Jedro

1) Pristojnost domačega ali tujega razsodišča določijo stranke pravnega razmerja s pogodbo. Dogovorjenemu upravičenju predložiti spor v reševanje razsodišču pa se stranki lahko tudi odrečeta.

2) Samo navedba imena kraja poleg pojma "razsodišče" ne zadostuje za ugotovitev sklenitve pogodbe o določitvi pristojnosti razsodišča.

Izrek

1) Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. 2) Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sklicujoč se na 473, člen ZPP je sodišče prve stopnje izreklo, da ni pristojno za reševanje tega spora, razveljavilo vsa že opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa z vidika uveljavljanih in tudi tistih revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče ugotovilo, da je pritožbeno sodišče v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo tudi sodišče prve stopnje.

Kadar so izpolnjene predpostavke iz 469. člena ZPP, zavisi od volje strank, ali določijo pristojnost domačega ali tujega razsodišča. Pristojnost domačega ali tujega razsodišča določijo stranke pravnega razmerja s pogodbo. Dogovorjenemu upravičenju predložiti spor v reševanje razsodišču pa se stranki lahko tudi odrečeta. Če je pripis samo imena kraja k pojmu "razsodišče" v pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, sploh mogoče opredeliti kot pogodbo o pristojnosti razsodišča, potem sta se pravdni stranki uporabi tega dogovora odpovedali. V postopku zavarovanja, ki ga je vodilo Temeljno sodišče v ... , enota v ... pod opravilno številko I 489/90, je sedanja tožena stranka (v postopku zavarovanja upnik) na naroku izrecno izjavila: ".... upnik daje dolžniku že sedaj na znanje, da krajevna pristojnost razsodišča v pogodbi ni določena. Navedeno je sicer, da je v zadevi pristojna arbitraža na Dunaju, ni pa povedano katera arbitraža in ker je na Dunaju veliko število arbitraž, je določba brezpredmetna in zato pridejo v poštev normalna določila o sodni pristojnosti".

Ob takšnem stališču, ki mu je tožeča stranka sledila tako, da je tožbo vložila na sodišče, je treba šteti, da je pogodba o določitvi pristojnosti arbitraže prenehala veljati. Tožena stranka ne more stalno spreminjati svojega stališča kot ji to pač narekuje trenutna procesna situacija.

Ne glede na zgoraj navedeno pa samo navedba imena kraja poleg pojma "razsodišče" ne zadostuje za ugotovitev sklenitve pogodbe o določitvi pristojnosti razsodišča. Stranki morata natančno opredeliti, katero razsodišče sta določili kot pristojno za reševanje (morebitnega) spora. Samo navedba imena kraja ne zadostuje.

Reviziji je bilo treba ugoditi že iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov. Zato revizijsko sodišče samo opozori še na procesno kršitev, ki je tožeča stranka sicer ne uveljavlja. Sodišče je namreč ugodilo ugovoru tožene stranke o dogovorjeni pristojnosti razsodišča, čeprav tožena stranka dogovora ni dokazovala tako, kot to določa 4. odstavek 470. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni ravnala tako, kot to določa 2. odstavek 232. člena ZPP.

Glede na zagoraj navedeno je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke na podlagi 4. odstavka 400. člena ZPP, v zvezi s 395. členom ZPP ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pri tem je o stroških revizijskega postopka odločilo tako, kot to določa 3. odstavek 166. člena ZPP.