Jedro

Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Domneva se torej, da če je pogodba sklenjena v pisni obliki, velja samo tisto, kar je v njej zapisano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 12.000,00 DEM po prodajnem menjalniškem tečaju banke v kraju izpolnitve na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri kot obrestujejo poslovne banke devizne vloge v DEM na vpogled, ki tečejo od 5.4.1995 dalje. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 120.674,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Zoper ugoditveni del sodbe je vložil pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njej navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje preuranjeni. Površno gledano bi človek res pričakoval, da bo nekdo, ki ima usposobljeno mehanično delavnico, vozilo popravljal v tej delavnici. Vendar pa je tak zaključek utemeljen le v primeru, ko gre za normalno popravilo nekega vozila, ki se tudi kupi in proda z veljavnimi dokumenti. V konkretnem primeru ni šlo za takšno stanje, kar potrjuje dejstvo, da ni bilo sklenjenih ustreznih pisnih prodajnih pogodb za konkretno vozilo. Zato toženec meni, da tožnik takega popravila na vozilu Volvo ni hotel vršiti v svoji delavnici, kjer so stvari preveč na očeh in se je zato odločil, da se je popravilo vršilo v garaži K. Š. Da se je za tožnika opravljalo popravilo navedenega vozila pri K. Š., bi lahko potrdila priča J. G., katerega zaslišanje je toženec že predlagal, sodišče prve stopnje pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo. V tej smeri je po mnenju pritožnika treba dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem te priče. Toženec nato v pritožbi predlaga zaslišanje še treh prič. Priči B. in A. J. iz M. naj bi za tožnika vršila popravilo na vozilu Volvo v Šepčevi garaži, kar je toženec zvedel po zadnji glavni obravnavi v naključnem razgovoru v bifeju. Priči H. B. pa naj bi bile znane okoliščine glede dejstva, da je toženec izročil tožniku osebni avto znamke Volvo. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik v začetku aprila 1995 (3.4.1995) posodil tožencu 12.000,00 DEM, kar bi mu moral toženec vrniti do 5.4.1995. Sodišče prve stopnje se je pri takšni oceni utemeljeno oprlo na potrdilo z dne 3.4.1995, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki in iz katerega izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba in se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec drugačnega dogovora, ki nasprotuje zapisu z dne 3.4.1995, ni uspel dokazati. Prvi odstavek 71. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Domneva se torej, da če je pogodba sklenjena v pisni obliki, velja samo tisto, kar je v njej zapisano. Veljavni pa so tudi sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana (2. odst. 71. člena ZOR). Navedbe tožene stranke med postopkom na prvi stopnji in tudi sedaj v pritožbi o tem, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za vozilo znamke Volvo in ne posojilna pogodba, so torej v bistvenem nasprotju z zapisom z dne 3.4.1995, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo in zato tak dogovor, kot ga zatrjuje tožena stranka, ni moč šteti za usten dogovor o stranskih točkah. Glede na domnevo o popolnosti listine zaključkov sodišča prve stopnje zato ne morejo omajati navedbe pritožbe o opravljanju popravila vozila znamke Volvo v garaži K. Š. za tožnika, kar bi po navedbah pritožbe lahko potrdile v pritožbi predlagane priče, saj tudi dejstvo, da naj bi se za tožnika popravljal avtomobil znamke Volvo v garaži K. Š., ne bi moglo pripeljati do drugačnih zaključkov, kot jih je naredilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato meni, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno in zato zaslišanje treh prič, ki jih predlaga pritožba, ni potrebno in je zato že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče J. G. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Obe pravdni stranki bosta morali sami kriti svoje pritožbene stroške, tožena stranka ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 165/1 čl. ZPP), tožeča pa, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne (1. odst. 155. člena ZPP).