Jedro

Pri očitkih gre prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Predsednica senata Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom II K 23226/2018 z dne 1. 4. 2020 odločila, da se obdolžencu A. B., ki ga na podlagi pooblastila zagovarja odvetnik A. A. ml., za zagovor po odvetniku med preiskavo priznajo stroški v višini 313,59 EUR, ki se izplačajo iz sredstev proračuna, v presežku pa se njegov zahtevek zavrne. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik zaradi, kot navaja, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost sodne odločbe, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V zahtevi utemeljuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 19. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), v skladu s katero daje Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) pojasnila in obvezne razlage o uporabi OT, ki so jih pri odločanju dolžna upoštevati tudi sodišča. V konkretni zadevi nižji sodišči nista upoštevali v Sodnikovem informatorju objavljenih pojasnil Upravnega odbora OZS k tarifni številki 9 OT, da je treba za vsako zaslišanje priče in vsako preiskovalno dejanje v preiskavi posebej priznati odvetniške stroške po tej tarifni številki, niti nista upoštevali zvišanja skupne vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje. Vložnik uveljavlja, da sodna praksa sodišč ni enotna, saj sta Višje sodišče v Celju v sklepu II Kp 27024/2017 in Upravno sodišče RS v sodbi I U 1016/2017 skladno s pojasnili Upravnega odbora OZS sprejeli stališče, da se nagrada prizna za vsako zaslišano pričo posebej, četudi so vsa zaslišanja opravljena v istem dnevu, česar nižji sodišči nista upoštevali. To po vložnikovih navedbah predstavlja kršitev 14., 15., 137. in 22. člena Ustave RS, saj strankam v postopku ni zagotovljeno enako varstvo pravic. Zahteva opozarja, da so sodišča po določbah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) dolžna pri odločanju uporabljati Odvetniško tarifo, pri razlagi katere nimajo diskrecije. Sklicevanje nižjih sodišč na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 996/2015 pa označuje za napačno, saj se nanaša na prej veljavno OT.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), predlaga njeno zavrnitev. Strinja se z razlago nižjih sodišč o tem, zakaj se stroški za posamezne priče ne morejo izločiti iz nagrade za zagovor za dejanja, za katera je bila vložena obtožnica. Meni, da sodišča niso dolžna in ne smejo uporabljati obvezne razlage OT, saj so vezana le na Ustavo RS in zakon, podzakonsko določilo drugega odstavka 19. člena OT pa presega okvir javnega pooblastila iz 19. člena ZOdv. Ugotavlja tudi, da je izpodbijana odločba skladna z 92. in 93. členom ZKP in da vložnik v zahtevi uveljavlja le kršitve določb ZOdv in OT, ki podrobneje urejajo način povrnitve stroškov, kar ni dopustno.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obdolženca in njegovega zagovornika, ki je v izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve. Dodatno je navedel, da je že samo besedilo OT mogoče razumeti na način, da je odvetnik upravičen obračunati nagrado za vsako zaslišano pričo oziroma za vsako preiskovalno dejanje posebej. Trdi, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen ZKP, ki s "tehnološko razlago" napotuje na ZOdv, slednji pa na OT.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteva se lahko vloži po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6. V obravnavani zadevi zahteva izpodbija pravnomočen sklep, s katerim je bilo odločeno o nagradi in stroških zagovornika za zastopanje obdolženca v delu, ki se nanaša na končan kazenski postopek, zato je Vrhovno sodišče najprej presojalo, ali so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjeni pogoji iz citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

7. V dosedanji praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da je lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka razlog za njeno izpodbijanje z zahtevo za varstvo zakonitosti.1 Nezakonita je odločba o stroških, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, medtem ko je odločba nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.2

8. Iz obrazložitve predmetne zahteve je razvidno, da je v središču vložnikovih očitkov vprašanje pravilne razlage in uporabe določb OT, na podlagi katerih se odmerja višina zagovornikove nagrade oziroma stroškov za zastopanje obdolženca v preiskavi. Zagovornik s svojimi izvajanji po vsebini ne utemeljuje, da izpodbijani pravnomočni sklep ni v skladu z določbami 92. in 93. člena ZKP, ki predpisujeta, kateri stroški spadajo med stroške kazenskega postopka, in sodišče obvezujeta, da odloči, kdo jih plača ter kolikšni so, ampak je zanj problematična višina priznanih stroškov. Pri očitkih gre torej prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči. C.

9. Ker zahteva ne načenja vprašanja zakonitosti izpodbijanega sklepa v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč odpira vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, jo je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo, saj za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 13163/2017 z dne 14. 11. 2019, I Ips 17137/2014-173 z dne 21. 4. 2016, I Ips 117/2011 z dne 14. 7. 2011 in I Ips 288/2007 z dne 23. 8. 2007. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 288/2007 z dne 23. 8. 2007 in sklep I Ips 13163/2017 z dne 14. 11. 2019.