Jedro

Na strani umrlega zavarovanca tako ni izpolnjen dejanski stan iz 52. v zvezi z 42. in 41. členom ZPIZ-2. Četudi je tožnica ob smrti moža v letu 2017 dopolnila 61 let starosti, ji pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odst. 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 22. 8. 2017 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko zavrnilno odločbo ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o zavrnjeni pravici do vdovske pokojnine pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razlogi sodbe naj bi bili nejasni, protislovni in v nasprotju z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da sta pokojninska doba pokojnega zavarovanca 6 let ter 7 mesecev in njena starost zadostna za priznanje pravice do vdovske pokojnine po starem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da je novi zakon pri uveljavljanju pravice do pokojnine strožji, saj v pravu velja načelo, da je potrebno upoštevati zakon, ki je prijaznejši za zavarovance in njegove družinske člane. Potrebno je uporabiti zakon, veljaven ob zavarovančevi smrti, torej ZPIZ-1 in ne ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožničino izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Pritožničino materialno pravno naziranje, da je potrebno v predmetni zadevi uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-1), ki je prenehal veljati in se uporabljati že 31. 12. 2012 je zmotno in zato nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka v predsodnem postopku pravilno razloguje, da je pravna podlaga za rešitev zadeve podana izključno v veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2), saj je zavarovani primer, torej smrt tožničinega moža nastopil 6. 2. 2017. Potrebno je uporabiti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje in ne ZPIZ-1, ki je prenehal veljati in se uporabljati koncem leta 2012. To velja tudi za prehodno določbo 392. člena ZPIZ‑2 iz razloga, ker je smrt zavarovanca in s tem zavarovani primer nastopil v času veljavnosti ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. 6. V okoliščinah konkretnega primera je zadeva pravilno obravnavana po 52. in 53. v zvezi z 41. in 42. členom ZPIZ-2. Pravico do vdovske pokojnine po navedenih določbah ZPIZ-2 je mogoče priznati, če so izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Po prvi alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2 pa so pogoji na strani umrlega zavarovanca med drugim podani, če je ta izpolnil pogoje za pridobitev pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine po tem zakonu, pri čemer se smrt šteje, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. V kolikor je invalidnost oz. smrt posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, so glede na 42. člen ZPIZ-2 pogoji na strani umrlega zavarovanca izpolnjeni, če je dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od 20. leta starosti do nastanka invalidnosti4 (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni izpolnjeno.

7. Ni nobenega dvoma, da je bil A.A. rojen 7. 2. 1950, umrl pa 6. 2. 2017. Od 20. leta njegove starosti do dneva smrti je poteklo 46 let. Pomeni, da bi moral do dneva smrti dopolniti 15 let in 4 mesece pokojninske dobe, da bi bili na njegovi strani izpolnjeni pogoji za vdovsko pokojnino. Vendar je dokazanih le 6 let in 7 mesecev zavarovalne dobe, dopolnjene izključno pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

8. Na strani umrlega zavarovanca tako zagotovo ni izpolnjen dejanski stan iz 52. v zvezi z 42. in 41. členom ZPIZ-2. Četudi je tožnica ob smrti moža v letu 2017 dopolnila 61 let starosti, ji pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odst. 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 V primeru uveljavljanja vdovske pokojnine po smrti zavarovanca.