Jedro

Statusa civilnega invalida vojne ni mogoče priznati osebi, ki ne izkaže, da je njena okvara organizma nastala zaradi bolezni, ki je posledica vojnega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo prve stopnje je bila zavrnjena tožničina tožba zoper odločbo tožene stranke. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reviziji odločbe sekretariata za gospodarske in družbene dejavnosti občine, s katero je bil tožnici priznan status civilnega invalida vojne, odpravila navedeno prvostopno odločbo in odločila, da tožnici ne gre status civilnega invalida vojne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da z izvidom Očesne klinike Medicinske fakultete v Ljubljani, tožnica v upravnem postopku ni izkazala neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom in njeno boleznijo, do katere naj bi prišlo med vojno. Navedeni izvid izkazuje le tožničino bolezen v času po vojni. V zvezi s tožbenimi navedbami tožnici pojasnjuje, da vojne in vojnih razmer ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu zakona o civilnih invalidih vojne.

V pritožbi tožnica ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je poškodba oči posledica vojne, torej konkretno krajevno in časovno opredeljenega dogajanja, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. Njen oče je bil udeleženec NOB, zato je bila mati že v času nosečnosti izpostavljena zasliševanju in pretepanju, kar je imelo za posledico, da jo ni mogla dojiti. Kmalu po rojstvu je morala z materjo bivati v seniku, ker so domačo hišo zasedli nemški vojaki. Zaradi neustreznih pogojev bivanja in slabe prehrane je dobila vnetje oči. Zdravniška pomoč ji je bila nudena po vojni in sicer v Zdravstvenem domu ..., kjer se je ambulantno zdravila, vendar zdravstvene dokumentacije o tem nima.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preučilo stanje stvari, kot izhaja iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, izpodbijano sodbo in pritožbo ter ugotavlja, da je bila s sodbo prve stopnje tožničina tožba proti izpodbijanemu upravnemu aktu utemeljeno zavrnjena. Po zakonu o civilnih invalidih vojne (Uradni lisr SRS, št. 8/78, 12/85, 16/85, 11/88, 5/90 in Uradni list RS, št. 38/90 - p.b. in 47/90 - ZCIV) se status civilnega invalida vojne prizna osebi, ki ima najmanj 40% okvaro organizma, ki je nastala zaradi poškodbe ali bolezni, ki je posledica dogodka ali dejanja, opredeljenega v 2. členu navedenega zakona. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica v upravnem postopku ni izkazala, da je njena okvara očesa nastala zaradi vnetja oči, ki je bilo posledica vojnega dogodka. Iz izpovedb prič izhaja le, da je tožnica med vojno dobila vnetje oči, o tem, da je vnetje oči posledica vojnega dogodka pa ni nobenih dokazov. Vzročno zvezo med vojnim dogodkom in njeno boleznijo bi tožnica lahko izkazala z ustrezno zdravstveno dokumentacijo, ki pa jo tožnica ni predložila. Tožnica je namreč v postopku predložila le izvid očesne klinike iz katerega izhaja, da je imela v tem času en mesec vneto oko, nikakor pa s tem izvidom ne izkazuje vzročne zveze med vojnim dogodkom in njeno boleznijo. Druge zdravstvene dokumentacije s tega obdobja pa tožnica nima in kot sama navaja tudi ne obstoji, ker je bila uničena. Pa tudi sicer tožnica ni žrtev vojnega dogodka. Kaj se šteje za vojni dogodek v smislu 2. člena navedenega zakona je bilo tožnici pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Pritožbeno sodišče le še dodaja da se tožnica moti ko v pritožbi navaja, da je pod tem pojmom razumeti tudi slabše bivalne in zdravstvene razmere ter neustrezno prehrano v času vojne, ki bolj ali manj prizadanejo vse prebivalce. Tako široka razlaga vojnega dogodka po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljiva.

Glede na obrazloženo je sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 4. odstavka 51. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).