Jedro

Delo na montaži turbine v strojnem jašku, globokem 70 metrov ter na vlažni in spolzki podlagi zaradi kondenza je nevarno delo, oziroma gre pri takšnih opravilih za nevarno dejavnost. V tej zvezi so tveganja za poškodbe delavcev velike, ker se izvaja delo v zelo težkih pogojih in globini, ko obstoji velika možnost zdrsov in padcev, posebno v konkretnem primeru, ko je bila po izpovedbi varnostnega inženirja cev, na kateri je izvajal dela tožnik, vlažna, pri čemer varnostnega pasu ni bilo mogoče uporabljati, saj ga ni bilo možno vpeti, pa tudi sicer bi ta oviral delavca pri gibanju, zaradi česar bi bila podana še večja nevarnost za poškodbe.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in drugotožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 32.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več (razliko do 78.000,00 EUR), pa je zavrnilo (I. točka izreka); toženima strankama je naložilo, da sta tožniku dolžni solidarno povrniti stroške postopka v višini 990,73 EUR, ki se nakažejo na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št: ... pri Uradu za ..., v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek II. točke izreka); tožniku je naložilo, da je dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 114,58 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude pa do plačila, vse pod izvršbo (drugi odstavek II. točke izreka); poleg tega je tožniku naložilo, da je dolžan tudi drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,05 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude pa do plačila, vse pod izvršbo (tretji odstavek II. točke izreka).

Zoper sodbo so se pritožili tožnik in obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo razlike do zahtevane višine odškodnine in zaradi odločitve o stroških postopka, ki jih je dolžan povrniti toženima strankama. Navaja, da bi morala prvotožena stranka odpraviti nevarnost zdrsev in padcev na mokrih ter na mastnih tleh ob neprimerni razsvetljavi in mikroklimi. Republiški inšpektor je ocenil stopnjo tveganja za poškodbo za delo delavcev v takšnih pogojih in v veliki globini. Takrat se je delo monterjev vsakodnevno izvajalo v polžasti cevi, širine do 1,8 metra. Po izpovedbi priče Sirka je na gradbišču delal približno en mesec, po padcu je ostal toliko priseben, da se je odrinil v drugo smer in s tem preprečil hujše posledice. Meni, da ni ničesar prispeval k nastanku delovne nesreče. Poleg tega se ne strinja tudi s prisojeno odškodnino po višini. Izvedenec medicinske stroke je pravilno ocenil intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Ves čas bolniškega staleža ni bil sposoben opravljati pridobitnega dela. Bal se je, da bo zaradi delovne nesreče izgubil službo in s tem sredstva za svojo eksistenco. Izvedenec medicinske stroke je ocenil, kakšen strah je doživel takoj po nesreči in v nadaljevanju v času zdravljenja. Ko so ga reševali iz jaška, je bil zelo prestrašen, kasneje pa se je bal, če bo sploh lahko še delal. Takšen strah bo prisoten ves čas, dokler ne bo uspel uveljaviti rentnega zahtevka. Zaradi posledic delovne nesreče ima trajne organske in funkcionalne posledice, saj je poškodovano vretence deformirano v obliki klina in na sprednji strani znižano za eno tretjino normane višine. Pred nesrečo ni bil nikoli obravnavan zaradi težav s skeletom in nikdar v bolniškem staležu. Poškodbe so zelo vplivale na njegovo psihično stanje. V tej zvezi se sklicuje na izvide psihologa in psihiatra, iz katerih je razvidno, da zaradi posledic ne bo več sposoben za nobeno delo. V bodočnosti ne bo mogel opravljati ključavničarska dela na montaži. Invalidska komisija je pravilno ocenila nastalo invalidnost III. kategorije. Nekoč je bil športno aktiven, sedaj ne more več igrati iger z žogo, tekati ali skakati. Kot invalid je izgubil možnost ustreznega zaslužka, pri čemer prejeto nadomestilo v višini 260,00 EUR ne more zadostovati za preživljanje družine. Meni, da bi mu moralo sodišče v celoti priznati odškodnino v višini, ki jo je zahteval v tožbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je višina tožniku prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode pretirana in izrazito v neskladju z obstoječo sodno prakso. Tožnikovo zdravljenje, ki je trajalo približno pol leta, je potekalo brez težav, pri čemer je izvedenec medicinske stroke ocenil telesne bolečine le v trajanju treh dni, medtem ko je tožnik srednje in hude telesne bolečine trpel le v prvih tednih zdravljenja. Meni, da bi bila iz tega naslova pravična denarna odškodnina v višini 7.000,00 EUR. Ne strinja se tudi z višino odškodnine v postavki zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče ocenilo v pretirani višini, primerna bi bila zgolj v višini 10.000,00 EUR. Po mnenju izvedenca medicinske stroke je pri tožniku v posledici zloma prvega ledvenega vretenca omejena gibljivost hrbtenice v višini 50 %. Sodišče bi moralo dati večji pomeni tudi ugotovitvi, da so pri tožniku splošne življenjske aktivnosti zaradi poškodbe zmanjšane v višini 70 % zaradi degenerativnih sprememb, zaradi bolezni pa v višini 30 %. Sodišče bi moralo pri odškodnini iz naslova nepremoženjske škode upoštevati še njegov 10 % soprispevek k nastali nesreči. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in tožniku prizna odškodnino v nižjem znesku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške v višini plačila takse za pritožbo.

Prvotožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov in se v izogib ponavljanju pritožbe v celoti sklicuje na navedbe, ki jih je v svoji pritožbi podala drugotožena stranka.

Pritožba tožnika ter pritožbi prvotožene in drugotožene stranke niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot glede priznane višine odškodnine tožniku tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in na katere so opozorile stranke v svojih pritožbah. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da se je tožnik dne 17. 4. 2008 huje telesno poškodoval pri montaži turbine v hidroelektrarni B., ko mu je spodrsnilo v turbinski cevi in je padel na betonsko podlago z višine okrog 2,5 metrov. Tožnik je utrpel zlom prvega ledvenega vretenca, zaradi česar je dobil najprej zdravniško pomoč v Splošni bolnišnici ..., nato pa je bil premeščen na hospitalno zdravljenje v UKC Ljubljana, kjer je bil na zdravljenju do 23. 4. 2008. V nadaljevanju je bil v bolniškem staležu, ko je opravil številne preglede in druge ustrezne oblike zdravljenja ter terapije v zdravstvenih ustanovah. Tožniku je bila z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 3. 9. 2009 priznana invalidnost III. kategorije zaradi posledic nesreče pri delu. Dne 29. 6. 2009 mu je prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v nadaljevanju pa se je prijavil kot brezposelna oseba pri zavodu za zaposlovanje.

Delavec je v primeru poškodbe pri delu ali v zvezi z delom upravičen do povrnitve odškodnine za materialno in nematerialno škodo. Pravico do takšne odškodnine ima na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in splošne določbe o odškodninski odgovornosti. V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornosti ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) pa izjema. Da lahko govorimo o krivdni odgovornosti delodajalca, je potrebno ugotoviti obstoj naslednjih predpostavk: nedopustno ravnanje (ali opustitev), škodo, vzročno zvezo in odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnje predpostavke je v določbi 1. odstavka 131. člena OZ predvideno načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ali je povzročil, da je bila škoda večja, ima na podlagi določbe 171. člena v zvezi s 185. členom OZ pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena OZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je delo na montaži turbine v strojnem jašku, globokem 70 metrov ter na vlažni in spolzki podlagi zaradi kondenza, nevarno delo, oziroma gre pri takšnih opravilih za nevarno dejavnost. V tej zvezi so tveganja za poškodbe delavcev velike, ker se izvaja delo v zelo težkih pogojih in globini, ko obstoji velika možnost zdrsov in padcev, posebno v konkretnem primeru, ko je bila po izpovedbi varnostnega inženirja A.A. cev, na kateri je izvajal dela tožnik, vlažna, pri čemer varnostnega pasu ni bilo mogoče uporabljati, saj ga ni bilo možno vpeti, pa tudi sicer bi ta oviral delavca pri gibanju, zaradi česar bi bila podana še večja nevarnost za poškodbe. To potrjuje tudi poročilo Inšpektorata RS za delo z dne 17. 4. 2008, da je tožnik zaradi vlažne in spolzke cevi ter ob neprimerni razsvetljavi in mikroklimi spodrsnil in padel v globino, zaradi česar je prvotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o ugotovljenem oškodovančevem soprispevku k delovni nesreči in v tej zvezi k nastanku škode. Za presojo tega vprašanja je pomembno, da se pri končni porazdelitvi bremena odškodninske odgovornosti upošteva tudi skrbnost ravnanja oškodovanca. Tožnik bi moral v konkretnem primeru pri izvajanju montažnih del v turbinski cevi ravnati z vso potrebno skrbnostjo, saj bi moral glede tega prilagoditi gibanje in delo na spolzki podlagi ter v tej zvezi ravnati z večjo pazljivostjo, tembolj tudi iz razloga, kot je izpovedal varnosti inženir A.A., ker je že dalj časa delal v takšnih razmerah. Zato je po ugotovitvi pritožbenega sodišča prispevek tožnika k nastali škodi v višini 10 % povsem sprejemljiv in ustrezen njegovemu neskrbnemu ravnanju.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi tožniku odmerjeno odškodnino za nematerialno škodo po višini. Pravna podlaga za povrnitev takšne škode je opredeljena v določi 179. člena OZ, po kateri pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu, pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Za odmero odškodnine za nematerialno škodo je potrebno upoštevati temeljni načeli individualizacije odškodnine (upoštevanje stopnje in trajanje bolečin glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti njene višine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Poleg tega je pri navedenih načelih potrebno upoštevati tudi odškodnine, ki so bile priznane oškodovancem v podobnih primerih, pri čemer se višina posamezne odškodnine presoja tako, da se preračuna, koliko povprečnih mesečnih plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašajo posamezne škode, ki se upoštevajo na dan izdaje sodbe.

Sodišče prve stopnje je v tožnikovem primeru pri višini posameznih postavk nematerialne škode izhajalo iz mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A.B., specialista ortopeda in splošnega kirurga, ki je pri podaji mnenja upošteval podatke iz razpoložljive medicinske dokumentacije ter opravil pregled tožnika. Izvedenec je ugotovil trajanje telesnih bolečin pri tožniku ter številne nevšečnosti, ki jih je imel v času zdravljenja in terapijah v različnih zdravstvenih ustanovah, nadalje stanje in vrste strahu ter trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da ne bi sprejelo takšno mnenje za verodostojno. Tembolj zato, ker je izvedenec določno razmejil posledice, ki so nastale tožniku v posledici nesreče zaradi zloma prvega ledvenega vretenca, ter na drugi strani ostale bolezenske okvare in zdravstvene motnje, kot so bronhialna astma in anksiozne depresivne težave pri tožniku. Izvedenec je v mnenju ocenil splošne življenjske aktivnosti tožnika, ki so zaradi zloma prvega ledvenega vretenca zmanjšanje v višini 70 %, zaradi degenerativnih sprememb in bolezni pa za 30 %. Zaradi tako zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti so pri tožniku prisotne duševne bolečine, ker ne bo več sposoben za poklic, ki ga je opravljal pred nesrečo, poleg tega pa tudi psihične motnje, ker je kot invalid v brezizhodnem položaju, da bi si našel drugo ustrezno delo ter s tem sredstva za preživljanje svoje družine.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožniku prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode v višini 32.400,00 EUR (v kateri je pravilno upoštevan 10 % soprispevek k škodi) ustrezna ter v celoti primerljiva z višino odškodnin, ki so bile prisojene oškodovancem v podobnih primerih iz sodne prakse. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožnika, da mu je priznana odškodnina v prenizkem znesku oziroma na drugi strani pritožbeno zavzemanje obeh toženih strank, da bi se morala tožniku prisoditi nižja odškodnina, ne more biti sprejemljivo. Ostali pritožbeni razlogi, ki so jih stranke poskušale še uveljaviti v vloženih pritožbah, pa niso pomembni oziroma ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbe in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik in drugotožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Ker s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).