Jedro

Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica do odločitve sodišča zahtevala zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 4. 2026, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v socialna zavarovanja, omogočanje opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2024 oziroma na drugem ustreznem delu; v primeru nezagotavljanja dela priznanje čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca z izplačevanjem nadomestila plače, vse pod pretnjo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške predloga za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo posebne ureditve v ZZPri. ZZPri ne razlikuje med zavarovalnimi in ureditvenimi začasnimi odredbami. Stališče, da se domneva nevarnosti ne uporablja pri ureditvenih začasnih odredbah, je zmotno. Povzroči, da se posebna ureditev v ZZPri ne uporablja v primeru, ko bi bila izdaja začasne odredbe najbolj potrebna, ker je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Povračilni ukrep doseže svoj namen, to je odstranitev prijavitelja iz delovnega okolja. Določbe ZIZ bi sodišče prve stopnje moralo razlagati v skladu z namenom ZZPri. Moralo bi šteti, da je terjatev tožnice verjetno izkazana. Terjatev je izkazana s predloženimi listinami. Te bi moralo sodišče prve stopnje celovito oceniti. Upoštevati bi moralo ugotovitev o povračilnem ukrepu s strani odgovorne osebe za obravnavo nepravilnosti pri toženki. Domneva, da je škoda posledica povračilnega ukrepa, vpliva na verjetnost obstoja terjatve. Odpoved je posledica prijave nepravilnosti, ki jo je tožnica podala. Tega sodišče prve stopnje zmotno ni ugotovilo, navedb in dokazov ni presodilo z zadostno skrbnostjo. Preveč formalistično je presojalo izpolnitev pogoja reverzibilnosti. Predlogu za izdajo začasne odredbe bi lahko delno ugodilo. Tožnici delovno razmerje pri toženki še ni prenehalo. Ko ji bo prenehalo, bo odstranjena iz delovnega okolja, odjavljena iz socialnih zavarovanj in s tem postavljena v položaj bistveno slabše pravne in ekonomske varnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ni dovolj konkretno opredelila težko nadomestljive škode. Spregledalo je, da je škoda v obliki izgube učinkovitega varstva prijavitelja pred povračilnim ukrepom; škodo se po ZZPri presoja širše. S povračilnim ukrepom se prijavitelja odstrani iz delovnega okolja, druge delavce se odvrača od prijave nepravilnosti. Okrne se namen zakonske zaščite prijaviteljev. Prisojena reparacija te škode ne odpravi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pomena predloga odgovorne osebe za obravnavo nepravilnosti pri toženki, da se postopek odpovedi ustavi, niti ne časovne povezanosti prijave in odpovedi. Zaradi tega preizkus obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoč. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga spremembo sklepa in izdajo začasne odredbe, podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ki jo tožnica uveljavlja, pravilno odločilo na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnica mu v pritožbi neutemeljeno očita, da ni (dovolj) upoštevalo posebnih določb v Zakonu o zaščiti prijaviteljev (ZZPri).

6.Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, upoštevalo določbi tretjega in petega odstavka 22. člena ZZPri, na kateri se sklicuje tožnica. Za svojo odločitev, s katero je predlog zavrnilo, je navedlo izčrpne razloge, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo izrecno uveljavlja tožnica v pritožbi,1 ni podana.

7.Za zavarovanje nedenarne terjatve morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja iz 272. člena ZIZ; prvi pogoj je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), drugi pogoj pa je izpolnjenost ene od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; ‑ da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

8.Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.2 Določitve pogojev za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni mogoče razlagati drugače, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica v pritožbi.

9.Predlogu, ki ga uveljavlja tožnica, bi bilo mogoče ugoditi ob izpolnjenem pogoju iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.3 Tožnica je težko nadomestljivo škodo, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, v predlogu zatrjevala pavšalno; navedla je le, da ji bo, če začasna odredba ne bo izdana, delovno razmerje pri toženki prenehalo, kar bo povzročilo odjavo iz socialnih zavarovanj in prenehanje izplačevanja (nadomestila) plače. V delu, v katerem je utemeljevala, zakaj z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej, je navedla podobno, da bi prenehanje delovnega razmerja povzročilo izgubo dohodka, socialne varnosti, poklicnega položaja in dodatno poslabšanje njenega pravnega položaja prijaviteljice, poslabšalo bi njeno (predvsem psihično) zdravstveno stanje; tudi da bi z izgubo zaposlitve ostala brez neposrednega vira preživljanja, socialne varnosti in možnosti učinkovite zaščite pred povračilnimi ukrepi.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da povzete (pavšalne) navedbe ne zadoščajo za izpolnitev pogoja težko nadomestljive škode; v zvezi s temi je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi, da je izguba dohodka in socialne varnosti posledica prenehanja delovnega razmerja, ki zadane vse delavce v tem položaju; sam izpad na dohodku je škoda, ki ni težko nadomestljiva.4

11.Pritožbene navedbe, da je treba škodo v tožničinem primeru presojati širše, da se s povračilnim ukrepom prijavitelja odstrani iz delovnega okolja, odvrača druge delavce od prijave nepravilnosti in okrne namen zakonske zaščite prijaviteljev, ki jih v dosedanjem postopku ni podala, ne utemeljujejo težko nadomestljive škode, ampak si tožnica z njimi prizadeva za izdajo začasne odredbe, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji.

12.Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je predlog tožnice ne glede na to, ali bi bila terjatev verjetno izkazana (prvi odstavek 272. člena ZIZ),5 neutemeljen. Zato se pritožbeno sodišče do navedb v pritožbi, s katerimi oporeka presoji sodišča prve stopnje, da terjatev, katere zavarovanje predlaga, ni verjetno izkazana, ne opredeljuje.

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

-------------------------------

1Tožnica kot kršitev uveljavlja nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da terjatev, katere zavarovanje predlaga, ni verjetno izkazana.

2Prim. sklep VDSS Pdp 115/2025 z dne 26. 3. 2025, tudi sklepa VSL II Cp 205/2011 z dne 3. 2. 2011, II Cp 1183/2012 z dne 16. 5. 2012.

3Sodna praksa glede pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri ureditvenih začasnih odredbah ni enotna, je pa sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ta ni izpolnjen, čemur tožnica v pritožbi niti ne oporeka.

4Poleg tega tožnici zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pripada odpravnina (108. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1), po prenehanju delovnega razmerja je upravičena do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD).

5Kar enako velja za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pogoj reverzibilnosti).