Jedro

V postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni več mogoče, zato tožnik v postopku ne more uspeti z navedbami, da mu je bila kazen za prekršek izrečena neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je Davčni urad Maribor kot prvostopni organ odločil, da se na predlog predlagatelja Ministrstva za notranje zadeve opravi davčna izvršba za znesek neplačane globe za prekršek na podlagi izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga št. ZSV 643/2008 z dne 8.3.2009, ki je postal izvršljiv 26.3.2009. Globa znaša 1.037,29 €, stroški davčne izvršbe 20,86 €, skupni dolg pa 1.058,15 €. Kot izhaja iz navedenega sklepa, se davčna izvršba opravi do višine dolga z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računih pri A. d.d., in B. d.d., pri tem pa se upošteva izvzetja iz izvršbe iz drugega odstavka 166. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, Uradni list RS 117/2006 s spremembami) in omejitve izvršbe iz tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2. Iz obrazložitve izhaja, da je v skladu s 57. oziroma 202. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1, Uradni list RS, št. 3/2007 s spremembami) predlagatelj izvršbe poslal davčnemu organu predlog za prisilno izterjavo neplačane globe, naložene z zgoraj navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožeča stranka v določenem roku globe ni poravnala, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel z davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Na podlagi 156. člena ZDavP-2 namreč davčni organ opravi postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Pri tem je treba v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 upoštevati, da so iz davčne izvršbe izvzeta sredstva iz 159. člena ZDavP-2, če gre za sredstva nakazana za tekoči mesec z izjemo iz 11. točke 159. člena ZDavP-2. Poleg tega pa mora banka upoštevati tudi omejitve iz tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2. Tožnik se je zoper navedeni sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-499-30-406/2009-2 (0907-01) z dne 14.9.2010 njegovi pritožbi delno ugodilo in izrek prvostopnega sklepa spremenilo v navedbi izvršilnega naslova tako, da se izrek sklepa pravilno glasi: „plačilni nalog št. 91548454 z dne 8.3.2009, izvršljiv dne 26.3.2009“. V ostalem je ministrstvo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da prvostopni sklep vsebuje sestavine, ki jih določa 151. člena ZDavP-2, v navedbi izvršilnega naslova, na podlagi katerega se je izvršba opravila, pa je po pomoti naveden plačilni nalog pod št. ZSV 643/2008, namesto pravilno številka 91548454. Ker je predmetni plačilni nalog priložen spisu zadeve, je pritožbeni organ v tem delu spremenil izrek izpodbijanega sklepa, kar pa ne vpliva na tožnikovo obveznost glede plačila dolga. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje izvršilnega naslova, pa drugostopni organ pojasnjuje, da to s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče (peti odstavek 157. člena ZdavP-2). Pritožbeni organ je preizkusil prvostopni sklep v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa tudi v smislu drugega odstavka 247. člena ZUP in ugotovil, da je izpodbijana odločitev pravilna.

Tožnik v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, izpodbija zgoraj navedeno odločitev. Navaja, da se je pozanimal pri sodniku za prekrške, kjer so mu povedali, da je kazen odslužil z javnim delom v Murski Soboti, ostale kazni, ki so mu še ostale, pa plačuje na obroke. Zato denarja za plačilo kazni nima, saj mu od minimalne pokojnine ne ostane nič. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanih aktov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijana upravna akt pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V pritožbi, vloženi zoper prvostopni sklep, je tožnik navajal, da je kaznovan po krivem in opisal dogodek, v katerem mu je bil zaradi storjenih prekrškov izdan plačilni nalog. Glede tega mu je že drugostopni organ pojasnil, da v postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni več mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Sedaj pa tožnik v tožbi zatrjuje, da bi naj kazen odslužil z javnim delom, za kar pa ni predložil ali ponudil nobenih dokazov, razen tega pa je to tudi nedopustna tožbena novota. Tožnik lahko namreč v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Ker tožnik razlogov, zakaj se na ta dejstva ni skliceval že tekom upravnega postopka, ne navaja, so tožnikove tozadevne navedbe nedopustna tožbena novota.

Če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem nalogu, in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja, brez predhodnega pisnega opomina (osmi odstavek 57. člena ZP-1). Izterjavo globe in stroškov izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku (prvi odstavek 202. člena ZP-1).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov pravilno uporabljena in je Davčni urad Maribor utemeljeno izdal izpodbijani sklep (150. člen ZDavP-2 v zvezi s 146. in 156. členom ZDavP-2). Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova opremljenega s klavzulo izvršljivosti, napako glede navedbe izvršilnega naslova v prvostopnem sklepu pa je sanirala drugostopna odločba.

Prvostopni sklep in drugostopna odločba sta bila torej pravilno izdana na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, vse ostale tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove premoženjske razmere pa so v tem postopku neupoštevne.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).