Jedro

Če nadzidava obstoječega objekta ne predstavlja gradnje novega objekta, ni treba upoštevati z odlokom o urbanističnem redu določene odmike, ker le-ti veljajo le za novogradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo o lokacijskem dovoljenju investitorju I.Š. za nadzidavo dela gospodarskega poslopja na strani proti parc. št. 27/1, tako da bo celoten objekt iste višine na parc. št. 28 pod tam navedeni pogoji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je zahtevano lokacijsko dovoljenje v skladu z Odlokom o urbanističnem redu v občini (Uradne objave št. 3/76), ki je v tem delu v skladu z družbenim planom občine, kar izhaja iz Odloka o ugotovitvi, kateri deli prostorskih izvedbenih aktov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradne objave št. 43/87). Navedeni urbanistični red dovoljuje nadzidave obstoječih objektov. V 2. točki 1. odstavka 6. člena citiranega odloka je določeno, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od obstoječih stanovanjskih zgradb drugih lastnikov najmanj 8.00 m. V konkretnem primeru je obstoječi objekt, ki se nadziduje od sosednjega stanovanjskega objekta oddaljen le 4 m. Vendar upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.3.1995 tožena stranka ugotavlja, da zaradi nadzidave dela obstoječega gospodarskega poslopja za 1.3 m tako, da bo celoten objekt iste višine, po obsegu in namenu gradnje ne gre za nov objekt, za katere sicer veljajo določbe o odmiku. Treba je torej upoštevati obstoječi odmik. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so bila dana soglasja pristojnih organov, tudi sanitarne inšpekcije in požarnovarnostne inšpekcije in, da s predvideno gradnjo tudi sicer ne bodo prizadeti javni interesi. Tožena stranka pritrjuje organu prve stopnje, da je utemeljeno zavrnil ugovor, da je dovoljenje izdano brez soglasja sosedov, ker le-to ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. To soglasje bi bilo potrebno, če bi šlo za gradnjo novega objekta, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v svoji odločbi upoštevala staro sanitarno soglasje in soglasje soseda navedeno v zapisniku z dne 5.8.1981. Sanitarno soglasje je po njegovem mnenju sporno, ker napačno prikazuje dejansko situacijo. Kot sosed mejaš je natanko razložil in dokazal, da v omenjeni zadevi ne gre zgolj za adaptacijo že obstoječega objekta, temveč gre za dvig višine strehe, s čemer bo v celoti onemogočen dostop sončni svetlobi njegovim življensko pomembnim stanovanjskim prostorom. Sam nikoli ni dal soglasja sosedu za dvig višine poslopja, ki neposredno meji na njegovo stanovanjsko hišo, ker bi s tem dvigom bili praktično onemogočeni pogoji bivanja zanj in njegovo družino. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi odločbe in predlaga, da se neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po tem, ko je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.3.1995 odločba tožene stranke z dne 17.3.1993 odpravljena, je tožena stranka v novem postopku v skladu z 62. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) sledila pravnemu mnenju sodišča navedenem v citirani sodbi. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla vsa bistvena dejstva in dokaze in na njihovi podlagi tudi pravilno odločila o tožnikovi pritožbi. Na podlagi ugotovitev, da gre v obravnavem predvidenem posegu za nadzidavo obstoječega gospodarskega poslopja in ne za nov objekt je pravilna njena ugotovitev, da soglasje soseda v tem primeru ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Soglasje bi bilo potrebno le, če bi šlo za gradnjo novega objekta, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Odlok o urbanističnem redu v občini, ki je pravna podlaga za odločanje o tej stvari namreč določa, da je potrebno soglasje soseda le pri novogradnji, če je le ta oddaljena od sosednjega objekta manj 8 m. Ker v tem primeru, kot je tožena stranka pravilno ugotovila, ne gre za novogradnjo, je njena odločitev pravilna.

Tožnikovi ugovori o njegovih poslabšanih bivalnih razmerah in o spornih soglasjih inšpekcijskih organov niso utemeljeni. Ugotovitve tožene stranke, da so bila dana soglasja pristojnih organov (sanitarne inšpekcije in požarnovarnostne inšpekcije) so pravilna, ker se ujemajo s podatki v upravnih spisih. Iz navedenih soglasij izhaja, tako kot je ugotovila tožena stranka, da s predvideno gradnjo ne bodo prizadeti javni interesi. Pooblaščeni organi celo izrecno navajajo, da se tožnikove bivalne razmere in razmere naravne osvetlitve ne bodo poslabšale zaradi nadvišanja gospodarskega in stanovanjskega objekta investitorja.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).