Jedro

S sklepom o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP se ne odloča o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe.

Stranka ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva njene pravice ali obveznosti iz 23. člena Ustave RS v upravnem sporu pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, tudi če je prvostopenjski organ posegel v ustavno pravico, ampak mora najprej izčrpati pravna sredstva v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 odločil, da morajo inšpekcijski zavezanci, med katerimi je tudi tožnik, do 30. 1. 2012 uskladiti gradnjo zidanega objekta, zgrajenega na ..., na zemljišču parc. št. 572/1, 572/2 in 572/3 k.o. ... z gradbenim dovoljenjem št. 351-69/2007-10 z dne 7. 5. 2007, in sicer znižati kolenčni zid podstrešne etaže na SV strani za 1,4 m in na JZ strani za 70 cm ter na SV strani odstraniti 6 horizontalnih AB konzol dolžine cca. 1,2 m. Z izpodbijanim sklepom št. 06122-3259/2007-26 (8204) z dne 9. 1. 2012 je bilo odločeno, da se vloga tožnika za odlog izvršbe obravnava kot vloga za podaljšanje roka iz tretjega odstavka 99. člena ZUP in se zavrne.

Z izpodbijano odločbo št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 je prvostopenjski organ odločil, da morajo inšpekcijski zavezanci, med katerimi je tudi tožnik, takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo zidanega kmetijskega objekta, tlorisne velikosti 14,2 m x 23,3 m, ki ga gradijo na ..., na zemljišču s parc. št. 572/1, 572/2 in 572/3, vse k.o. ..., v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-69/2007-10 z dne 7. 5. 2007 in ustavitev velja, dokler si zavezanci ne pridobijo spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Z izpodbijano odločbo št. 06122-3259/2007-19 (8204) z dne 14. 11. 2011 pa je prvostopenjski organ odločil, da se predlog tožnika z dne 25. 10. 2011 za izrek ničnosti odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 zavrne.

Tožnik s tožbo predlaga, naj sodišče ugotovi, da je toženka z izdajo odločbe št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 in sklepa št. 06122-3259/2007-26 (8204) z dne 9. 1. 2012 kršila njegove ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 87., 120., 121. in 153. člena Ustave RS in predlaga, da se navedena odločba in sklep odpravita. Podrejeno pa zahteva, da sodišče ugotovi, da je toženka z izdajo odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 kršila njegove ustavno varovane pravice iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 87., 120., 121. in 153. člena Ustave RS, ter se ji naloži, da navedeno odločbo in odločbo št. 06122-3259/2007-19 (8204) z dne 14. 11. 2011 izreče za nični in ju odpravi. V tožbi in dopolnitvi tožbe navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoj tožbeni predlog. Zaradi narave odločitve sodišče tožbenih navedb ni povzemalo.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

O sklepu prvostopenjskega upravnega organa št. 06122-3259/2007-26 (8204) z dne 9. 1. 2012: Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o tožnikovi vlogi za odlog izvršbe po odločbi št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011. Ker se s sklepom o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne odloča o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, ne glede na to, da je tožnik v obravnavanem primeru odložitev izvršbe predlagal še pred začetkom izvršilnega postopka (zaradi česar bi morala toženka njegovo vlogo zavreči, ne pa obravnavati kot vlogo za podaljšanje roka iz tretjega odstavka 99. člena ZUP), v obravnavanem primeru ni podlage za odločanje v upravnem sporu v prvem odstavku 2. člena ZUS-1. Tudi sicer pa gre pri roku, določenem v odločbi št. 06122-3259/2007-21 (8206) z dne 23. 11. 2011, za materialni rok, katerega trajanje je v obravnavani zadevi v okviru meritornega odločanja o zadevi določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ, in ne za procesni rok, katerega podaljšljivost je predvidena v tretjem odstavku 99. člena ZUP. Pravilnost in zakonitost določitve takšnega roka, ki je sestavni del odločitve v upravni zadevi, je mogoče izpodbijati v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, v obravnavanem primeru št. 06122-3259/2007-21 (8206) z dne 23. 11. 2011. Ker tudi ne gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, izpodbijani sklep tudi ne spada med sklepe, za katere ZUS-1 določa, da se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo v okviru predhodnega preizkusa po 36. členu ZUS-1, in sicer iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena, ker je bila vložena zoper akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato z njim tudi ni moglo biti poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Tudi sicer pa tožnik ne obrazloži, kako naj bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v posamezne navedene človekove pravice in temeljne svoboščine.

O odločbi prvostopenjskega upravnega organa št. 06122-3259/2007-19 z dne 14. 11. 2011: V upravnem sporu odloča sodišča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značaja dokončnih upravnih aktov.

Dokončni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Ker ni sporno, da je bila zoper odločbo št. 06122-3259/2007-19 z dne 14. 11. 2011 mogoča pritožba, ki jo je tožnik dne 12. 12. 2011 tudi vložil, tožnik pa je v tožbi sam navedel, da o njej še ni bilo odločeno, niti to ne izhaja iz upravnih spisov, navedena odločba še ni dokončna. Ker tožnik tudi ni izkazal, da bi v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena ZUS-1 vsaj sedem dni pred vložitvijo tožbe vložil novo zahtevo za izdajo odločbe o njegovi pritožbi, tudi ni izkazal pogojev za vložitev tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1). Tožba zoper navedeno odločbo je bila zato vložena prezgodaj, kar je po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 razlog za zavrženje tožbe.

O odločbah prvostopenjskega upravnega organa št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 in 06122-1846/2009-8204-3 z dne 26. 9. 2007: Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

Ker ni sporno, da je bilo mogoče zoper izpodbijani odločbi št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 in 06122-1846/2009-8204-3 z dne 26. 9. 2007 vložiti pritožbi, tožnik pa ni izkazal, da bi ju vložil, niti to ne izhaja iz upravnih spisov, tudi tožba zoper navedeni odločbi ni dopustna (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Ker pojem upravni spor pokriva vse vrste tožb oziroma tožbenih zahtevkov in s tem tudi tiste, ki se nanašajo na sodno varstvo človekovih pravic (4. člen ZUS-1), to določilo potrjuje namen zakonodajalca, da stranka ne more neposredno uveljavljati neposrednega sodnega varstva njene pravice ali obveznosti iz 23. člena Ustave v upravnem sporu pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, tudi če je prvostopenjski organ posegel v ustavno pravico, ampak mora najprej izčrpati pravna sredstva v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Ker tožnik, kot rečeno, zoper odločbi opr. št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 in 06122-1846/2009-8204-3 z dne 26. 9. 2007 ni vložil pritožb, kljub temu, da je imel možnost, tudi ni dopustna tožnikova tožba, v kolikor z njo uveljavlja nezakonitost aktov in dejanj gradbenega inšpektorja, s katerimi naj bi bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine v predmetnih inšpekcijskih postopkih po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Tudi sicer pa tožnik ne obrazloži, kako naj bi bilo z izpodbijanima odločbama poseženo v posamezne navedene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Glede na navedeno je sodišče tožnikovo tožbo zoper navedeni odločbi zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.