Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za zastopanje na prvi in drugi stopnji, kot izhaja iz odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za BPP. To pomeni, da se nagrade pooblaščenca določijo ob upoštevanju 36. člena ZOdvT in ne ob upoštevanju splošnega 12. člena ZOdvT, ki velja le v primerih, kadar stranke nimajo BPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v osmih dneh plača zakonske zamudne obrestmi od zneska 159,10 EUR neto odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 1. 8. 2013 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za: plačilo 315,14 EUR neto regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo 206,81 EUR neto nadomestila za neizrabljen letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo 40,90 EUR neto odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo zakonskih zamudnih obresti od 159,10 EUR neto odpravnine za 31. 7. 2013; obračun in plačilo 1.655,79 EUR bruto dodatka za nadurno delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska; obračun in plačilo 5.305,27 EUR bruto dodatka za nočno delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska; obračun in plačilo 768,70 EUR bruto dodatka za delo na nedelje in praznike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska; plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska dodatka za nadurno delo, obračunanega od 284,50 EUR bruto, od neto zneska dodatka za nočno delo, obračunanega od 335,07 EUR bruto za junij 2013 in 111,69 EUR bruto za julij 2013, ter od neto zneska dodatka za delo na nedelje in praznike junija 2013, obračunanega od 118,26 EUR bruto, vse od 15. 7. 2013 do 18. 7. 2013 (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh plača 486,25 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da mora tožena stranka tožnici plačati stroške postopka v višini 79,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in odločilo o priglašenih stroških uspešne pritožbe tožnice in o stroških sodne takse za pritožbo. Ponovno je odločalo samo o nepravnomočno razsojenem delu zahtevka, zato je bila vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku le 8.292,61 EUR in ne 11.105,56 EUR. Posledično je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka, saj je višina nagrade s količnikom 1,0 291,00 EUR, kar pomeni, da toženi stranki pripada nagrada za narok le v višini 349,20 EUR in ne 409,20 EUR. Tožnici pa je napačno priznalo nagrado za narok le v višini 194,40 EUR, s čimer je kršilo načelo poštenega sojenja in enakega obravnavanja strank. Sodna praksa, ki jo sodišče prve stopnje navaja, ni primerljiva, saj je šlo za nepravdni postopek, nasprotna stranka pa je bila Republika Slovenija. V tem primeru je jasno, da se upošteva 36. člen ZOdvT, saj gre za izplačevanje iz proračuna glede na to, da je bila nasprotna stranka država. Tožnici bi sodišče prve stopnje moralo priznati nagrado za postopek v višini 443,30 EUR in ne le 194,40 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 12. člen ZOdvT. Ker je tožnici zaradi odločbe BPP priznalo 50 % nižjo nagrado, je kršilo 22. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi v nasprotju s 155. členom ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo priznati stroške pritožbenega postopka tožnice vsaj v obsegu 23 %. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo dodatnega uspeha tožnice v ponovljenem postopku z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o denarnih terjatvah tožnice, in sicer iz naslova odpravnine, dodatkov za nadurno delo, nočno delo ter delo ob nedeljah in praznikih, regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo dvakrat. Prvič je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 965/2014 z dne 21. 4. 2016 ugodilo zahtevku za plačilo odpravnine v višini 159,10 EUR, zahtevku za obračun in plačilo dodatka za nadurno delo v višini 916,09 EUR bruto, zahtevku za obračun in plačilo dodatka za nočno delo v višini 1.340,28 EUR bruto ter zahtevku za obračun in plačilo dodatka za delo ob nedeljah in praznikih v višini 397,48 EUR bruto, v preostalem delu pa je tožbene zahtevke zavrnilo. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 636/2016 z dne 5. 1. 2017 razveljavilo zavrnilni del navedene prvostopenjske sodbe in odločitev, da mora tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je v novem postopku tožbene zahtevke v razveljavljenem delu ponovno zavrnilo, razen glede dela obrestnega zahtevka, in tožnici naložilo plačilo stroškov postopka v višini 486,25 EUR.

