Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ocena obdolženkinega zagovora v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi se namreč nanaša na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko se kazenska odgovornost obdolženke nanaša na njen subjektivni odnos do kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev zato ni podana. Po prevladujočem stališču procesne teorije in tudi ustaljeni sodni praksi pa sme sodišče spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe (tudi) v bistvenih delih, vendar le, če je to v obdolženčevo korist. Višje sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da z navedenimi posegi v opis dejanja ni z ničemer poseglo v pravni položaj obdolženke, saj se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota zanjo s tem nista prav nič spremenila, kvečjemu zmanjšala.
I. Pritožbi obdolžene M. P. in njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.
1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo M. P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in posebni pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovanki E. B. znesek 69.584,64 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in obdolženki določena kazen v pogojni obsodbi izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna oškodovanki povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 69.584,64 EUR, s preostankom zahtevka do višine 88.028,90 EUR pa se oškodovanko napoti na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženko obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer sodno takso, dolžna pa je plačati tudi nagrado in potrebne izdatka pooblaščenca oškodovanke, o višini teh pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.
2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženka sama, z laično pritožbo in prošnjo za pravično razsodbo, ter njen zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče oprostilno sodbo, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pooblaščenci oškodovanke v odgovorih na pritožbi obdolženke in zagovornika predlagajo zavrnitev obeh pritožb ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožbi nista utemeljeni.
5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da je izrek sodbe nejasen in nerazumljiv zaradi pomanjkljivo abstraktno in konkretno podanega opisa očitkov obdolženki, ko ni dovolj artikulirano in konkretizirano izvršitveno protipravno ravnanje. V opisu sploh niso navedeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, saj iz njega ne izhaja, kdaj, kje in kako naj bi E. B. izročila denarna sredstva v hrambo obdolženki, pod kakšnimi pogoji in za katero časovno obdobje, vsebina njunega dogovora in v čem naj bi bil kršen. Med njima ni bila sklenjena nobena shranjevalna pogodba po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
6. Zagovornik nima prav. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe namreč zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, saj so v dejanskem delu opisa navedene povsem konkretne in jasne okoliščine obdolženkinega lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja oškodovanke v zmoto ter posledično pridobitve protipravne premoženjske koristi. V opisu je tudi jasno navedeno kdaj in kje je obdolženka delovala, torej čas in kraj storitve kaznivega dejanja v skladu z 18. členom in prvim odstavkom 19. člena KZ-1, zato opis dejanja kot celota, z vsemi zahtevanimi zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja, obdolženki omogoča učinkovito obrambo, sodišču pa daje jasen okvir predmeta odločanja. Natančnejša oziroma dodatna navedba kdaj, kje in kako je oškodovanka izročila denarna sredstva v hrambo obdolženki, pod kakšnimi pogoji in za katero časovno obdobje, ni potrebna, saj ne gre za odločilna dejstva, temveč gre za okoliščine, katerih ugotovitev in utemeljitev spadata v obrazložitev sodne odločbe. Kaznivo dejanje pa je sicer storjeno (dokončano) takrat, ko je storilec delal (kar je v konkretnem opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja povsem jasno navedeno), ne glede na to, kdaj nastane posledica. Povsem jasno in konkretno je opisano tudi obdolženkino lažno zatrjevanje oškodovanki glede varnosti njenega denarja na banki, češ, da bo slednja propadla ter da bo denar zanjo hranila sama …, s čemer jo je zapeljala; torej je opisano konkretno izvršitveno ravnanje obdolženke. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona in v zvezi s tem še bistvena kršitev določb kazenskega postopka1, zato nista podani.
7. Na pavšalno pritožbeno trditev, da so razlogi v izpodbijani sodbi protispisni in v zvezi s tem zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče odgovoriti, uradni preizkus izpodbijane sodbe pa take kršitve ni pokazal. Enako velja za zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ko zagovornik navaja le, da je obdolženka v svojem zagovoru storitev očitanega kaznivega dejanja zanikala. Ocena obdolženkinega zagovora v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi se namreč nanaša na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko se kazenska odgovornost obdolženke nanaša na njen subjektivni odnos do kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev zato ni podana.
8. Po pritožbenih navedbah zagovornika je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe kršilo določbo 354. člena ZKP, ker je sámo po uradni dolžnosti spremenilo obtožnico in jo preoblikovalo, obdolženka pa ni imela možnosti, da bi se lahko zagovarjala glede očitkov, ki jih je sodišče sámo dokončno postavilo v izreku izpodbijane sodbe ob njeni razglasitvi.
