Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. čl. ZDZdr. Izpolnjeni so bili pogoji iz 1. odst. 39. čl. ZDZdr. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je udeleženec nekritičen za svoje stanje, glede na trenutne sposobnosti ogroža svoje življenje in zdravje, s tem da se ogroža z zatavanjem ob zapustitvi znanega bivališča, ogroža pa tudi druge, ker ne prepozna resne nevarnosti v prometu in lahko povzroči prometno nesrečo z gibanjem v prometnici. To ogrožanje je posledica duševne motnje udeleženca, kot izhaja iz mnenja izvedenca. Zaradi te duševne motnje je imel udeleženec ob izdaji sklepa hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Poleg tega navedenih vzrokov in ogrožanja ni bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči v smislu 3. alineje 1. odst. 39. čl. ZDZdr, ker je izvedenec ugotovil, da udeleženec ogroža sebe in predstavlja nevarnost za okolico, če je brez stalnega nadzora in stalnega vodenja. Zato nobena druga oblika pomoči ni možna in tudi ne bi bila uspešna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. k. L. še najdalj do 17. 06. 2011. 2. Zoper sklep se pritožuje po svoji odvetnici udeleženec. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka po 4. in 11. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Po 5. in 6. čl. ZNP mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice osebe in ugotovijo tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navajali. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, kakšno je bilo stanje udeleženca ob sprejemu in predpisan odmerek ter vrsta uporabe zdravil za zdravljenje neorientiranosti. Iz sklepa ni razvidno, zakaj je potrebno, da se udeležencu za tri tedne omeji svoboda gibanja in prepreči stik z okolico. Prav tako ni razvidno, ali ima udeleženec res hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter posledično hudo ogrožanje življenja, zdravja in premoženja sebe in drugih. Iz sklepa tudi ni razvidno, zakaj ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, poleg tega pa ni jasno, ali je udeleženec podal ustno privolitev v zdravljenje v smislu določb Pravilnika o pravicah in dolžnostih pacientov v P. k. L. Udeleženec po svoji odvetnici predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenka udeleženca je po končanem naroku 27. 05. 2011 vložila obrazloženo vlogo z dne 30. 05. 2011, katero je naslovila kot „pripombe na zapisnik, predlog za postavitev zastopnika, ugovor krajevne pristojnosti“. Te vloge ni mogoče obravnavati kot pritožbo zoper sklep prvega sodišča z dne 27. 05. 2011, kot je to štelo sodišče prve stopnje, že zato ne, ker je odvetnica udeleženca prejela izpodbijani sklep 31. 05. 2011, šele po vložitvi svoje vloge, razen tega pa tudi iz vsebine te vloge izhaja, da je ni mogoče šteti za pritožbo zoper izpodbijani sklep.

5. Prvo sodišče ni storilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 11. in 4. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. S sklepom o uvedbi postopka je bila udeležencu postavljena odvetnica (2. odst. 61. čl. Zakona o duševnem zdravju – ZDZdr), iz podatkov spisa pa je razvidno, da je bil udeleženec napoten oziroma premeščen iz Infekcijske klinike v Psihiatrično kliniko, zato je bilo sodišče prve stopnje pristojno za odločanje v zadevi (60. čl. ZDZdr).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili ob izdaji sklepa izpolnjeni vsi pogoji za zadržanje udeleženca zaradi zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZDZdr). V obravnavanem primeru je šlo za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. čl. ZDZdr. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so bili izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 39. čl. ZDZdr. Prvo sodišče je ugotovilo (na podlagi mnenja izvedenca dr. M. K.), da je udeleženec nekritičen za svoje stanje, glede na trenutne sposobnosti ogroža svoje življenje in zdravje, s tem da se ogroža z zatavanjem ob zapustitvi znanega bivališča, ogroža pa tudi druge, ker ne prepozna resne nevarnosti v prometu in lahko povzroči prometno nesrečo z gibanjem v prometnici. To ogrožanje je posledica duševne motnje udeleženca, kot izhaja iz mnenja izvedenca (pri udeležencu je diagnosticirana organska demenca v začetnem stadiju; izkazana je sekundarna mentalna oškodovanost zaradi nastajajočih organskih motenj v centralnem živčevju). Zaradi te duševne motnje je imel udeleženec ob izdaji sklepa hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, ki je to ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo. Poleg tega je ugotovilo, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči v smislu 3. alineje 1. odst. 39. čl. ZDZdr, ker je izvedenec ugotovil, da udeleženec ogroža sebe in predstavlja nevarnost za okolico, če je brez stalnega nadzora in stalnega vodenja. Zato nobena druga oblika pomoči ni možna in tudi ne bi bila uspešna.

7. Mnenje izvedenca je temeljilo na udeleženčevi zdravstveni dokumentaciji in osebnem pregledu udeleženca ter je bila na njegovi podlagi sprejeta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Neargumentirane pritožbene trditve ne morejo izpodbiti strokovnih ugotovitev izvedenca in odločitve sodišča. Prvo sodišče je podrobno opisalo tudi udeleženčevo stanje ob sprejemu, z načinom zdravljenja (vrsta zdravil in njihov odmerek) pa se mu ni bilo potrebno ukvarjati. Ker udeleženec glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno ni bil sposoben odločanja o sebi, ni bila aktualna presoja, ali je bila potrebna njegova privolitev v zdravstveno oskrbo z vidika Pravilnika o pravicah in dolžnostih pacientov v Psihiatrični kliniki (1. odst. 30. čl. Zakona o pacientovih pravicah).

8. Izvedenec je ugotovil, da je za osnovno diagnostiko in zdravljenje, ki bo preprečilo udeleženčevo ogrožanje samega sebe in drugih, potrebno obdobje treh tednov. V skladu s tem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 17. 06. 2011, glede na časovno obdobje, ki je bilo po mnenju izvedenca na naroku nujno potrebno zaradi ustreznega zdravljenja (1. odst. 48. čl. ZDZdr). Pozneje se je izkazalo, da udeleženca ne bo potrebno zadržati v oddelku pod posebnim nadzorom ves čas, ker je bil po obvestilu Psihiatrične klinike z dne 31. 05. 2011 med tem premeščen na odprti oddelek klinike. Ta okoliščina pa ni vplivala na presojo pravilnosti sklepa po stanju ob zaključku naroka oziroma ob izdaji sklepa, saj sama psihiatrična bolnišnica odpusti zadržano osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom še pred potekom roka iz sklepa sodišča, če se zdravstveno stanje zadržane osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v tem oddelku (1. odst. 71. čl. ZDZdr).

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).