tudi hrambo kot zakonski znak kaznivega dejanja, vložnik zahteve ne postavlja. Takšno vprašanje bi v zvezi s krivdorekom predstavljalo vprašanje pravilne uporabe kazenskega zakona, v zvezi z razlogi sodbe pa morebiti vprašanje, ali ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Ne glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ugotovljenega steka izvršitvenih načinov kaznivega dejanja posebej ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni, medtem ko sodišče druge stopnje izrecno ugotavlja, da očitana hramba mamila za presojo zadeve ni bila odločilna, tako da Vrhovno sodišče tudi ni imelo razlogov za odločitev v skladu s pooblastilom po členu 427. ZKP.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.