6. Iz obrazložitve odločitve o stroških postopka v prvostopenjski sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 11.105,56 EUR, odločalo pa je stroških postopka, ki so pravdnima strankama nastali v prvotnem in ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o pritožbenih stroških tožnice, saj je tožnica te stroške priglasila (glej list. št. 83), pritožbeno sodišče pa je v razveljavitvenem sklepu na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo prvi odstavek 163. člena ZPP, vendar pa ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj ta kršitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve o stroških postopka. Tožnica je namreč s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe I Pd 965/2014 z dne 21. 4. 2016 glede na končni uspeh (s tem, ko je dosegla razveljavitev tega dela sodbe in novo sojenje v tem delu zadeve, še ni uspela s pritožbo1) uspela le v sorazmerno majhnem delu, saj je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugodilo le delu zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. To pa pomeni, da je svoje stroške pritožbenega postopka dolžna kriti tožnica sama (tretji odstavek 154. člena ZPP) in zato tudi odsotnost odločitve o pritožbenih stroških ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve v izreku, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške v višini 486,25 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je o stroških tožnice v prvotnem in ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje odločalo tako, da je presojalo njen uspeh glede na končni uspeh v obeh postopkih skupaj in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 11.105,56 EUR, kolikor znaša vsota vseh v tem sporu uveljavljanih denarnih terjatev tožnice. Ugotovilo je, da je tožnica z denarnimi zahtevki, ki jih je uveljavljala, uspela v obsegu 25,33 % (2.812,95 / 11.105,56 - 100). V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da takšen način odločanja o stroških ni pravilen in da bi moralo sodišče prve stopnje ločeno presojati njen uspeh v prvotnem in ločeno v ponovljenem postopku ter posledično upoštevati tudi drugačno vrednost spornega predmeta. Vendar bi bil takšen način izračuna stroškov postopka v resnici v tožničino škodo, saj je tožnica v ponovljenem postopku uspela le z zanemarljivim delom zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da bi bila dolžna celotne stroške ponovljenega postopka kriti sama oziroma jih povrniti toženi stranki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba tožnice, s katero ta napada postopanje sodišča prve stopnje, ki je odločitev o stroških postopka sprejelo na podlagi uspeha tožnice v prvotnem in ponovljenem postopku kot celoto, torej kot en sam postopek2. 8. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za zastopanje na prvi in drugi stopnji, kot izhaja iz odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za BPP, opr. št. BPP 178/2014 z dne 26. 3. 2014 (list. št. 6 in 7). To pomeni, da se nagrade pooblaščenca določijo ob upoštevanju 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.) in ne ob upoštevanju splošnega 12. člena ZOdvT, ki velja le v primerih, kadar stranke nimajo BPP3. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožnica zaradi tega obravnavana slabše kot tožena stranka in da je bil zato kršen 22. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ki določa enako varstvo pravic, in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS - MP, št. 7/94), ki ureja pravico do poštenega sojenja. Nagrade, do povračila katerih je tožnica upravičena, so zaradi BPP res nižje, vendar je to upravičeno z dejstvom, da tožnica kljub pretežnemu neuspehu v tem sporu stroškov svojega pooblaščenca ne bo dolžna kriti, saj mu bodo ti povrnjeni iz proračuna RS v skladu s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/01 in nasl.). Kljub BPP pa je tožnica dolžna ob upoštevanju načela uspeha v pravdi kriti stroške tožene stranke, saj dodeljena BPP ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke (9. člen ZBPP).

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še, da je kršilo 155. člen ZPP. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. V drugem odstavku pa 155. člen ZPP določa, da če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka pravilno upoštevalo ZOdvT, kot že pojasnjeno, iz tega razloga ni podana kršitev 155. člena ZPP. Da naj bi sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo tudi stroške tožene stranke, ki niso bili potrebni, ali zmotno ne upoštevalo stroškov tožnice, ki so bili potrebni, pa v pritožbi tožnica ne trdi in tudi ne navede, katere naj bi bili takšni stroški.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uvaljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje.

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi sodna praksa; glej na primer sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 877/2017 z dne 4. 10. 2016 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 680/2015 z dne 7. 10. 2015 in opr. št. I Cp 2387/2015 z dne 16. 9. 2015. 2 Takšen način odločanja o stroških je zaslediti tudi v sodni praksi; glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 547/2016 z dne 13. 9. 2016. 3 Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse; glej na primer judikate pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1140/2015 z dne 14. 4. 2016, opr. št. 680/2015 z dne 9. 7 2015, Psp 609/2014 z dne 4. 3. 2015 in opr. št. Pdp 800/2011 z dne 26. 10. 2011 ter judikate drugih višjih sodišč opr. št. II Cp 1880/2017 z dne 30. 8. 2017, opr. št. II Cp 3204/2016 z dne 29. 3. 2017 in opr. št. II Cp 2279/2016 z dne 18. 1. 2017.