Jedro

Če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 6. člena Zakona o cenah za določitev nadomestila, ker z ukrepom določena cena ne pokriva niti stroškov enostavne reprodukcije, vlada pa tega ne stori, se pravi ne opravi te svoje dolžnosti, ne more biti s tem rešena odškodninske odgovornosti, saj država odgovarja tudi za delo svojih organov, kot to izhaja iz določila 25. člena ustave Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek za plačilo nadomestila iz 6. člena zakona o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I, kratko ZCen) utemeljen, da pa se višina domestila pridrži za končno sodbo (ob tem je razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi z dne 5.5.1992).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, izrek o stroških pritožbenega ugovora pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta obsodbo utemeljili na določilu 6. člena ZCen. Tožena stranka je z ukrepom določitve cene in sicer s soglasjema k cenam plina, ki ga je prodajala tožeča stranka, objavljenima v uradnih listih RS, št. 11 in 12/92, bistveno poslabšalo pogoje tožnikovega poslovanja, saj s cenami, ki jih je toženka v soglasju določila, tožnica ni pokrivala niti stroškov enostavne reprodukcije. Zato bi toženka bila morala v navedenih soglasjih določiti tudi nadomestilo za pokrivanje teh stroškov, česar pa ni storila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožba zavrže oziroma, da se tožbeni zahtevek zavrne, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka odgovarja na revizijo in predlaga njeno zavrnitev, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno meni revident, da obravnavana zadeva s tožbenim zahtevkom za plačilo denarnega nadomestila za pokritje tožnikovih stroškov enostavne reprodukcije pri trgovanju s plinom ne spada v sodno pristojnost, ker da gre za upravno zadevo in da bi zato moral tožnik zahtevati ugotovitev neskladnosti soglasij tožene stranke z zakonom. Obravnavana zadeva je civilnopravnega značaja, saj se tiče premoženjskopravnega zahtevka, ki izvira iz nepravilnega ravnanja tožene stranke, kot to navaja v tožbi tožeča stranka, ker ni določila nadomestila v skladu z določilom 6. člena ZCen. Takšna civilnopravna razmerja pa se obravnavajo in razrešujejo po določilu 1. člena zakona o pravdnem postopku po določilih tega zakona; pri tem ni določeno v kakem drugem zakonu, da bi naj bili taki spori po posebnem zakonu v pristojnosti drugega sodišča ali državnega organa.

Tudi ne drži stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka pridobila pravico do nadomestila zaradi ukrepa določanja cene le v primeru, če bi tožena stranka sama v ukrepu o soglasju k ceni določila tako nadomestilo. Drži sicer, da se mora pravica do nadomestila zagotoviti prizadetim gospodarskim subjektom hkrati s sprejemom ukrepa določitve cene, kot to določa 2. odstavek 6. člena ZCen. Toda, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 6. člena ZCen za določitev nadomestila, vlada pa tega ne stori, se pravi ne opravi te svoje dolžnosti, ne more biti s tem rešena odškodninske odgovornosti, saj država odgovarja tudi za delo svojih organov, kot to izhaja iz določila 25. člena ustave Republike Slovenije.

Revident se spušča v svojih nadaljnjih izvajanjih tudi v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in povzelo sodišče druge stopnje. Izpodbija namreč ugotovitev, da tožnik s soglasjem določenima cenama plina ni pokril niti stroškov enostavne reprodukcije. Po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so tudi odveč toženkina izvajanja, da bi bilo moralo sodišče pritegniti izvedenca za ugotovitev pokrivanja stroškov enostavne reprodukcije s spornima cenama, ko je poleg tega že sodišče druge stopnje v svoji sodbi obrazložilo, da novih dokazov po končanem postopku na prvi stopnji ni dopustno uveljavljati (1. odstavek 496. a člena ZPP). Trditev revidenta, da je bilo pokritje stroškov enostavne reprodukcije večje kot 91 %, kot sta to ugotovili sodišči prve in druge stopnje, sedaj v revizijskem postopku ni upoštevna tudi zato, ker se o višini nadomestila z vmesno sodbo ni odločalo, ampak bo to predmet končne odločbe.

V tej zvezi sta sodišči druge stopnje in prve stopnje pravilno ugotovili, da bi bila morala tožena stranka glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve določiti nadomestilo iz 6. člena ZCen, ker tožeča stranka zaradi njenega soglasja s prenizkimi cenami ni mogla normalno poslovati, saj je bilo ugotovljeno, da cene plina niso pokrivale niti normalnih stroškov enostavne reprodukcije. Ni prezreti pri tem, da je normalno gospodarsko poslovanje tisto, ki prinaša dobiček, saj se ravno zaradi tega izvaja gospodarska dejavnost kot pridobitna dejavnost, kar je tudi zakonsko opredeljeno v 2. odstavku 1. člena zakona o gospodarskih družbah.

Končno ne drži trditev tožene stranke, da se s cenami iz soglasja pokriva le nabavna cena plina, ne pa nadaljnji stroški v zvezi s transportom, carino, hrambo in distribucijo plina, ker da to kupcem tožeča stranka lahko posebej zaračunava po internem tarifnem sistemu za oblikovanje cen plina. S soglasjem določena cena je končna cena proizvoda in bi s strani revidenta predlagano dodatno zaračunavanje predstavljalo nezakonito povišanje cene in s tem prekršek po 13. členu ZCen.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.