Jedro

V opisu prekrška, v katerem je med drugim navedeno, da je storilec vozil v Ljubljani na lokaciji od Brdnikove do Večne poti, kjer je hitrost omejena na 40 km/h, je kraj storitve prekrška zadostno določen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2084/2011 z dne 21. 12. 2011 prekršena b) točka sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa.

Obrazložitev

A. 1. Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je zoper J. P. dne 26. 5. 2011 zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izdalo plačilni nalog ,

s katerim ji je bila izrečena globa v znesku 250 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 21. 12. 2011 ugodilo in plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 5. točke (glede na obrazložitev je pravilno na podlagi 1. točke) prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker dejanje ni prekršek, ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev drugega odstavka 57. člena ZP-1, ne da bi pri tem poseglo v pravnomočno odločbo. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da plačilni nalog ne vsebuje kraja storitve prekrška, ker je v njem navedena le smer storilkine vožnje, in sicer od Brdnikove do Večne poti, ne pa tudi cesta, po kateri naj bi storilka vozila.

Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da odločitev sodišča glede vprašanja, kako mora biti v plačilnem nalogu opredeljen kraj storitve kaznivega dejanja, ni pravilna ter da plačilni nalog vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine. Hkrati zahteva opozarja na neenotno sodno prakso pri uporabi drugega odstavka 57. člena ZP-1, saj je sodišče v zadevah, kjer je bil na isti lokaciji storjen istovrstni prekršek, eno zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, drugi zahtevi za sodno varstvo pa delno ugodilo in storilcu izreklo opomin. Ob tem pa iz sodb v prilogi zahteve izhaja, da je bila opredelitev kraja prekrška v plačilnih nalogih enaka kot v obravnavanem plačilnem nalogu.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilki, ki je v odgovoru navedla, da vztraja pri izjavi glede plačilnega naloga, ki jo je podala prekrškovnemu organu dne 8. 6. 2011. B.

4. Glede na vsebino določbe drugega odstavka 57. člena ZP-1 mora plačilni nalog poleg osebnih podatkov o kršitelju ipd. vsebovati tudi podatke o kraju in času storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe, številko računa za plačilo in pouk o pravici do pravnega sredstva.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v skladu z določbo 62. a člena ZP-1 po uradni dolžnosti najprej opravilo preizkus izdanega plačilnega naloga ter pri tem ugotovilo, da plačilni nalog ne vsebuje kraja storitve prekrška, ker je v njem navedena le smer storilkine vožnje (od Brdnikove do Večne poti), ne pa tudi cesta, po kateri naj bi storilka vozila.

Ker odločbe o prekršku v skladu z enajstim odstavkom 65. člena ZP-1 ni mogoče spremeniti v škodo storilke in opis prekrška spremeniti tako, da bi se mu dodalo kakšen nov zakonski znak, je sodišče postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanje, kot je opisano v izpodbijanem plačilnem nalogu, nima vseh zakonitih znakov prekrška in torej ni prekršek po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. 6. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da opredelitev kraja prekrška v plačilnem nalogu ne zadošča za konkretizacijo storitve prekrška. V plačilnem nalogu je prekrškovni organ kraj storitve prekrška opredelil z navedbo lokacije od Brdnikove do Večne poti. Ta opis je prekrškovni organ dodatno opredelil v opisu okoliščin prekrška, iz katerega izhaja, da je bil prekršek storjen v Ljubljani na lokaciji od Brdnikove do Večne poti iz smeri Brdnikove ceste v smer Večne poti, kjer je hitrost omejena na 40 km/h. Odlok o kategorizaciji občinskih cest Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) določa, da odsek od Večne poti do Brdnikove ulice predstavlja zbirno mestno oziroma zbirno krajevno cesto (5. člen, zaporedna številka 165). Na podlagi tega Vrhovno sodišče zaključuje, da sta Brdnikova in Večna pot povezani, kraj storitve prekrška pa s tem zadostno določen, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da iz plačilnega naloga ni razvidno, na kateri cesti naj bi storilka prekoračila omejeno hitrost vožnje.

7. Materialnopravno napačno je stališče okrajnega sodišča, da dejanje, kot je opisano v podatkih plačilnega naloga, ni prekršek. Plačilni nalog prekrškovnega organa vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje že citirani drugi odstavek 57. člena ZP-1. Iz opisa prekrška izhaja, da je storilka v Ljubljani na lokaciji od Brdnikove do Večne poti, kjer je hitrost omejena na 40 km/h, vozila osebno vozilo s hitrostjo, ki je po opravljeni meritvi znašala 64 km/h, kar z upoštevano varnostno razliko (v skladu s 7. a členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu) znaša najmanj 59 km/h ter s tem omejeno hitrost prekoračila za 19 km/h. Takšno ravnanje storilke izpolnjuje vse zakonske znake prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju nad 10 do vključno 20 km/h. Sodišče tako ni imelo pravne podlage za uporabo 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ter je z ustavitvijo postopka iz razloga, ker dejanje ni prekršek, prekršilo materialnopravni predpis b) točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 .

8. Vrhovni državni tožilec predlaga, da sodišče ugotovi kršitev drugega odstavka 57. člena ZP-1, vendar temu ni mogoče pritrditi. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, predstavlja ravnanje prvostopenjskega sodišča kršitev materialnega prava, in sicer določbe b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 , medtem ko določba 57. člena ZP-1 predstavlja procesno normo, saj določa obvezno vsebino plačilnega naloga. Kljub temu, da je kvalifikacija kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti napačna, pa je po vsebini mogoče razbrati, da je vložena zato, ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da dejanje, opisano v plačilnem nalogu, ni prekršek.

9. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP (zahteva je vložena v škodo storilke) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo tako, da je ugotovilo kršitev b) točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1.