Jedro

Stranke v konkretnih postopkih imajo pravico izjaviti se pred sodiščem o dejstvih in o pravu, pomembnih za izid postopka. V svojih izjavah so lahko do sodišča tudi kritične. Ne nazadnje so prav izražanju nezadovoljstva nad delom sodišča v civilnih postopkih namenjeni nekateri procesni instituti, npr. izločitev sodnika, vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev in podobno. Vendar pa navkljub dovoljeni ostrini pri izražanju kritike dela sodišča stranka ne sme prestopiti tiste meje, ki kritiko, pa čeprav ostro, loči od žaljivih trditev in negativnega etiketiranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče druge stopnje dolžnici D. L. izreklo 420 EUR denarne kazni, ker je v pritožbi, ki jo je 12.1.2007 vložila zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 4.1.2007, opr. št. I 1730/2006, žalila sodišče. Naložilo ji je, da mora izrečeno denarno kazen plačati v 30 dneh.

D. L. takšen sklep izpodbija s pravočasno laično pritožbo. Uvodoma navaja, da ga izpodbija "iz vseh pritožbenih razlogov", za tem pa dodaja še, da je nesklepčen in da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, pri čemer delno povzema vsebino 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). V "utemeljitvi" ponavlja svoje prepričanje o nepravilnostih, ki naj bi se pripetile tako v postopku, v katerem je sama udeležena, kot tudi o tistih, ki naj bi se dogajale na prvostopnem sodišču nasploh. V sklopu prvega znova povzema ravnanja sodnic sodišča prve stopnje, ki da so bila napačna, samovoljna in nezakonita in usmerjena k pridobitvi protipravnega premoženja skupaj s pravnim zastopnikom nasprotne stranke, v drugem pa opozarja na nujnost sprememb v sodstvu, ki s tem, ko dopušča, da na istem sodišču sodijo zakonski pari in drugi njihovi sorodniki, samo ruši svoje poštenje in integriteto.

Pritožba ni utemeljena.

Kaznovanje tistega, ki žali sodišče, je posledica prepovedi vlaganja žaljivih pisanj zaradi varstva zaupanja v sodstvo ter varstva njegovega ugleda in avtoritete. Poslanstvo sodišča kot varuha temeljnih družbenih vrednot ne more biti uspešno, če mu javnost ne zaupa, da je svojo funkcijo zmožno uresničiti in če ga ne spoštuje. Žaljive vloge rušijo avtoriteto sodstva in zaupanje vanj, poleg tega pa so lahko tudi ovira za učinkovitost v konkretnih sodnih postopkih.

Stranke v konkretnih postopkih imajo pravico izjaviti se pred sodiščem o dejstvih in o pravu, pomembnih za izid postopka. V svojih izjavah so lahko do sodišča tudi kritične. Ne nazadnje so prav izražanju nezadovoljstva nad delom sodišča v civilnih postopkih namenjeni nekateri procesni instituti, npr. izločitev sodnika, vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev in podobno. Vendar pa navkljub dovoljeni ostrini pri izražanju kritike dela sodišča stranka ne sme prestopiti tiste meje, ki kritiko, pa čeprav ostro, loči od žaljivih trditev in negativnega etiketiranja. In D. L. je to mejo z v pritožbi izraženimi trditvami, da sta poimensko navedeni sodnici prvostopenjskega sodišča podkupljivi, da omogočata nasprotni stranki zlorabo zakonodaje, ki je sami ne poznata, da prikrivata "svoj gnoj in kriminal" in da onemogočata pravično sojenje, to mejo po pravilni presoji izpodbijanega sklepa nedvomno prestopila. S pritožbo napadeni sklep je skladen z določbami prvega odstavka 109. člena in tretjega odstavka 11. člena ZPP in je torej materialno pravno pravilen. Katera dejstva, na katerih temelji, naj bi bila ugotovljena zmotno ali nepopolno, pritožnica ne pojasni, na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izrek sklepa je razumljiv in vsebuje dovolj razlogov, da ga je mogoče preizkusiti, ti razlogi pa niso niti nejasni niti v medsebojnem nasprotju, prav tako pa ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin (konkretno vloge pritožnice) in med samimi temi listinami. Zato tudi smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, pa tudi ne katera od preostalih tistih bistvenih kršitev procesnih pravil iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Dolžničina pritožba je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (1. točka 37. člena in prvi odstavek 38. člena v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP).