Jedro

Ker je tožnica za obseg skaženosti zvedela že 25.5.1993, za storilca pa najkasneje 12.5.1994, je 3.4.1999 vložena tožba glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 6.4.1993 se je takrat pet let stara mladoletna tožnica hudo poškodovala, ker jo je ob prečkanju ceste z avtom zadel zavarovanec tožene stranke. Za nepremoženjsko škodo zaradi zloma lobanje in zmečkanine na hrbtišču leve noge je zahtevala 17.000.000 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju njen tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in stroškovnem delu razveljavilo (s sklepom o popravi izreka te odločbe pa tudi v odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in strah) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v celoti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že v pritožbi je grajala zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica že dne 25.5.1993 seznanjena z vsemi elementi, ki so potrebni za ugotovitev obsega škode, saj je taka ugotovitev v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, da je bilo zdravljenje zaključeno šele 3.10.2000. Operacija v letu 2000 ni bila potrebna zaradi morebitne nove škode, ampak zaradi popravila posledic poškodbe iz prve operacije, in sicer predvsem zaradi estetskih razlogov. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pojem zaključenega zdravljenja in pojem vednosti o obsegu škode v medicinskem in pravnem pomenu razlikujeta. Le strokovnjak lahko odgovori na ti dve vprašanji. V nadaljevanju revizija povzema svoje pritožbene navedbe in glede duševnih bolečin zaradi skaženosti poudarja, da v maju 1993 še ni moglo začeti teči zastaranje, ker se ni vedelo, ali bo predvidena operacija uspela, kakšen bo obseg skaženosti po tej operaciji in kakšne bodo telesne bolečine in strah v zvezi z njo. Zato je bil 25.5.1993 zaključen le prvi sklop zdravljenja, ko se je tožnica borila za preživetje, nadaljnje zdravljenje pa je trajalo vse do leta 2000. Razlogi, da so bili 25.5.1993 znani vsi elementi za uveljavljanje odškodnine za že nastalo in za zanesljivo pričakovano bodočo škodo, pomenijo zmotno uporabo 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Obseg škode ni mogel biti znan, dokler ni bila operacija izvedena. Ti razlogi sodišča druge stopnje so v medsebojnem nasprotju, sodba pa tudi nima razlogov, kdaj v obdobju od maja 1993 do oktobra 2000 naj bi bil znan obseg škode v zvezi s poškodbo noge. Revizija trdi, da obstaja tudi nasprotje med izrekom odločbe sodišča druge stopnje in tistimi razlogi, ki razčlenjujejo, kaj bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ko bo ponovno odločalo o odškodnini za telesne bolečine in strah, saj je v izreku razveljavljena le odločitev o zavrnitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Med izrekom pritožbene odločbe in njenimi razlogi ni šlo za zatrjevano nasprotje, ampak za očitno pomoto, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo s kasnejšim sklepom o popravi svoje odločbe. Ne glede na to pa revizijsko sodišče poudarja, da se je zatrjevana kršitev nanašala na razveljavitveni del izreka pritožbene odločbe, iz katerega so izpadle besede "telesne bolečine in strah", predmet revizijske presoje pa je le zavrnitev pritožbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Neutemeljeno je tudi uveljavljanje ostalih procesnih kršitev.

Nobenega nasprotja ni v razlogih sodišča druge stopnje, da je bil obseg skaženosti znan že ob tožničinem odpustu iz bolnice 25.5.1993, in dejstvom, da je bila kasnejša operacija opravljena leta 2000. Obe sodišči sta s pravilnimi razlogi pojasnili, zakaj se v obravnavani zadevi zaključek zdravljenja (po operaciji leta 2000) in čas, ko je tožnica zvedela za obseg škode, ne pokrivata. Res običajno izvedenec pove, kdaj je zdravljenje zaključeno, stvar dejanskega stanja pa je, kdaj oškodovanec zve za obseg škode, kar seveda lahko in mora ugotavljati sodišče. Tako sta sodišči v tej zadevi na podlagi izpovedi tožničnih staršev ugotovili, da so zdravniki ob odpustu tožnice iz bolnice 25.5.1993 povedali, da bo čez nekaj let, ko bo tožnica zrasla, mogoče opraviti še plastično operacijo poškodovane noge. Ta bo izboljšala estetski videz poškodovanega gležnja, ne bo pa prinesla izboljšanja v funkcionalnem smislu. Po izpovedi tožničine matere je bil prav tak tudi rezultat v avgustu 2000 opravljene plastične operacije (zmanjšana odebelitev poškodovanega gležnja). Zato so pravilni razlogi obeh sodišč, da je bil tožnici oziroma njenim staršem že 25.5.1993 znan obseg skaženosti tudi glede na napovedano bodočo plastično operacijo. Ker sta sodišči ugotovili, kdaj je tožnica izvedela za obseg skaženosti, revizija neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o tem, kdaj naj bi bil v obdobju od maja 1993 do oktobra 2000 znan obseg te vrste škode. Telesne bolečine in strah v zvezi s plastično operacijo pa niso predmet revizijske presoje.

Že iz doslej obrazloženega izhaja, da gre v tej zadevi pri vprašanju, kdaj je tožnica zvedela za obseg skaženosti, za dejansko okoliščino, torej tako, v katero stranke in revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo posegati. Tožnica ugotovljenega datuma 25.5.1993 ne more izpodbiti niti z neutemeljenim uveljavljanjem procesnih kršitev.

Po prvem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Da so tožnica oziroma njeni starši vedeli za storilca najkasneje 12.5.1994, ko so proti njemu vložili subsidiarni obtožni predlog, ni bilo sporno niti v pritožbenem niti v revizijskem postopku, za obseg skaženosti pa so zvedeli že 25.5.1993. Zato je 3.4.1998 vložena tožba glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti vložena po izteku triletnega zastaralnega roka. Revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava je torej zmotna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.