9. Po prvem odstavku 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Gre za pravilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ki pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma, kot ga je ugotovilo sodišče. Zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, sodišču pa preprečuje, da bi se spremenilo v organ kazenskega pregona. Vendar sme sodišče v določenih primerih opis dejanja v sodbi spremeniti, ne da bi pri tem kršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Dopustne so spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca, pa tudi spremembe, ki pomenijo samo natančnejšo in jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega dejanja, ali izpustitev odvečnih podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja in podobno. Po prevladujočem stališču procesne teorije in tudi ustaljeni sodni praksi pa sme sodišče spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe (tudi) v bistvenih delih, vendar le, če je to v obdolženčevo korist. 10. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na strani 4 in prvem odstavku na strani 5 obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo svoj poseg v opis dejanja v izreku, ko je iz opisa izpustilo določen očitek obdolženki, v nadaljevanju zamenjalo vrstni red besed, na koncu pa znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi iz 84.674,64 EUR zmanjšalo na znesek 69.584,64 EUR. Višje sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da z navedenimi posegi v opis dejanja ni z ničemer poseglo v pravni položaj obdolženke, saj se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota zanjo s tem nista prav nič spremenila, kvečjemu zmanjšala. Gre zgolj za prilagoditev opisa rezultatom dokaznega postopka, pri čemer opis dejanja v izreku sodbe za obdolženko ni manj ugoden, nasprotno, ji je v korist, saj je sodišče zmanjšalo znesek protipravne premoženjske koristi. Z navedenim ni kršilo določbe prvega odstavka 354. člena ZKP, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.
11. Glede zavrnjenega dokaznega predloga obrambe za določitev izvedenca medicinske stroke, konkretno psihiatra, tako za obdolženko, kot tudi oškodovanko, pritožba zagovornika ne prinaša nič novega, temveč ponavlja vsebino dokaznega predloga v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar je slednje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, to svojo odločitev pa v zadnjem odstavku na strani 7 in prvem odstavku na strani 8 obrazložitve sodbe prepričljivo argumentiralo z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje in jim zaradi odsotnosti konkretnih pritožbenih navedb nima ničesar dodati.
12. Zagovornik izpostavlja obrazložitev izpodbijane sodbe na straneh 17 in 18, ko je sodišče prve stopnje utemeljilo pravno kvalifikacijo obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ne da bi ob tem pojasnil, katero kršitev uveljavlja oziroma iz katerega pritožbenega razloga v tem delu izpodbija sodbo. Sodišče prve stopnje pa je sicer pravilno obrazložilo, zakaj gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje goljufije in ne kaznivo dejanje zatajitve po 208. členu KZ-1, s tem pa ni storilo nobene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona.
13. Neutemeljena je tudi pritožbena graja obeh pritožnikov zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 14. Pritožbene navedbe zagovornika, da je oškodovanka sama opravila dvig denarnih sredstev; da jih takoj po dvigu ni izročila obdolženki; da slednja oškodovanke nikoli ni nagovarjala naj dvigne ta denarna sredstva; da z njimi nikoli ni razpolagala, čeprav je bila pooblaščena na oškodovankinem računu; da se je obdolženka po hospitalizaciji oškodovanke nemudoma izselila iz njenega stanovanja; ter pritožbene navedbe obdolženke, da oškodovanki ni vzela niti centa; da je vse njene stvari pustila pri miru in se izselila takoj po tem, ko je bila oškodovanka sprejeta na zdravljenje v bolnišnico, pomenijo zgolj ponavljanje zagovora obdolženke, ki pa ga je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo na podlagi ugotovitev celotnega dokaznega postopka. Zelo natančno in argumentirano je ocenilo izpovedbo oškodovanke, ki je v bistvenih delih skladna in potrjena z izpovedbo priče R. B., kot tudi z listinskimi dokazi. Tem razlogom sodbe na straneh 10 do 17 obrazložitve pritožnika niti ne argumentirano nasprotujeta, pri čemer so pritožbena namigovanja zagovornika, „da je možno, da je omenjena denarna sredstva v stanovanju oškodovanke našla njena sestra R. B. in si jih prisvojila, ali kateri od njenih sorodnikov“, pa so zgolj lastna sklepanja zagovornika, brez vsakršne podlage v podatkih kazenskega spisa.
15. Sodišče prve stopnje je na straneh 11 in 12 obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo in ocenilo posamezna razhajanja v izpovedbi oškodovanke, ki jih je razjasnilo z oškodovankinim dodatnim zaslišanjem. To se nanaša tako na njene zahteve obdolženki po vrnitvi denarja, kot tudi okoliščino, kje je obdolženka denar hranila po dvigu na banki. Prepričljivo in utemeljeno je zaključilo, da opisana razhajanja v izpovedbi oškodovanke niso zamajala prepričanja sodišča v verodostojnost njene izpovedbe, ter pri tem ustrezno poudarilo njeno starost in zdravstvene težave ter kot relevantno še, da pa je oškodovankina izpovedba v bistvenih delih skladna in potrjena z izpovedbo priče R. B.. Zagovornik obdolženke zato s pritožbenim ponavljanjem in citiranjem posameznih izjav oškodovanke, ki naj bi omajale verodostojnost njene izpovedbe, ne more biti uspešen.
16. Glede na uveljavljane pritožbene razloge je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Izrečena ji je bila namreč (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolženki določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še posebni pogoj, da oškodovanki v določenem roku povrne pridobljeno protipravno premoženjsko korist. 17. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, in ko tudi pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile navedbe utemeljene, razveljaviti ali spremeniti) ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
18. Izrek o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife.
1 Če zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni, ima to lahko za posledico, da je izrek sodbe nerazumljiv, vendar v takem primeru ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 793, tč. 49).