Jedro

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdane na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik že iz tega razloga v tem postopku ne more biti uspešen z navedbo, da v obravnavanem obdobju ni bil vpisan v register samozaposlenih v kulturi, torej s prerekanjem dejanskega stanja, na katerem temelji pravnomočna odločba ZPIZ-a z dne 25. 8. 2015.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožniku z izpodbijano odločbo za obdobje od junija 2014 do decembra 2014 in od januarja 2015 do julija 2015 odmerila in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost (s pripadajočimi obrestmi) na podlagi ugotovitve, da ima tožnik po pravnomočni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Območne enote Maribor, št. 9116191 z dne 25. 8. 2015 v obdobju od 1. 6. 2014 do 31. 7. 2015 lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-2 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden, ter da za to obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-22-1/2016-3 z dne 29. 5. 2017 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita ter skladna s statusom zavezanca in zavarovalno podlago, ki sta ugotovljena z odločbo ZPIZ-a in za davčni organ predstavljata pravnomočno rešeno predhodno vprašanje. V zvezi z navedbo, da je bil tožnik izbrisan iz razvida samozaposlenih v kulturi z odločbo Ministrstva za kulturo št. 6160-435/2009/40 z dne 10. 6. 2014, pa pritožbeni organ ugotavlja, da je bila navedena odločba Ministrstva za kulturo v upravnem sporu odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, v ponovnem postopku pa vloga tožnika za izbris iz razvida samozaposlenih v kulturi zavržena z odločbo Ministrstva za kulturo št. 6160-435/2009/57 z dne 8. 7. 2015. 3. Tožnik se z odločbo ne strinja. Vztraja, da je bil z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 10. 6. 2014 izbrisan iz razvida samozaposlenih v kulturi, in da se izpodbijana odločba nanaša na obdobje po izbrisu. Zato meni, da pogoji za odmero prispevkov niso izpolnjeni. Sodišču predlaga, da opravi ustno obravnavo, izvede dokaz z vpogledom upravnih spisov in z zaslišanjem tožnika ter razsodi tako, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in razlogi, s katerimi utemeljena odločitev o pritožbi. Sodišče se zato nanje sklicuje in z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tožbene navedbe, ki so enake pritožbenim.

7. Pri tem ponovno poudarja le, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdane na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik že iz tega razloga v tem postopku ne more biti uspešen z navedbo, da v obravnavanem obdobju ni bil vpisan v register samozaposlenih v kulturi, torej s prerekanjem dejanskega stanja, na katerem temelji pravnomočna odločba ZPIZ-a z dne 25. 8. 2015. 8. Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločitev o stroških pa na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

9. Ker so pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).